Kristjani po vsem svetu dočakali božič: Naj bo miren in blagoslovljen!

Ljubljana, ljubljanska stolnica. Polnočna maša v ljubljanski stolnici, ki jo je vodil nadškof metropolit Stanislav Zore. (Foto: STA)

Kristjani po vsem svetu so opolnoči, ko so se po številnih cerkvah začele polnočnice, pričakali božič, s katerim obeležujejo dan Jezusovega rojstva. Nadškofa metropolita, Stanislav Zore in Alojzij Cvikl, sta v Ljubljani in Mariboru darovala polnočnici. Evangeličanski škof Geza Filo je vodil božično bogoslužje v nedeljo popoldne v Ljubljani.

Številni verniki so božič pričakali v Vatikanu, kjer je imel papež Frančišek ob 21.30 sv. mašo. Danes bo papež številne vernike na Trgu svetega Petra tudi nagovoril in podelil tradicionalni blagoslov mestu in svetu (urbi et orbi).

Božične maše bodo danes potekale tudi po številnih cerkvah v Sloveniji. Cvikl bo imel mašo ob 10. uri v mariborski stolnici, Zore pa v ljubljanski stolnici ob 16. uri. Škof evangeličanske cerkve Filo bo imel božično bogoslužje v evangeličanski cerkvi Primoža Trubarja v Ljubljani ob 11. uri.

Božič je eden največjih krščanskih praznikov, s katerim obeležujejo rojstvo Jezusa Kristusa. Verniki na predvečer praznika, veliko izmed njih pa že veliko prej, postavijo jaslice in okrasijo božično drevesce.

D. Č.

  • ogledalo

    Papež Frančišek je v pridigi med božično mašo v baziliki Sv. Petra v Vatikanu včeraj zvečer primerjal današnje begunce z Jožefom in Marijo, ki sta morala pred Jezusovim rojstvom prav tako zapustiti svoj dom….Kar je za slovenske cerkvenopiteke nesprejemljivo. Žalostno, da se boste v peklu cvrli, skupaj z neverniki.

    • sprehajalec

      Frančišek zaradi starosti ne več, kako bi in kaj bi.

      Jožef in Marija sta bila begunca na svojem in šla sta k svojim, Palestincem.

      • ogledalo

        Si se tega zavedel med sprehodom ali ti je župnik povedal?! Mt5,3!

        • sprehajalec

          Svojo praznoglavost kompenziraš z žaljenjem?

          • ogledalo

            Kdo pa si ti, da sodiš o papežu in drugih ljudeh?! Praznoglavec. Žalim? Mar Benedikt ni bil nazi-mladinec? Da. Je ukrepal ob razkrivanju pedofilije? Ne. Raje se je umaknil. O tebi pa raje ne bi….

          • sprehajalec

            Je bil Stane Dolanc – Jurček nazi-mladinec? Da.

            Frančišek pač govori, kar mora. Nekaj bluzi, vendar svetovne razmere že davno niso aktualne za tak tip govorjenja, ki je bil aktualen v Europi. Z 4 milijardami, ki bi takoj vdrle v europo, če bi mogle, Frančiškov klic patetično izpade….

          • stajerc5

            Kaj si res PRAVI kristjani mislijo o tej posvedrani obliki Papeza, se je lahko videlo danes pri “Orbi et orbi”! Vec kot na pol prazen prostor na SV.trgu, to je tam, kje so morali vsa leta prej, na tisoce vernikov zablokirati po ulicah Rima.
            Francek bo verjetno vecerjal skupaj s Sorosem!!!

          • Marija

            Ujuj a res.

        • Sadako

          Bolj mi je všeč pravi papež Kiril. On je prosil Putina, da premaga IS, ki ga je oborožil Barack Husein Obama, ker je želel, da muslimani dokončajo začeto
          http://www.mladina.si/172238/odkrizani/

          • Sadako

            To se v Siriji godi
            Date: December 25, 2017
            Author: jin
            Sirija je pretežno muslimanska država, a božič lahko krščanska manjšina tam vseeno praznuje. Se pravi, praznujejo ga lahko na področjih, ki jih nadzoruje vlada. Pod zdaj večinoma uničeno Islamsko državo ga seveda niso mogli.

            To pove veliko.

            Oblast, ki jo zahodne sile pod vodstvo ZDA želijo odstraniti, omogoča preživetje kristjanom, medtem ko uporniki skušajo bolj ali manj uveljaviti nadoblast samo ene verzije ene religije in preganjati vse druge. Iz Damaska in Alepa prihajajo fotografije božičnih praznovanj, iz uporniškega Idliba ne toliko.

            alepobozic

            Alepo

            Nič čudnega, če se za Asadov režim borijo suniti, šiiti, kristjani. Alternativa je namreč grozljiva in na žalost v zahodnih prestolnicah to dobro vedo, a jim ni mar. Ne bi bi jim bilo mar niti, če bi Islamska država zavzela Damask, ker so pač mislili, da so manjša nevarnost. Zaradi tega so sposobni podpirati preimenovano Al Kaido, ki je izvedla najhujši teroristični napd v zgodovini ZDA. Zaradi tega so neodgovorno pošiljali orožje upornikom in je to orožje potem ‘slučajno’ končalo v rokah najhujših skrajnežev.

            K sreči je prišlo do ruskega posredovanja. Drugače božiča v Damasku, Alepu in drugod po Siriji ne bi bilo. Bile bi pa množice sirskih kristjanov, ki bi bežale v sosednje države in proti Evropi. Če jih ne bi preprosto pobili.

            Vprašajmo se. Kdo je naš prijatelj in kdo naš sovražnik v tej zgodbi? Sekularna država, ali skrajneži podobni tistim, ki po zahodu izvajajo teroristične napade? Seveda je mogoče kritizirati Asada in ga pozivati k reformam, potem ko bo vojne enkrat konec, toda z veliko njegovimi nasprotniki se niti pogovarjati ne da.

      • Caesar

        V Jezusovem času Palestine še ni bilo, temveč je bila Judeja. Po zadušitvi drugega judovskega upora je rimski cesar Hadrijan preimenoval Judejo v Palestino, njeni prebivalci pa so postali Palestinci. Palestinci so tako dejansko potomci antičnih Judov, medtem ko so Evropski Judje v glavnem Kazarji, turkmensko ljudstvo, ki je živelo med Kavkazom in južno Ukrajino, ki so v osmem stoletju prevzeli judaizem, namesto krščanstva ali islama in so tako Judje po veri, ne po krvi. Kazarje je v desetem stoletju premagal ruski knez Svjatoslav in Kazarji so z vsem svojim naropanim bogastvom pobegnili v Evropo, kjer so se potem predvsem ukvarjali s posojanjem denarja za obresti.

    • Caesar

      Nekdo ne pozna Svetega Pisma. Jožef in Marija v Betlehemu nista bila begunca, temveč sta morala tja zaradi popisa prebivalstva po ukazu cesarja Avgusta. Begunci pa so bili po Jezusovem rojstvu, ko so morali pred kraljem Herodom zbežati v Egipt. Pomenljivo pa je, da je Egipt Jezusa in njegovo družino sprejel in jim nudil zatočišče, medtem, ko so Judje Jezusa umorili.

      • ogledalo

        Piše, da “JE PRIMERJAL” z begunci. Mar ne?

    • Pedofilska sekta

      Ogorčena je tudi Graciela Yorio, sestra pokojnega duhovnika, ki je bila zgrožena nad odločitvijo kardinalov na konklavu v Vatikanu. »Tako sem užaloščena in besna, da ne vem, kaj naj storim!« je zapisala v pismu novinarju Verbitskyju. »Bergoglio je pravi strokovnjak za prikrivanje zadev,« pravi 67-letna Graciela Yorio, po poklicu psihoterapevtka. »Če se je res zavzel za oba zaprta, zakaj ni o tem obvestil družinskih članov? Lagal nam je, tako kot je leta 2010 lagal sodišču, na katerem je nastopil kot priča!«

      Kot poroča večina svetovnih medijev, tako tudi MMC RTV SLO je »novi, 266. vodja rimskokatoliške cerkve 76-letni nadškof Buenos Airesa, Jorge Mario Bergoglio. Papež Frančišek je prvi jezuit na mestu papeža in prvi papež v 1.300 letih, ki ne prihaja iz Evrope.

      Bergoglio, član Družbe Jezusove, se je rodil 17. decembra 1936 v Argentini kot eden izmed petih otrok italijanskega železničarja in njegove žene. Po študiju filozofije je na jezuitskih univerzah v Santa Feju in v Buenos Airesu učil literaturo in psihologijo, v duhovnika pa je bil posvečen dokaj pozno, leta 1969 pri 32 letih. Kljub temu pa je že čez štiri leta vodil tamkajšnjo jezuitsko skupnost.

      Svojo doktorsko disertacijo je opravil v Nemčiji, nato pa se je vrnil v domovino. Leta 1998 je bil imenovan za nadškofa Buenos Airesa.«

      Torej jezuit je postal papež. Zelo zanimivo in zelo povedno. Pa si malce poglejmo, kdo so jezuiti oz. po naše jezusovci. Tu nam bo v veliko pomoč slovenski prevod knjige francoskega pisca Edmonda Parisa: “Jezuiti, skrivna vojska papeštva” (založba Ciceron).

      »Kljub vsej obilici literature o jezuitih je potrebno dodati vsaj nekaj novih strani, ki osvetljujejo nadaljevanje skrivne združbe, ustanovljene pred štirimi stoletji v imenu večje Božje slave – v resnici pa v imenu slave papeževe.

      Jezuiti še vedno opravljajo svoje poslanstvo s povsem enako zvijačnostjo in trdovratnostjo, kakršni sta v vsej pretekli zgodovini vzbujali odpor pri ljudstvih in vladarjih. Nasledniki Ignacija Lojolskega so danes morda celo bolj kot kdajkoli prej vodilni v rimskokatoliški cerkvi (poleg Opus Dei-ja, prip. koment.). Delujejo prav tako ali celo bolj prikrito kot so včasih in ostajajo najbolj fanatični ultramontanci (zagovorniki cerkvene dogme in absolutne papeške oblasti), skrivni, toda najučinkovitejši odposlanci svetega sedeža po vsem svetu, prikriti uresničevalci njegove politike, skrivni papeževi vojščaki.

      Če smo natančni, družba glede na svoj statut ni niti posvetna niti redovna, temveč deluje kot skrivnostna sila, ki se pojavi tam, kjer je potrebno – v cerkvi ali zunaj nje. Skratka, to so “vojščaki, najbolj izurjeni, najvztrajnejši, najpogumnejši, najbolj prepričani v papeževo oblast …,” kot je zapisal eden najboljših piscev njihove zgodovine.

      Jezuiti so prav zaradi svojega učinkovitega fanatizma postali nepogrešljivi za ustanovo, ki so ji služili, s tem pa so dobili nad njo tolikšen vpliv, da je njihov general upravičeno dobil naziv črni papež, saj je bilo v upravljanju cerkve vedno težje razločevati med oblastjo, ki jo je imel pravi papež in med avtoriteto njegovega mogočnega pomočnika.

      Osnovno načelo Družbe je: “Vsem sem postal vse.” (Korinčani 9,22.) Umetnost, literatura, znanost in celo filozofija so zanje sredstva oziroma mreže, v katere lovijo človeške duše.

      Bojeviti jezuitski duh se je od ustanovitve naprej s časom samo še krepil, Ignacijevi možje pa so se poleg nalog v tujih deželah začeli osredotočati na obdelavo človeških duš, še posebej tistih iz vladajočih družbenih slojev. Njihova glavna tarča je bila politika, saj so imeli pri vsem svojem početju pred seboj en sam cilj: popolno podreditev posvetnega sveta papeštvu. Za uresničitev takšnega cilja pa je bilo najprej potrebno podjarmiti vladarje. In kako doseči takšen cilj? Dve pomembni orožji so uporabili: prizadevali so si postati spovedniki najbogatejših in najvplivnejših ter prevzeti izobraževanje njihovih otrok. Tako so si utrdili svoje položaje in si zagotovili varno prihodnost.

      Jezuiti so želeli rimski cerkvi vsiliti monarhistični absolutizem, ki naj bi si podredil celotno civilno družbo, njeni kralji in cesarji pa naj bi bili zgolj posvetni predstavniki Svetega očeta, resničnega vladarja krščanskega sveta; dokler so bili ti vladarji povsem pokorni svojemu skupnemu gospodarju, so bili zato jezuiti njihovi najzvestejši zavezniki.

      Če so v Rimu menili, da se je kjerkoli v Evropi pojavila potreba po ljudskem uporu proti kralju, ali če so posvetni vladarji sprejemali odločitve, ki cerkvi niso bile v čast, je kurija dobro vedela, da za spletkarjenje, propagando ali celo odkrite upore ni bolj sposobnih, zvitih in predrznih vojščakov, kot so jezuiti.

      Toda ta izbrana vojska je potrebovala skrivne posrednike, preko katerih je obvladovala civilno družbo; to vlogo so prevzemali najvplivnejši izbranci, ki so bili povezani z jezuiti. Številni pomembni ljudje so bili na ta način povezani z Družbo Jezusovo, na primer cesarja Ferdinand II. in Ferdinand III., poljski kralj Sigismund III., ki je bil tudi uradno član Družbe, kardinal Infante, vojvoda Savojski. In ti še niso najpomembnejši.

      Tako je tudi danes; 33.000 uradnih članov Družbe, oficirjev zveste, skrivne vojske, deluje v njenem imenu po vsem svetu. V njihovih vrstah pa se skrivajo voditelji političnih strank, visoki državni uradniki, generali, sodniki, zdravniki, univerzitetni profesorji in tako dalje, ki vsak na svojem področju opravljajo isto, božje delo – v resnici pa uresničujejo le načrte papeštva.

      … ‘Nisem navdušen nad ponovnim vzponom jezuitov,’ je pisal nekdanji ameriški predsednik John Adams svojemu nasledniku Thomasu Jeffersonu leta 1816. ‘Cele množice se pojavljajo pod najrazličnejšimi preoblekami, kot tiskarji, pisatelji, učitelji, založniki itd. Če si je kdaj kakšno človeško združenje zaslužilo večno prekletstvo na zemlji in v peklu, potem je to Ignacijeva druščina. Toda v našem sistemu verskih svoboščin ne moremo drugače, kot da jim ponudimo zatočišče …’ Jefferson pa je svojemu predhodniku odgovoril: ‘Tako kot vi, tudi sam nasprotujem ponovnemu vzponu jezuitov, ki predstavlja umik svetlobe pred temo.’«

      K temu res ni kaj dodati, edino mogoče: kakršen gospodar (Vatikan s svojo totalitarno cerkvijo, česar le ta na našo srečo ne more več udejanjati) takšen hlapec (jezuiti in ostale katoliško kleriške združbe).

      Na spletnih straneh katoliške cerkve lahko preberemo, da je Duhovne vaje ustanovil »svetnik« Ignacij Lojolski (rojen 1491) in da je bistvo teh vaj molitev. „Posebnost molitve v teh duhovnih vajah, ki potekajo v tišini, je, da je to način molitve, kjer se oseba uči razločevanja notranjih vzgibov (duhov). Ignacijevo izkustvo je bilo, da se človekovega srca dotaknejo vzgibi, ki vodijo k Bogu in drugi vzgibi, ki ne vodijo k Bogu.“

      Če vsaj malo poznamo zgodovino jezuitov, se lahko povsem upravičeno vprašamo, kakšni duhovi so vodili njihove člane pri zločinskih dejanjih, ki so med drugim opisani tudi v prej omenjeni knjigi Edmonda Parisa “Jezuiti – skrivna vojska papeštva”.

      „Javnost se praktično sploh ne zaveda odgovornosti Vatikana in jezuitov za začetek obeh svetovnih vojn – kar si je vsaj delno mogoče razlagati z ogromnim finančnim bogastvom, ki ga imajo na voljo, in ki jim, še zlasti po zadnji vojni, omogoča izjemen vpliv na številnih področjih,“ pravi avtor knjige, čigar raziskava temelji na nespornih arhivskih dokumentih ter objavljenih delih dobro znanih in večinoma katoliških političnih osebnosti, diplomatov, veleposlanikov in uglednih piscev, ki jih je v številnih primerih z izdajo imprimatur odobrila celo sama cerkev.

      Še nekaj odlomkov iz knjige:

      »Med najbolj zločinskimi jezuitskimi moralnimi pravili pa je tisto, ki je vzbudilo tudi najhujše javno zgražanje: “Menih ali duhovnik je upravičen ubiti vsakega, ki obrekuje njega in njegovo skupnost.”

      Tako, Družba Jezusova si je torej vzela pravico do pobijanja nasprotnikov in celo svojih nekdanjih članov, če ti postanejo preveč zgovorni. Ta biser jezuitske morale najdemo v Teologiji očeta L’Amyja. Dovoljeno rabo tega načela oče Amy cinično opisuje še na enem primeru: “Če oče, ki podleže skušnjavi, zlorabi žensko, ona pa javno pove, kaj se je zgodilo in ga s tem onečasti, jo je upravičen ubiti, da bi se izognil sramoti!” Enako pravilo je podpiral in branil še eden od Ignacijevih sinov, ki ga navaja znameniti španski teolog Caramuel: ” … oče je v takšnem primeru upravičen ubiti žensko in obvarovati svojo čast.” Ta pošastna teorija je služila za prikrivanje številnih zločinov, ki so jih zagrešili duhovniki, in najverjetneje se je nanjo opiral tudi razvpiti zločinec, duhovnik iz Uruffeja, ko je leta 1956 zlorabil, več mesecev pozneje pa ubil in strahotno iznakazil noseče dekle in otroka, ki ga je zaplodil. ” Jezuit Mayrhofer iz Ingolstadta je v svojem Pridigarjevem ogledalu takole razmišljal: “Ne more nam biti sojeno, če bomo pobijali protestante, prav tako kot nam ne more biti, če zahtevamo smrtno kazen za roparje, morilce, tihotapce in prevratnike.”

      Zelo slabe zgodovinske izkušnje z jezuiti imajo v Švici in avtor pravi, da „danes 51. člen švicarske ustave Družbi Jezusovi oz. jezuitom prepoveduje opravljanje kakršnihkoli kulturnih in izobraževalnih dejavnosti na ozemlju konfederacije, Švicarji pa vedno znova uspešno zavračajo tudi vse jezuitske poskuse, da bi bilo to ustavno določilo preklicano.“

      Oba spisa, Konstitucija in Vaje, ki predstavljata temelj sistema Ignacija Lojolskega, ne puščata nobenega dvoma. Ob prebiranju teh besedil postane očitna skrajna, če ne že kar pošastna narava jezuitskega podrejanja duha in volje, zaradi česar so od nekdaj tako voljno orodje v rokah svojih gospodarjev in hkrati še veliko hujši naravni sovražnik vsakršnih svoboščin. Profesor katoliške teologije iz Münchna in avtor ene najpomembnejših knjig o jezuitih, J. Huber, je pisal: “Tole je neizpodbitno dejstvo: v Konstituciji je petstokrat ponovljeno, da je v osebi generala potrebno videti Kristusa.” Takšne vojaške izjave sploh niso presenetljive, če pogledamo malo v življenjepis “svetnika” Ignacija: „Njegova razburkana mladost je polna napak in celo strahotnih zločinov. Policijsko poročilo pravi, da je bil ‘zahrbten, nasilen in maščevalen’. Vsi njegovi življenjepisci priznavajo, da mu po nagonskemu divjaštvu, kakršno je bilo v tistih časih povsem običajno, ni bil kos nobeden od njegovih živahnih spremljevalcev. ‘Neukrotljiv in domišljav vojak, ki pri ženskah, kocki in dvobojih ni poznal nobenih meja,’ ga je ocenil njegov tajnik Polanco.«

      Če vemo, da so jezuiti, fundamentalistično totalitarna frakcija katoliške cerkve, ki je brezmejno, fanatično vdana svojemu guruju, diktatorju iz Vatikana, nastali kot odgovor na razkrajajočo se moč katoliške cerkve v obdobju reformacije, so zgornje navedbe o jezuitskih zločinih še premile. Zgodovina o tem priča več kot zgovorno. Forma javnega pisma žal ne dovoljuje podrobnejšega pisanja. Je pa večini ljudi jasno, da je stanje na tem planetu v vsakem pogledu alarmantno, kljub 500 letnemu izvajanju jezuitskih „duhovnih“ vaj in 1800 letnemu „karitativnemu“ delovanju katoliške cerkve, katere šef se je oklical za edinega usmerjevalca zemeljske oble, kralja nad kralji in podobnimi egotriparskimi, totalitarnimi cvetkami.

      Naj še zapišem, da je knjiga E. Parisa zame tako dobra predvsem zaradi navedenih neizpodbitnih zgodovinskih dejstev glede totalitarne manipulativnosti Vatikana in njegovih klerikov. Pri tem je zanimivo dejstvo – ki kaže tudi na razmeroma nepristranski odnos avtorja E. Parisa do virov – da je večina najsočnejših zgodovinskih ugotovitev o zločinski naravi jezusovcev/jezuitov prišla izpod peres katoliških piscev oz. zgodovinarjev. Bralec naj samo prelista navedene vire v knjigi. Katolik gor ali dol, pošten in verodostojen pisec preprosto ne more preko dejstev, pa čeprav le ta mečejo slabo luč na njegovo cerkev oz. ideologijo.

      »Lojolove Duhovne vaje. Boehmer v nadaljevanju pravi: ‘Ignacij je bolj kot katerikoli voditelj pred njim razumel, da ljudem najlažje vsiliš svoje ideale, če postaneš gospodar njihovega domišljijskega sveta. Na ta način jih prepojiš z duhovnimi silami, ki se jih je pozneje zelo težko znebiti, silami, ki so močnejše od vseh načel in doktrin; to so sile, ki se lahko kadarkoli spet pojavijo, včasih tudi po dolgih letih, ne da bi jih zavestno omenjali, in postanejo tako obvladujoče, da se jim ne upre nobena volja, pač pa voljno sledi njihovemu nepremagljivemu impulzu.’

      Jezuiti v svojem predstojniku ne smejo videti človeka, ki se lahko moti, temveč samega Jezusa.

      Svojim učencem je Ignacij Lojolski vsilil dejanja, za katera je trdil, da so spontana, potem pa je ob pomoči te metode potreboval le trideset dni, da je zlomil učenčevo voljo in razum – na podoben način kot jezdec zlomi voljo svojega konja. Le trideset dni, triginta dies, da si podredite dušo sočloveka. Ne pozabite, da je jezuitizem rasel skupaj z inkvizicijo: inkvizicija se je znašala nad telesi, ignacijanske duhovne vaje pa so lomile duha.«

      Na spletni strani Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve lahko preberemo:

      “Strogo hierarhično urejena, navznoter in navzven totalitarna, oblastna ter pohlepna po denarju, ki časti skrivnostne kulte in ima nezmotljivega guruja na čelu” – to so običajni atributi sekte, kot vedno znova zatrjujejo cerkveni pooblaščenci za sekte.

      Na nobeno organizacijo te karakteristike ne letijo tako popolno kot na rimskokatoliško cerkev.

      V eni točki vsekakor presega vse druge, katere bi tako rada označila kot “sekte”: Po presoji zgodovinarjev na svetu ni organizacije, ki bi bila “v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimskokatoliška cerkev”, tako na primer Karlheinz Deschner. In nekdanji jezuit, grof Hoensbroch ugotavlja: “Papeži so bili stoletja na vrhu morilskega in krvavega sistema, ki je poklal več ljudi, povzročil več kulturnih in socialnih pustošenj kot katerakoli vojna, kot katerakoli epidemija, v imenu Boga in v imenu Jezusa Kristusa.” (vir: http://www.zrtve-cerkve.org/html/demonska_sekta.html)

      Možgani tega katoliškega morilskega stroja so zadnjih 500 let vsekakor bili in so še zvesti papeževi vojščaki jezuiti – danes sicer v sodelovanju z opus dei-jem.

      Zaradi globoke krize s strani fašista Mussolinija ustanovljene svetne države »Sveti sedež« v Vatikanu in njenih kolonialnih podružnic/lokalnih cerkva po celem svetu – krize, povzročene tudi zaradi razkritja neverjetne množičnosti katoliško kleriške pedofilije in njenega zločinskega prikrivanja s strani samega vatikanskega imperialnega vrha – se zdi logično, da poskušajo kleriki, glede na preteklo fanatično učinkovitost jezuitov, zadeve urediti s papežem iz njihovih vrst.

      Za taktiko si je očitno bivši jezuitski kardinal Bergoglio, sedanji papež Frančišek, izbral neverjetno nesramno manipulacijo z enim od redkih pozitivnih klerikov v zgodovini cerkve – govor je seveda o Frančišku Asiškem.

      Franček iz Assisija je zanimivo s svojo iskreno skromnostjo, nesebičnostjo in notranjo povezanostjo s celotnim stvarstvom na začetku svojega delovanja na prelomu iz 12. v 13. stoletje skoraj bil obtožen krivoverstva. Dve leti po smrti ga je papež sicer razglasil za svetnika, kar je zame brez dvoma prva v dolgem nizu manipulacij z duhovnim izročilom tega človeka. Ena najbolj brutalnih in naravnost neverjetnih zlorab pa je po mojem prepričanju krvavo udejstvovanje hrvaških frančiškanov med leti 1941 in 1943 s pištolami in noži v rokah ne samo v ustaškem koncentracijskem taborišču v Jasenovcu, ampak tudi na področju celotne Bosne – kot da so frančiškanski kleriški klavci izšli iz vrst jezuitskih naslednikov brutalnega španskega vojaka Ignacija Lojolskega.

      Če bi papež Frančišek res hotel stopiti iz jezuitskih čevljev spovedovalcev kraljev in aristokracije v revne opanke služabnika preprostega ljudstva Frančeka iz Assisija, bi namesto populistično praznega in širši javnosti všečnega besedičenja raje izbral pot reform babilonske vlačuge, da bi le ta svoje nepreštevno, enormno in večinoma krvavo bogastvo bila sposobna vrniti njegovim zakonitim lastnikom, to je ljudem te zemlje. Zdi se, da so s strani ultra konservativnega upokojenega papeža Benedikta izbrani kardinali izvolili jezuita za novega papeža prav z namenom, da se to ne bi zgodilo. Velika pričakovanja javnosti pa je seveda treba nekako pomiriti s »frančiškarjenjem«. Volk sit in koza cela.

      Kako je cerkev prišla do statusa enega najbogatejših imperijev v zgodovini človeštva, si lahko preberemo na spletni strani Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve:

      http://www.zrtve-cerkve.org/html/bogastvo_cerkve_je_krvav_denar.html

      Naj za konec navedem dejstvo iz življenja bivšega jezuitskega kardinala, sedanjega papeža, dejstvo, ki pove vse o manipulativnem jezuitskem bistvu novega »usmerjevalca zemeljske oble« . Kot se da prebrati na spletni strani britanskega časopisa Guardian, je papež Frančišek kot kardinal Bergoglio sodeloval tako z zločinsko argentinsko vojaško hunto kot pomagal pri s strani papeža Janeza Pavla II. in takratnega velikega inkvizitorja kardinala Ratzingerja zaukazanem zatrtju južno ameriške teologije osvoboditve – eni redkih svetlih točk vatikanskega imperija v Latinski Ameriki. Vir:

      http://www.guardian.co.uk/commentisfree/2013/mar/19/war-on-pope-francis-modern-inquisition?CMP=twt_gu

      http://www.guardian.co.uk/world/2013/mar/19/pope-francis-argentina-1970s

      Glede sramotne vloge rimskokatoliške cerkve v argentinski moriji si več lahko preberemo pri Damjanu Likarju – cerkev je očitno ponovila svojo morilsko prakso iz ustaške države :

      http://www.zalozba-planet.si/blog/show/blogID=22

      Povsem se strinjam z naslovno ugotovitvijo guardianovega novinarja Georga Monbiota, da je v vojni proti revežem papež Frančišek na napačni strani, namreč na strani tiranov, kradljivcev zemlje, zasužnjevalcev in odredov smrti. Konec koncev nič novega za cerkev.

      Bistvo manipulativnega sklicevanja na tradicijo pomoči revnim Frančiška Asiškega s strani novega jezuitskega papeža po mojem mišljenju zelo dobro zadene sledeča ugotovitev brazilskega nadškofa Dom Helder Camara: »Ko dam hrano revnim, me imajo za svetnika. Ko vprašam, zakaj so revni, me imajo za komunista.« Seveda se jezuit, še manj jezuitski kardinal, ne bi nikoli spraševal o vzrokih neverjetnega bogastva absolutistične papistične cerkve na eni strani in smrtonosni revščini »navadnih« ljudi, predvsem v tretjem svetu, na drugi strani.

    • Asterix in Obelix

      https://www.youtube.com/watch?v=1zpFlfRopKQ
      Tole si mislim o bogu, ki hoče da navozimo tiste, ki so pobijali Asirske kristjane.

      • Sadako

        3.19 je najboljši del.

    • Marija

      Ja slabo prebral zgodovino morala sta iti na popis prebivalstva nista bila begunca,res,je supert ta Musliman

  • Sadako

    https://jinovsvet.wordpress.com/2017/12/25/v-siriji-praznujejo-bozic/

    V Siriji ga praznujejo samo zato, ker niso zmagali Frančiškovi prijatelji. Zmagal je Putin in njegova prijatelja Hilarion in Kiril. Ne pa črn satanov papež in njegov prijatelj Obama.
    Črn satanov papež je sodeloval celo s hunto in ovajal svoje prijatelje.

  • Sadako

    Edini resnični papež je Kiril, on brani kristjane v Siriji. Edina resnična cerkev je pravoslavna.

    ERIK VALENČIČ

    29. 1. 2016 | MLADINA 4 | SVET

    Odkrižani
    Sto let po pokolih v Otomanskem cesarstvu asirski kristjani spet doživljajo genocid. Ta bi utegnil biti dokončen.
    Jezus na križu in mrtvaška glava na vetrobranskem steklu. Pripadnika krščanske obrambne milice Dveh Navša na patrulji med krajem Alkoš in položaji Islamske države na severozahodu Iraka.

    Jezus na križu in mrtvaška glava na vetrobranskem steklu. Pripadnika krščanske obrambne milice Dveh Navša na patrulji med krajem Alkoš in položaji Islamske države na severozahodu Iraka.
    © Erik Valenčič

    Asirske kristjane sem prvič srečal v Ankavi na severu Iraka decembra 2006; takrat sva s fotografom Matejem Leskovškom za Mladino poročala o razmerah v iraškem Kurdistanu. Za pomoč pri opravljanju dela sva najela lokalnega »fikserja«, to je prevajalca in vodnika. Njegovo ime mi je že davno ušlo iz spomina, ne bom pa pozabil pogovora ob prvem srečanju. »Ne, nisem Kurd, Asirec sem,« je dejal. Bil sem prepričan, da sem narobe slišal. »Aha, iz Sirije si?« sem vprašal in potihoma negodoval, kaj, za vraga, mi bo fikser iz Sirije v Iraku. Nasmehnil se je in me vljudno popravil: »Ne, ne, prijatelj moj. Od tu sem, ampak moji ljudje so Asirci.« Vrglo bi me na rit, če ne bi že sedel. »Čakaj malo … Asirci? Iz tistih časov kot … Feničani in Sumerci?« Pokimal je in potrpežljivo čakal na nove izbruhe neznanja. »Vau,« sem se lovil. »O vas sem se učil v osnovni šoli. Pa … čestitam, da ste preživeli do zdaj, mislim, glede na vse skupaj.« V njegovih očeh se je prikazala žalost, ki je takrat še nisem dobro razumel. Rekel je: »Da. Ampak ne vem, koliko časa bomo še obstali tukaj.«

    Ankava je severno predmestje Erbila, ki velja za glavno mesto iraškega Kurdistana. Tja je v letih 2006 in 2007 pribežalo več deset tisoč asirskih kristjanov iz srednjega in južnega Iraka. V državi je bila sektaška vojna med arabskimi šiiti in suniti na vrhuncu. Kristjani, ujeti med obe vojskujoči se strani (obe sta se surovo znašali nad njimi), so iskali varnejše zavetje pri Kurdih. Številni so takrat še gojili upanje, da se bodo lahko v bližnji prihodnosti vrnili na domove, in so še vedno verjeli v obljube svetovnih voditeljev o demokraciji in svobodi. Tega upanja danes ni več. Zgorelo je v ognju sektaške in medetnične vojne, ki jo je v zadnjih letih podžgala predvsem samooklicana Islamska država. Požar se je vmes razširil še v sosednjo Sirijo in tudi tam resno ogrozil obstoj asirske krščanske skupnosti. Uničenih je bilo nešteto krajev neprecenljivega zgodovinskega pomena za celotno človeštvo, muzejev in verskih objektov. Nazadnje so svetovne agencije 20. januarja poročale, da so pripadniki Islamske države uničili najstarejši samostan v Iraku Mar Elia (sv. Elije) pri Mosulu; tam je stal od 6. stoletja.

    Gre za brezkompromisen pregon Asircev z njihove zemlje, kjer so živeli 7000 let. Namen takšnega uničevanja objektov in celotnih krajev je jasen: tudi če bi se Asirci lahko kdaj vrnili domov, se ne bi imeli kam. Kmalu po zavzetju Mosula junija 2014 so se na domovih kristjanov pojavili grafiti: »Spreobrnite se [v islam], odidite ali pa umrite.« In ljudje so odšli, večina izmed njih karseda daleč stran od tega pekla: v zahodno Evropo, Severno Ameriko in Avstralijo. Leta 2003, ko se je začela druga zalivska vojna, je bilo v Iraku še poldrugi milijon asirskih kristjanov. Zdaj jih je le še nekaj več kot 300 tisoč. Preganjanje tega ljudstva, enega najstarejših na svetu, ljudstva prvotnih kristjanov, ki je do danes ohranilo aramejščino (znano tudi kot Jezusov jezik), je mogoče opisati samo z eno besedo. Ta beseda je GENOCID.

    Sedem tisoč let smo služili človeštvu s svojo kulturno dediščino, ohranili smo Jezusov jezik in zdaj bo svet dovolil, da izginemo, pravi Benjamin Šmail, iraški asirski politik.
    Od Sablje do sablje
    Obstoj asirskih kristjanov je bil v zgodovini že nemalokrat ogrožen. Poskušali so preživeti od pokola do pokola. Ko so, denimo, leta 1743 perzijski vojaki vkorakali v pokrajino Ninive (današnji severozahodni Irak), so od 150 menihov v samostanu sv. Elije zahtevali, naj se spreobrnejo v islam. Ker tega niso storili, so jih pobili. Toda prav sodobna zgodovina se je izkazala za najpogubnejšo. Leta 1915 se je v tedanjem Otomanskem cesarstvu zgodil pogrom nad kristjani. Turčija ne prizna, da bi šlo za genocid, toda zgodovinska dejstva navajajo, da je bilo med pobitimi samo Armencev več kot milijon. A statistika te človeške tragedije se tu ne konča: pobitih je bilo tudi okoli 300 tisoč Asircev. Pokol, ki so ga nad njimi izvedli otomanski vojaki in kurdska plemena, sami imenujejo »sejfo«. Beseda izvira iz aramejščine in pomeni »sablja«. Nekdaj bogata in zelo razširjena asirska skupnost na ozemlju današnje jugovzhodne Turčije je bila zdesetkana in za njo so kot nekakšna spominska znamenja ostala le še imena nekaterih krajev. Eno večjih tamkajšnjih mest z okoli 90 tisoč prebivalci se imenuje Mardin. Beseda izvira iz sirjaško-aramejskega narečja in pomeni »trdnjava«. Danes v Mardinu živi le še okoli 300 Asircev oziroma Sirjakov, kot se imenujejo tu. Njihova nekdanja mesta in vasi zdaj pripadajo Kurdom, ti pa številne starodavne cerkve in samostane uporabljajo za hleve.

    Preživeli so po letu 1915 zbežali proti jugu, k sonarodnjakom na ozemljih današnjega Iraka in Sirije. Niso prišli kot tujci. Mosul v osrčju pokrajine Ninive je bil vedno kraj izjemnega pomena za asirsko predkrščansko in krščansko civilizacijo. Toda tudi ti dve državi sta se z leti izkazali za past za kristjane. Leta 1933 je sledil še en pokol, ki so ga v severnih iraških provincah Duhok in Mosul izpeljali iraška vojska in kurdska plemena. Pobitih je bilo več tisoč Asircev in uničenih ter izropanih 63 njihovih krajev. Režima stranke Baas v Iraku in Siriji sta v drugi polovici 20. stoletja nadaljevala zatiranje asirskih kristjanov s politiko arabizacije. Zatiranje je bilo kruto, toda kristjani v Iraku se radi šalijo: »Sadam Husein je bil pravičen. Res je bil tiran, ampak je vse zatiral enako.« Njegovemu padcu je sledila katastrofa resnično bibličnih razsežnosti. Za asirske kristjane pomeni obuditev njihovih najhujših zgodovinskih travm: od brezobzirnega uničevanja kulturne dediščine do obglavljanja ljudi z dolgimi sabljami, ki ga kažejo posnetki Islamske države iz Mosula in od drugod.

    »Svet nas je izdal«
    »Kmalu po padcu Sadamovega režima se je za nas začela mora,« je dejal Srud Makdasi, poslanec v kurdskem regionalnem parlamentu, v katerem imajo Asirci zagotovljenih pet sedežev. »Kristjani smo se znašli pod velikim pritiskom. Znani so napadi na naše svete objekte, ki jih je izvajala Al Kaida, in pa umor mosulskega nadškofa Paulosa Faradža Raha leta 2008, vendar so bile največja grožnja za kristjane kriminalne združbe, ki so ugrabljale in pobijale naše ljudi v Bagdadu in drugih mestih. V zmedi, ki je nastala, smo bili najšibkejši člen zaradi miroljubnosti. Z vsakim letom smo bliže izginotju s svojega ozemlja. Islamska država je pregnala 200 tisoč kristjanov iz Mosula in njegove okolice. Prvič v zgodovini se je zgodilo, da tam ne živi več noben kristjan, da v Mosulu cerkveni zvonovi ne zvonijo več …«

    »Seveda smo podpirali padec Sadamovega režima,« je nadaljeval Benjamin Šmail, nekdanji poslanec v istem parlamentu. »Osebno sem bil predstavnik Asircev na tajnih pogovorih z Američani v Turčiji leta 2002. Takrat so nam obljubljali marsikaj: svobodo, človekove pravice, demokracijo … A nazadnje so nas izdali. Nobena iraška vlada ni pokazala volje za ohranjanje krščanstva na tem ozemlju, kar nas niti ne preseneča; muslimane dobro poznamo. Toda zakaj nam je hrbet obrnil preostali svet, predvsem tisti del sveta, ki je iste vere kot mi? Sedem tisoč let smo služili človeštvu s svojo kulturno dediščino, ohranili smo Jezusov jezik in zdaj bo svet dovolil, da izginemo?«

    Duhovnik Džibrail iz kraja Alkoš nedaleč od meje s Sirijo na severu je pritrdil: »Nadaljevanje vojne v Iraku je v prid tujim silam, kot so ZDA, Velika Britanija, Francija, Turčija, Savdska Arabija, Iran in tako naprej. Zaradi njihovih interesov imamo v Iraku vojno in terorizem. Te države so si našo razdelile kot torto in jim ni mar za smrt ljudi, ni jim mar za izginotje dediščine mezopotamskih civilizacij, ki pripada vsem nam. Mar jim je edino za njihovo mednarodno ekonomijo. Toda bog … bog vidi vse.«

    Večina Asircev, s katerimi sem se pogovarjal, razume trenutno dogajanje na Bližnjem vzhodu, predvsem kar zadeva vzpon Islamske države, kot »zelo grdo igro mednarodnih sil«.

    Z izginotjem Asircev oziroma asirskih kristjanov bo Bližnji vzhod izgubil pomemben del svoje identitete.
    Eksodus
    V pogovoru s Šmailom sem navrgel naivno tolažbo: »No, vsaj Kurdi vas tokrat branijo.« »Ni tako preprosto,« je jezno zmajal z glavo. »Kurdi nas ne obravnavajo kot enakovredne državljane. Oblasti izkoriščajo našo stisko. Veliko večino pomoči, ki nam je namenjena, poberejo zase. Poleg tega jemljejo zemljo, ki je v naši lasti. Vzemiva za primer Ankavo. To je bila včasih večja vas, način življenja je bil vezan na kmetijstvo. Zdaj so tu v imenu napredka zrasli stanovanjski bloki, pisarniška poslopja in hoteli, a mi od tega nimamo nič, samo identiteto izgubljamo. Težava je seveda tudi politična – če nimaš zemlje, nimaš pravic.« Nato je povedal šalo, ki orisuje kurdski pogled na razmere: Kurd in Asirec se prepirata, čigava je zemlja na severu Iraka. Asirec vztraja, da so njegovi predniki tu živeli od vekomaj, o čemer pričajo tudi številne arheološke najdbe. »Prav, naj bo,« reče nazadnje Kurd. »Kar je pod zemljo, je Asirija, toda kar je na njej, je Kurdistan.«

    Nikjer ni bilo bolj očitno, da si Kurdi prisvajajo asirsko zemljo, kot v kraju Alkoš, ki je po trditvah župana Basina Bela »zadnji večji kraj v Ninivah, v katerem še živijo [izključno] kristjani«. Položaji Islamske države so 15 kilometrov stran, zato je okoli Alkoša in med vasmi ogromno nadzornih točk pešmerge, kurdske vojske. Na teh točkah je moč videti nekaj, česar drugje ni, in sicer velike posterje kurdskega predsednika Masuda Barzanija. Drugod ni tolikšne potrebe po ikonografiji, tukaj pač. S temi posterji vojaki domačinom sporočajo, da je to ozemlje del Kurdistana in s tem last kurdskih oblasti. Na območju sicer delujejo asirske obrambne milice, kot sta Zaščitne enote Niniv in Dveh navša, vendar so, kot priznavajo tudi njihovi pripadniki, prešibke, da bi igrale pomembno vlogo v vojni ali nadzirale del ozemlja.

    Ker Asirci izgubljajo dediščino in zemljo, hočejo zapustiti domove, številni za vedno. »Duhovnik je med mašo dejal, da če se razmere do poletja ne bodo izboljšale, lahko vsi gremo,« je povedal Gali, fant iz Niniv, ki je z družino že drugi božič in novo leto zapored pričakal v begunskem taborišču Šlama 1 pri Ankavi, kjer je nagnetena množica ljudi. Predmestje je bilo ponovno lepo in praznično okrašeno, vendar je bilo v zraku čutiti napetost. Cerkve so varovali pripadniki pešmerge in zasebni varnostniki. V svetu kristjani za božične praznike pričakujejo darila, na Bližnjem vzhodu pa napade. In res so se zgodili v kraju Kamišli na severovzhodu Sirije. Napadene so bile dve asirski restavraciji in bencinska črpalka. Čeprav vse kaže na Islamsko državo, Asirci ne vedo, ali morda za temi dejanji ne stoji kdo drug. Vse, kar vedo, je, da bo ta vojna še dolgo trajala in da je ne morejo preživeti, zato je bolje, če odidejo. »Toda če odidemo, bomo v treh generacijah izgubili jezik in kulturo. Je torej to naš konec?« se sprašuje Makdasi.

    Z izginotjem Asircev oziroma asirskih kristjanov bo Bližnji vzhod izgubil pomemben del svoje identitete. Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti mi, pa je: če se je človeštvo pripravljeno odpovedati svoji zibelki s takšno bolestno ravnodušnostjo, si sploh zasluži še karkoli drugega kot nagrobnik?

  • Pedofilska RKC

    Pedofilska RKC hoče nove bača dečke, ker nihče več noče biti ministrant. Ve se zakaj.

  • Asterix in Obelix
  • Janez

    Bog daj !
    lahko noč vsem !
    Upam, da je štalmajster ža zaprl ” SREDINO ITD.”
    NAZAJ
    V NJEGOV SMRDEČI DOMEK, KI SE MU REČE ” SV…AK”! Pa da tam kruli. L.r. Janez K. KOMENDA

  • MEFISTO

    “Kristjani po vsem svetu dočakali božič”

    Pri nas ga niso vsi dočakali.

    Tisti že ne, ki so jih komunisti pobili med vojno in ljudsko revolucijo ter po izbruhu komunistične svobode.

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!