Mag. Marjan Ferjanc: “Ko so me pred nedavnim razrešili s funkcije direktorja v bolnišnici, so me novinarji spraševali, ali mi je žal, da sem član SDS”

Foto: Demokracija

“To, da odhajam s te funkcije, je pač del karierne poti in političnih dejstev, ki jih je treba sprejeti,” v pogovoru za tednik Demokracija pravi donedavni poslovni direktor Splošne bolnišnice Celje mag. Marjan Ferjanc, ki je zaradi političnih interesov vlade postal tarča političnih čistk v zdravstvu. Z njim pa smo se pogovarjali tudi o zdravstvu nasploh in programu, ki ga je SDS predstavila na področju zdravstva.

Mag. Marjan Ferjanc se je rodil leta 1956 v Celju, kjer tudi živi. Zelo rad se vrača v svoj domači kraj Šmartno v Rožni dolini. Po izobrazbi je magister ekonomije in je zadnjih 25 let zaposlen v Splošni bolnišnici Celje. Pred tem je dobrih deset let nabiral izkušnje v gospodarstvu. Od leta 2007 je vodil Splošno bolnišnico Celje in bil eden uspešnejših bolnišničnih direktorjev v Sloveniji. Med drugim je predsednik Odbora bolnišnične dejavnosti in predsednik Skupščine Združenja zdravstvenih zavodov. V začetku leta 2018 so ga iz političnih razlogov razrešili z mesta direktorja, a svoje delo nadaljuje v zdravstvu.

Gospod Ferjanc, koliko časa ste že član SDS?
Od leta 2008, včlanil sem se malo pred volitvami.

To ste torej postali, potem ko ste že bili poslovni direktor Splošne bolnišnice Celje?
Da. A ko sem se včlanil, mi je marsikdo rekel, naj raje dobro premislim. Jaz sem se včlanil in nisem gledal na to, ali bo SDS zmagala na volitvah ali ne. Cenil sem pač vrednote, ki zaznamujejo to stranko, in se nisem oziral na trenutno situacijo. Prepričan sem, da ljudi ne bi smelo biti strah izraziti svoja stališča, da se med njimi sploh lahko vzpostavi kakršenkoli dialog, ki je zame temelj demokracije. Te pravice si nikoli nisem pustil vzeti. Ko so me pred nedavnim razrešili s funkcije direktorja v bolnišnici, so me novinarji spraševali, ali mi je žal, da sem član stranke. A zakaj bi mi moralo biti žal?

Poslovni direktor ste bili dobrih deset let, odhajate prav ob praznovanju 130-letnice obstoja bolnišnice.
Direktor sem bil deset let in šest mesecev. Res je, da je 130-letnica bolnišnice častitljiva obletnica, ampak tako se je pač zgodilo. Vsakdo, ki se je udeležil slavnostne akademije ob tej obletnici, je lahko videl, kaj vse smo storili v zadnjih desetih letih. Tudi senca moje razrešitve se je čutila na sami akademiji tako z izrazi podpore mojemu delu kot z izrazi nezadovoljstva s slovensko zdravstveno politiko, ki mnogokrat duši razvojne ambicije naše bolnišnice. Pa smo kljub temu lahko ponosni na razvojne dosežke, ki marsikoga v Sloveniji tudi motijo. To, da odhajam s te funkcije, je pač del karierne poti in političnih dejstev, ki jih je treba sprejeti.

Strokovni svet in zaposleni so vas podprli, v vašo podporo se je podpisovala celo peticija, vendar to ni ustavilo vaših nasprotnikov.
Mene so poskušali odstraniti praktično že vse od takrat, ko je nastopila vlada Mira Cerarja. V ta namen so kar trikrat spreminjali člane sveta zavoda. A pravih argumentov za mojo odstavitev niso našli. Ob zadnjih dogodkih pri procesu mojega razreševanja me je kar presenetila tako enotna podpora celotnega kolektiva, ki je nasprotoval političnemu vmešavanju v vodenje bolnišnice. Spontano se je organizirala civilna iniciativa, ki je prav tako izrazila bojazen za njeno nadaljnjo usodo. Več kot 5.000 podpisov občanov iz širšega celjskega območja mi veliko pomeni. Seveda to ni ustavilo tistih, ki so želeli mojo zamenjavo, kajti politični interesi, sploh v času pred volitvami, so še posebej močni.

Zakaj, menite, ste bili deležni tako enotne podpore, kakršne v zadnjih letih nihče ni doživel?
Bolnišnica je še v nedavni preteklosti doživljala burne čase. Znotraj so jo razjedala nesoglasja, navzven pa se je borila z zdravstveno politiko, ki je neprestano omejevala naše razvojne tendence. Mi smo tretja največja bolnišnica v Sloveniji, ki ima razvite skoraj vse medicinske dejavnosti in sega s posameznimi programi na področje terciarnih dejavnosti, ki so praviloma priznane le Mariboru in Ljubljani. Zato smo bili in smo še vedno moteč dejavnik v slovenski zdravstveni politiki, razen takrat, ko nas potrebujejo za izpeljavo kakšnih pilotnih projektov. Takrat smo dobri tako za ministrstvo za zdravje (MZ) kot za Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Za to pa je bila potrebna enotnost pri vodenju bolnišnice, kar pomeni usklajeno delovanje poslovnega in strokovnega vodstva bolnišnice. To nam je v času mojega vodenja bolnišnice uspevalo in rezultati so bili očitni. Pomembna je bila odkrita komunikacija in vključenost vseh struktur zaposlenih. Poslovni del vodstva je skušal razumeti medicinsko stroko in vodstvo medicinske stroke je skušalo razumeti ekonomske zakonitosti delovanja bolnišnice. Bili so tudi trdi pogovori, a so temeljili na argumentih. Skrbel sem, da so vse poklicne skupine lahko enakopravno sodelovale pri zahtevnejših odločitvah bolnišnice. Mislim, da so zaposleni to znali ceniti. Na pogovor sem sprejel vsakogar od zaposlenih, če je to želel.

Na eni strani uspeh, a po drugi strani ste se morali trdo boriti za to, da je bolnišnica stopala v korak s časom. Kako vam je to uspevalo?
V bolnišnico smo vpeljali programe, katerim zdravstvena politika vsaj v začetku ni bila naklonjena. Ko smo s pomočjo Uniorja iz Zreč dobili prvo magnetno resonanco, smo morali na MZ prositi za program slikanj. Takrat sem moral jaz kot ekonomist v vlogi pomočnika direktorja prepričevati državnega sekretarja na MZ, ki je bil zdravnik, da potrebujemo program za izvajanje slikanj. Dobili smo dovoljenje za 700 posnetkov, toliko kot še dve drugi bolnišnici, ki aparature sploh nista imeli. Po dobrih 10 letih je ta potreba narastla na približno 10.000 posnetkov. Zdravstvena politika ni imela vizije, mi pa smo jo imeli. Ko smo uvajali invazivno koronarografijo, smo za nakup aparature izvedli široko donatorsko akcijo v širši regiji in ljudje so nam zaupali ter nas podprli.

Ob uvedbi robotske kirurgije pred 8 leti smo z donatorsko akcijo zbirali denar za izvajanje programa, ki mu je ZZZS odločno nasprotoval. Ob tem projektu smo tudi v bolnišnici sprejeli konsenz s predstojniki, da so se v določeni meri odrekli investicijam posameznim oddelkom, da smo lahko kupili robota. Še danes je marsikdo v Sloveniji rdeč od zavisti, ker nam je uspelo.

Če bi čakali na državo …
… Odrekanja so bila tudi pri uvajanju programa srčnih spodbujevalnikov,za katere ZZZS ni namenil dodatnih sredstev. Podpora entuziazmu posameznih predstojnikov in zdravnikov je bila nujna, kajti zdravstvena politika je ves čas skrbela predvsem za stabilnost zdravstvene blagajne, ne pa za naraščajoče zdravstvene potrebe prebivalstva. Ne znam si predstavljati, kakšne bi bile danes čakalne vrste na teh področjih, če bi čakali na državo. Vse to dogajanje v bolnišnici občani spremljajo in zato so v določenem trenutku s podpisom v okviru civilne iniciative podprli naše delo z željo, da se razvojni trendi nadaljujejo.

Svet zavoda vas je razrešil že novembra, vlada pa je januarja to odločitev potrdila. Kdo sestavlja svet zavoda?
Sestavljen je iz 9 članov. Trije prihajajo iz vrst SMC, po eden pa iz SD in DeSUS. S 5 člani imajo vladni predstavniki večino. Oni so opravili nalogo, ki jim je bila naročena. V svetu sta še dva predstavnika zaposlenih, en predstavnik lokalne skupnosti, mestne občine Celje torej, pa predstavnica ZZZS, ki se deklarira kot predstavnica zavarovancev. Razrešitev so podprli predvsem vladni predstavniki.

Predsednik sveta je bil Andraž Jakelj, ki je zaradi konflikta interesov odstopil. Kako to komentirate?
Očitno zakoni veljajo za vse, razen za tistega, ki zakonodajo in usmeritve sprejema. Ministrstvo za zdravje je sprejelo pravila, da je lahko posameznik največ v treh svetih zavodov hkrati. V primeru, da član sveta zavoda postane direktor javnega zdravstvenega zavoda, pa je to vzrok za njegovo razrešitev iz sveta zavoda. Seveda so bila v njegovem primeru kršena vsa pravila. Gospod Jakelj je bil s 1. oktobrom 2017 imenovan za direktorja Psihiatrične bolnišnice Ormož, hkrati pa je še ostal predsednik Sveta SB Jesenice, član Sveta UKC Ljubljana in kot predsednik Sveta SB Celje. G. Jakelj bi moral biti razrešen hkrati z imenovanjem za direktorja, ne pa da mora odstopiti in se njegova razrešitev na vladi potem »zavleče« za tri mesece. Je pač dobil nalogo, da v Celju izpelje mojo razrešitev.

Predlog za razrešitev je svet zavoda utemeljil predvsem na dveh očitkih. Prvi je ta, da Splošna bolnišnica Celje še ni imela izdelanega finančnega načrta za letošnje leto. Drugi razlog pa so bile nepravilnosti pri prevedbi plač nemedicinskega osebja, ki segajo še v leto 2008.
Da, na teh dveh segmentih so iskali razloge. Kar se tiče pravočasnega sprejemanja finančnega načrta, smo ravnali natančno tako, kot so bila navodila ministrice. Že 20. aprila 2017 smo sprejeli finančni načrt, ki je bil uravnotežen in ga je svet zavoda potrdil, vendar pa ministrstvo za zdravje nanj ni dalo soglasja. V načrtu smo upoštevali 5-odstotno rast cen zdravstvenih storitev, kar naj bi bilo sporno, čeprav je o dvigu cen tekla razprava z ministrstvom že vsaj pol leta. Približno enak ali celo višji dvig cen zdravstvenih storitev so upoštevale nekatere druge bolnišnice, pa jim je MZ kljub temu izdalo soglasje. Ali pa so v načrtih nerealno znižali stroške. Da je ministrstvo na nerealne načrte dajalo soglasja, je v tej družbi očitno normalno. Iz končnih navodil o pripravi finančnega načrta, ki jih je izdalo MZ, pa je bilo razvidno, da dviga cen ne bo. Hkrati pa je bila podana usmeritev, da v primeru, če smo bolnišnice finančni načrt že sprejele na svetu zavoda in ga posredovale na ministrstvo, naj ga med letom ustrezno spremenimo, če bodo nastopile nove okoliščine, ki bodo omogočile pripravo uravnoteženega finančnega načrta. To je bilo za SB Celje mogoče šele po sprejetju interventnega zakona v oktobru 2017. Svet zavoda pa je že poleti zahteval od nas, da pripravimo nerealen finančni načrt, čemur smo se uprli, kar je bil potem del »razloga« za mojo razrešitev.

Drugi pomemben razlog za razrešitev pa so bile nepravilnosti pri prevedbi plač v letu 2008.
Za to področje je bil takrat zadolžen moj pomočnik g. Lobnikar. Sam se s tem nisem ukvarjal, od njega sem terjal le, da dela v skladu z zakonodajo. Vendar pa so bila navodila, ki jih je s tem v zvezi dajalo ministrstvo za javno upravo, precej nejasna in nasprotujoča si, zato je bilo povsod v sistemu javnega sektorja polno napak. Napake, ki so bile v naši bolnišnici evidentne, smo odpravili, za nekatere očitane napake, ki zadevajo napredovanje diplomiranih medicinskih sester, pa ministrstva še danes, po skoraj 10 letih, ne znajo opredeliti, kaj je prav in kaj ne. Zato je absurdno, da sem po toliko letih obtožen za nekaj, česar institucije, ki so za to odgovorne, niso zmogle razrešiti. Prav tako ni bilo zahtev po razrešitvi direktorjev v bolnišnicah, kjer finančnih načrtov sploh niso pripravili v roku.

Zaposleni v celjski bolnišnici so zaradi vaše razrešitve napovedali celo stavko …
Ljudje so zrevoltirani in jih razumem, kajti imajo občutek, da se jim nekaj jemlje, kar bo dolgoročno v škodo bolnišnici, pacientom pa tudi zaposlenim. Doslej smo vse probleme v bolnišnici reševali dogovorno, večkrat smo se sešli s predstavniki vseh sindikatov in razreševali zadeve, kolikor je bilo v danih situacijah mogoče. Menim, da smo si zaupali. Tudi v primeru, ko so napovedali delo v okviru 8 ur dnevno, kar mimogrede ni stavka, ampak pravica posameznika do normalnega delovnika, kot ga ima večina zaposlenih, sem jih pozval, naj se za to ne odločajo, da ne bi trpeli pacienti, ki niso krivi za takšno politiko ministrstva za zdravje. Ampak sedaj nisem več v funkciji direktorja.

Za bolnišnice v Sloveniji je doslej vsaj na splošno veljalo, da so pogosto v rdečih številkah. Kako je s celjsko bolnišnico?
Naša bolnišnica sodi med poslovno uspešnejše bolnišnice. Z vidika likvidnosti je bila bolnišnica plačilno sposobna zadnjih 20 let, praktično od takrat, ko sem leta 1996 prevzel funkcijo pomočnika direktorja za ekonomke zadeve. To ni uspelo nobeni drugi splošni bolnišnici. Z nelikvidnostjo smo se začeli ukvarjati v preteklem letu, ko so nam znižali cene zdravstvenih storitev na raven iz leta 2014, hkrati pa dvignili stroške dela na podlagi kolektivnih pogodb. Tudi zneski kumulativnih izgub, če jih primerjamo z drugimi bolnišnicami, so med najnižjimi v Sloveniji. Zakon o interventnih ukrepih za zagotovitev finančne stabilnosti v zdravstvu nam je tako naredil kar nekaj krivice, saj je praktično nagradil tiste, ki so v preteklosti imeli več izgub, in prikrajšal tiste, ki smo delali bolj gospodarno. V tem smislu sem že slišal očitek, zakaj smo v preteklosti tako varčevali.

Razrešitev je bila torej po vaše nezakonita, napovedujete pravne postopke. Kako boste ukrepali?
Vložil bom tožbo zoper sklep o razrešitvi, ker ni utemeljenih razlogov zanjo.

Omenjali ste izkušnje z ministrstvom za zdravje, ki niso bile vedno najboljše. Odkar je na oblasti SMC, je zdravstveni resor v rokah Milojke Kolar Celarc, za katero se zdi, da jo med vsemi dosedanjimi ministri za zdravje najbolj kritizirajo. Kako bi jo ocenili?
Kolar Celarčeva je na to funkcijo prišla, ne da bi dobro poznala zdravstvo. Tako kot večina ljudi, ki zdravstvo opazujejo »od zunaj«. Celo večina tistih, ki delajo na ministrstvu dalj časa, ga slabo pozna. Zato je bila po mojem mnenju prehitro obljubljena zdravstvena reforma, ne da bi bilo jasno, kaj naj bi ta sploh pomenila. Sama sprememba zdravstvene zakonodaje brez jasnih ciljev na ravni celotne družbe, kako se bo zdravstvo soočalo z vedno večjimi potrebami prebivalstva, ni dovolj. Zdravstvo je specifični del javnega sektorja in ga noben minister ne more sam razrešiti brez močne podpore celotne družbe. Zdravstvo je pač nekaj, kar se dotika prav vsakega od nas. Vendar le malo ljudi ve, kako zdravstvo funkcionira, kako se deli denar, a ko se postavijo v čakalno vrsto, vidijo, da nekaj ni v redu. Ljudje so potem upravičeno nejevoljni. Ministrica in njeni predhodniki so v glavnem sprejemali hitre ukrepe za skrajševanje čakalnih vrst. S kaznovalno zakonodajo, s katero so soočamo zadnje čase, se čakalne vrste ne bodo zmanjšale. Treba se bo odločiti, ali bomo vztrajali pri socialističnem modelu zdravstva in obljubljali nemogoče ali pa si bomo natočili čistega vina. Večji obseg izvajanja zdravstvenih storitev zahteva več resursov – finančnih, kadrovskih ter prostorskih s sodobno medicinsko tehnologijo. Včasih se preveč ustavljamo ob vprašanjih javnega in zasebnega, čeprav je tudi pomembno vprašanje. Če npr. ni dovolj zdravnikov za določeno dejavnost, ni niti javnega niti zasebnega zdravstva. Država mora imeti ključne dejavnosti, ki omogočajo dostopnost in varnost zdravstvene obravnave v okviru javnega sektorja, ob tem pa ostaja veliko prostora tudi za zasebno iniciativo. Ljudje so pripravljeni dati za zdravstvo bistveno več, a želijo tudi zdravstveno storitev takrat, ko jo potrebujejo. Brez čakalnih vrst. Ko smo se o obvladovanju čakalnih vrst pogovarjali s kolegi iz Avstrije, so bili začudeni. Seveda, tam namenjajo zdravstvenemu varstvu bistveno več sredstev kot mi. Če se vrnem na vprašanje o delu zdravstvene ministrice, ki je seveda deležno hudih kritik, je to na neki način logično. Problematika zdravstva se je z vedno starejšo populacijo še povečala, ozaveščenost prebivalstva o možnostih zdravljenja, ki jih ponuja sodobna medicina, je vedno večja, zato ljudje zahtevajo vedno več, mi v Sloveniji pa sanjamo in obljubljamo ljudem nemogoče. Še hujših kritik bo deležen naslednji zdravstveni minister, če v Sloveniji ne bomo sprejeli družbenega konsenza o spremembi zdravstvenega sistema. Mislim, da je socialističnega organiziranja zdravstva konec.

Rečeno je bilo, da zdravniki iz Slovenije odhajajo v tujino. Je kriva uravnilovka?
V veliki meri. Mladi niso več pripravljeni čakati vrsto let na boljše plačilo, kot ga daje uravnilovka. Zato je tujina zanimiva. Ne moremo več računati na entuziazem, kot so ga živele starejše generacije. Potem so tu še delovne razmere. Kjer so mladi zdravniki zaradi pomanjkanja zdravnikov preveč obremenjeni, kar je vezano na odgovornost in varnost dela, je prav tako lahko razlog, da odhajajo drugam. Slika je večplastna.

Govori se, da se v zdravstvu na splošno precej denarja izgubi pri nabavi materiala in medicinske opreme. Ali to drži?Osebno menim, da so te ocene močno pretirane. Pred kratkim sem celo zasledil v medijih, da se izgublja 30 odstotkov sredstev. Ta teza ne drži. Za stroške dela dajemo v bolnišnicah približno 60 odstotkov prihodka (v osnovnem zdravstvu je ta odstotek še višji), in če bi k temu prišteli še 30 odstotkov izgubljenega denarja, bi za nakupe zdravil, sanitetnega materiala, opreme in storitev ostalo le 10 odstotkov sredstev. Tukaj se računica ne izide.

Menim, da se preveč potencira problem korupcije v zdravstvu, premalo pa so izpostavljani drugi problemi, ki so sistemskega značaja. V primerih res koruptivnega delovanja naj pristojne institucije to raziščejo in sankcionirajo.

Morda kakšna beseda o programu SDS za zdravstvo? Odbor za zdravstvo pri Strokovnem svetu SDS je namreč oznanil, da »bomo v zdravstvu naredili red«.
Program poznam in lahko rečem, da je dober. Zastavljen je bil v šestih točkah, ki predstavljajo predvsem cilje, v katero smer naj gre prenova zdravstva. Jaz bi to dopolnil še z dvema zadevama, da pri krepitvi zdravstva ne gre samo za osnovno zdravstvo, ampak za zdravstvo v celoti. Poleg tega bo treba natančneje opredeliti vire, s katerimi se bodo cilji uresničevali. Glavnina zdravstva sicer ostaja javna, a povečati se mora vloga državljana za lastno zdravje. Tukaj bo še vedno poudarek na solidarnosti in vzajemnosti, a potrebna bo nova zavarovalna in cenovna politika, vezana tudi na odgovorno ravnanje posameznika. Časi, ko je v zdravstvu navidezno vse zastonj, bodo kmalu preteklost.

Ste Celjan. Nedavno je prišlo do sprememb v celjski SDS. Kaj pričakujete?
Pričakujem in upam, da bo stranka svojo vlogo pomembnega političnega akterja v lokalnem okolju dobro opravila. Težko bi pa rekel kaj več, saj se dostikrat znajdem navzkriž s stališči znotraj stranke. Menim, da bi morala biti nekoliko bolj odprta za različna mnenja.

Kaj pa pričakujete od volitev?
Čaka nas izredno pestro politično leto. Želel bi, da bi desnosredinski pol našel dialog med sabo in bi potem prevzel odgovorno vlogo pri vodenju države. Vendarle pričakujem korak naprej pri razvoju kulturnega dialoga na političnem parketu. Še vedno pa je naivnost ljudi zelo velika in dostikrat prej verjamejo praznim obljubam kot nekomu, ki ima celovit program, katerega uresničevanje zahteva trdo delo in enotnost politike.

Gašper Blažič

Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!