Kolumna Vinka Gorenaka: Letu 2016 v slovo

Vinko Gorenak (foto: STA).

Pred nekaj trenutki me je klicala mlada in optimistična novinarka lokalnega časopisa. Takole je bila odločna: “Pripravljam rubriko ‘znani pravijo’, a mi v dveh, treh stavkih poveste, po čem si boste zapomnili leto 2016?” Prosil sem jo, če ji lahko odgovorim čez nekaj minut, da zberem misli. No, res sem razmišljal, kateri dogodek se mi je v letu 2016 najbolj vtisnil v spomin. Nisem ga mogel določiti, vsaj enega ne, zato sem ji odgovoril takole: “Leto 2016 si bom zapomnil po sklopu dogodkov, ki bodo za daljše obdobje zaznamovali tako Slovenijo kot Evropo. V Sloveniji je postalo dokončno jasno, da vlada ne bo naredila nobene nujno potrebne reforme. Evropa pa je z migrantskim valom in zato s serijo terorističnih napadov zaradi napačne politike odločno zakorakala v smeri razpada, česar si seveda ne želim.”

Naj bo ta komunikacija tudi izhodišče za enega mojih zadnjih prispevkov v letu 2016 na tej spletni strani. Prostor v lokalnem časopisu, namenjen tej rubriki, pač ne omogoča, da bi povedal kaj več. Ja, leto 2016 ni bilo nič kaj spodbudno niti za Slovenijo niti za Evropo.

Slovenija je leto 2016 preživela v relativnem miru in spokoju ob popolnem upravljanju države iz ozadja, in ne s strani aktualne Cerarjeve vlade. Ta se je ukvarjala sama s seboj, s svojimi notranjimi problemi in trenji med koalicijskimi partnerji ter seveda z velikim razkorakom med tem, kar so govorili pred volitvami, in tem, kar smo dejansko dobili po volitvah.

Pred volitvami so obljubljali najvišje moralne in etične standarde, v praksi Cerarjeve vlade pa smo dejansko dobili nekaj povsem drugega. Dobili smo mnoge neetične, za svoj žep delujoče ministre, ki se nikoli niso odrekli dodatkom za pripravljenost, visokim honorarjem mimo plač, visokim sejninam in še čemu. Mednje sodi tudi sam Cerar. Toda vse to smo izvedeli po volitvah, pred tem pa je večina državljanov nasedla Cerarjevim puhlicam o visokih moralnih in etičnih standardih.

Jasno je, da mora vlada vladati z vsemi priljubljenimi in tudi nepriljubljenimi ukrepi. Slednje, med katere sodijo velike reforme družbenih podsistemov, naredi vsaka vlada takoj po začetku mandata, in nikoli na koncu. Z lune se vidi, da je v Sloveniji treba izvesti zdravstveno reformo, reformo trga dela, tudi finančno reformo, pa tudi resne priprave na pokojninsko reformo. Nič izmed tega se ni zgodilo in se tudi ne bo.

Vlada je začela z bombončki volivcem, kot je 2. januar, ki bo spet dela prost dan. Erjavec naj bi izposloval najnižjo pokojnino v višini 500 evrov, kar je Erjavčev in vladno-medijski nateg ljudi, saj si večina predstavlja, da bo to veljalo za vse upokojence, resnica pa je ta, da bo to veljalo le za tiste s polno delovno dobo.

Za Cerarjevo vlado je očitno pomemben mir in spokoj na poti v še večjo revščino ter poskus pridobitve še enega mandata. Hkrati pa so nas prehitele ali so tik pred tem, da nas prehitijo, vse tiste države, ki so bile še nedavno daleč za nami, kot so Češka, Slovaška, Madžarska, Poljska, Litva, Latvija, Estonija.

Evropa pa je leto 2016 začela z velikim migrantskim valom, ki ga je pretežno spodbudila tudi sama. Leto pa, zaradi popolnoma zgrešene politike, končuje s stotinami mrtvih, posiljenih in okradenih državljanov in v strahu živečih judi. Napačna politika Bruslja, v veliki meri pa tudi nemške kanclerke Merklove, je sprožila odhod Velike Britanije iz EU. Po njenem odhodu ni nič več tako, kot je bilo. Če po francoskih volitvah odide še Francija, bo Evropa podobna tisti iz leta 1939/1940, seveda na drugačnih osnovah.

Sam tudi zaradi sestankov v Bruslju vse bolj vidim Evropo treh svetov. Prvi je klasično zahodni (Nemčija, (še) Francija, Belgija, Nizozemska, Luxemburg), drugi je skandinavski (Danska, Finska, Švedska in ne glede na status Norveška), tretji pa je višegrajski del Evrope (Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska).

Vse bolj se zdi, da obrobne države Evrope živijo vsaka s svojimi problemi. Države na jugu – od Portugalske, preko Španije, Italije do Grčije – se ukvarjajo s finančnimi problemi in problemi ilegalnih migracij. Tiste na skrajnem vzhodu, Litva, Latvija, Estonija – so v večnem strahu pred Rusi. Romunija in Bolgarija in delno tudi Hrvaška pa živijo nekje na ‘začetku’ Evrope, saj so članice, a brez evra in Schengna, čeprav vsaj Bolgarija in Romunija schengenske kriterije že zdavnaj izpolnjujeta, a jima stara dobra Evropa preprosto dela krivico in ju drži izven Schengna.

Če skušam te različne svetove Evrope pogledati nekoliko bližje, se mi zdi, da najboljšo politiko trenutno vodijo države Višegrajske skupine, pa tudi Litva, Latvija in Estonija. Uporabljajo evropska sredstva, urejajo svoje gospodarstvo in finance in skoraj brez muslimanskih migrantov gospodarsko zelo hitro napredujejo.

In kje je Slovenija? Na napačni strani, seveda. Uradno se deklarira za del klasično zahodnega dela Evrope, kar dejansko seveda ni, sprejema muslimanske migrante, dobesedno izganja svoje izobražene državljane, hkrati koketira z Rusi, si bolj kot Trumpa želi Clintonovo, ne izvaja nobenih gospodarskih in drugih strukturnih reform, skratka stagnira.

V takih razmerah si odhajajoče leto 2016 – tako v Sloveniji kot tudi Evropi – zasluži čim prejšnjo pozabo.

dr. Vinko Gorenak