Matjaž Lulik: “Nismo dolžni podpirati kulturnikov, ki žalijo slovenske vrednote in državo”

Foto: Simona Pavlič

“Res je, če ne bi bilo Franceta Prešerna, vsaj na simbolni ravni, Slovenci ne bi bili samostojni. Ampak, to je samo na ravni simbola in kulture. Slovenci ne bi bili samostojni, če se v letih med 1988 in 1991 ne bi prebudili, ne bi želeli demokracije, se odločili za samostojno državo, jo v takratni skupščini izglasovali in – kar je najpomembnejše – v vojni tudi zavarovali. Zato imamo slovensko državo,” je po floskulah, ki smo jih slišali na državni proslavi, vse navzoče z resnico soočil Aleš Hojs.

Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) je pripravilo čudovito proslavo ob slovenskem kulturnem prazniku. Ta je bila v prostorih pred kratkim odprtega Muzeja slovenske osamosvojitve na Cankarjevi ulici 11 v Ljubljani, govornik Aleš Hojs, predsednik VSO, pa je zadovoljen ugotovil: “Muzej še nikoli ni bil tako poln. To pomeni, da smo na dobri poti.” Prireditev je bila res izjemno obiskana, Aleš Hojs pa je v pozdravnem nagovoru omenil govor slavnostnega govornika na torkovi večerni proslavi, saj je bil nad njim in tistim, kar je povedal, izjemno presenečen.

In sicer, Hojs je izpostavil naslednje: “Res je, če ne bi bilo Franceta Prešerna, vsaj na simbolni ravni, Slovenci ne bi bili samostojni. Ampak, to je samo na ravni simbola in kulture. Slovenci ne bi bili samostojni, če se v letih med 1988 in 1991 ne bi prebudili, ne bi želeli demokracije, se odločili za samostojno državo, jo v takratni skupščini izglasovali in – kar je najpomembnejše – v vojni tudi zavarovali. Zato imamo slovensko državo. Seveda pa gre vsa čast tudi dr. Prešernu in vsem tistim, ki so skozi leta, desetletja in stoletja ohranjali našo besedo.”

Foto: Robert Fojkar

Foto: Robert Fojkar

Drugi poudarek Aleša Hojsa pa se je navezoval na besede slavnostnega govornika, ki je povedal, da “če si kulturen, si etičen”. “To zagotovo drži in zagotovo človek pričakuje vsaj od kulturnikov in tistih, ki se ukvarjajo s kulturo, da so etični. Danes ne bom navajal vseh tistih, ne samo skrajno neetičnih, ampak že podlih, zavržnih izjav, ki so jih izrekli mnogi od kulturnikov, med drugim tudi dobitnica Prešernove nagrade pred leti. V govoru je bilo spet povedano, in to se je že kar prijelo, kakšno politiko da imamo, kako je ta politika vrgla milijarde in milijarde v slovenske banke, namesto da bi te milijarde dala v kulturo. To je res, ampak čas je, da tudi kulturniki postanejo etični. Torej, začnimo govoriti o tistih, ki so te banke oropali, ne pa o tistih, ki so jih reševali. Torej, ko bo tudi iz njihove strani prišel glas, da je treba tiste poloviti, pravično obsoditi in zapreti, takrat bomo lahko rekli, da tudi oni, torej kulturniki, opravljajo svoj del etičnega poslanstva, ki ga v tej družbi morajo opraviti.”

Foto: Robert Fojkar

Foto: Robert Fojkar

Dejstvo: v zadnji vojni smo zmagali. Smo odlični vojaki in do kulture imamo poseben odnos,
Osrednji govornik na prireditvi pa je bil Matjaž Lulik, predsednik OO VSO Velike Lašče, Škofljica, Ig in Brezovica. Svoj govor je začel z opisom resničnega dogodka, kako mu je na neki razstavi varnostnik, ki je prihajal iz ene od držav nekdanje Jugoslavije, rekel: “Vi, Slovenci, ste bolj kulturni narod, to vam je bližje. Vi niste vojaki.” Lulik mu je na to odgovoril: “Res je, da nam kultura veliko pomeni, a v zadnji vojni smo zmagali!” Ta pripetljaj nakazuje na dve lastnosti, s katerima se je slovenski narod izkazal: Slovenci imamo do kulture poseben odnos in Slovenci smo odlični vojaki, če se tako odločimo. V svojem govoru je opomnil na več zgodovinskih dejstev, skozi katera smo morali iti Slovenci, predvsem v novejši zgodovini, vendar “najbolj žalostno je takrat, ko brat ubije brata”. Po drugi svetovni vojni so sledila desetletja gospodarske neuspešnosti, zatiranja mišljenja in krščanskih korenin … Dokler ni ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja večina Slovencev rekla, da je dovolj tega. “Zakaj smo leta 1991 poprijeli za orožje in tvegali življenja? Zaradi naše kulture. Proces osamosvojitve se je začel z besedami, ki so jih na glas izrekli in zapisali kulturniki: Slovenci potrebujemo svojo samostojno državo! Ne le to. Sporočilo 57. številke NR je bilo med drugim: Slovenci potrebujemo parlament in demokracijo! Svetla točka tega obdobja je bila enotnost in kirurška natančnost, da smo lahko osamosvojitev izpeljali pravno neoporečno in učinkovito. Poudariti velja, da je novo nastala slovenska država ponudila takrat roko vsem njenim prebivalcem, ne glede na versko ali nacionalno ozadje. In še nekaj velja poudariti, kar se premalokrat pove: srčni podporniki osamosvojitve so bili takrat pripadniki pomladnih strank in pa naša diaspora v Argentini (ter seveda v ZDA, Kanadi, dr. Ljubo Sirc na primer VB itd.) To pa je bilo boleče za sile kontinuitete! Medtem, ko sta Janez Janša in Tone Krkovič nevarno tvegala življenji za dobrobit našega naroda, je kasnejši obrambni minister R. Jaklič podpisoval izjavo za demilitarizacijo Slovenije … Ne pozabimo: skrajna levica (če zmerna sploh obstaja?) je neverjetno militantna takrat, ko gre za komunistično revolucijo in neverjetno gandijevsko-pacifistična takrat, ko je treba braniti svojo dediščino, svojo kulturo, svoj narod, celo svoje telo … je dejal Lulik in dodal: “Žal vemo, kako se je nadaljevala pot samostojne Slovenije, Doživeli smo premnogo divjega lastninjenja, medijskega manipuliranja in norčevanja iz pravne države.”

“Na političnem parketu so bili možje prevečkrat sloni v trgovini s porcelanom. Res je, da so po bitki vsi generali pametni, toda po prvi svetovni vojni bi zadostoval preudarni pogled na jezikovno karto in dejstva bi bila na dlani. Avstrijci, tisti nemško govoreči, so nam bili pripravljeni odstopiti boroveljski sodni okoliš, toda v Ljubljani so z referendumom, katerega za nas ugoden razplet je bil iluzoren, postavili koroške kraje z večinskim slovenskim prebivalstvom na kocko. Prav tako so zelo neodločno podpirali generala Maistra, ki je imel pogumno in drzno vojaško iniciativo. Le nekoliko mesecev pred vzpostavitvijo rapalske meje je bila posneta fotografija, na kateri takratni župan Ivan Tavčar v Codroipu, ki je oddaljen 60 km od današnje meje, spremlja mimohod 2. gorskega strelskega polka, takrat naše vojske. Ko je antanta prebila fronto in prodrla v notranjost naših dežel, je bil Svetozar Borojević pripravljen ponovno zavzeti Trst in Gorico. Tudi tega vrlega moža niso podprli. Beograd ni bil pretirano zainteresiran za naše kraje, saj ni šlo za njihove interese.”

Foto: Simona Pavlič

Foto: Simona Pavlič

Prireditev je spremljal tudi bogat kulturni program. Prešernove verze je recitiral dramski igralec in pesnik Tone Kuntner, pevka Sara Praznik pa je zapela najlepše slovenske pesmi.

Foto: Robert Fojkar

Foto: Robert Fojkar

Foto: Robert Fojkar

Foto: Robert Fojkar

Lulik je opozoril tudi na razliko med slovenskim in ameriškim vojakom. “Ko pride ameriški vojak v gostilno, dobi popust. Pri nas pa, ko so vojaki varovali mejo, so jim prepovedali vstope v gostilne.” Lulik je še dejal, da zatorej nikakor ne pozabimo naših vojakov in policistov ter si prizadevajmo, da bodo imeli boljšo opremo in plačo.

Za konec je Matjaž Lulik še dodal: “Država smo mi. Če država financira umetnika, to pomeni, da smo mi njegov delodajalec. Nismo dolžni financirati tistih, ki žalijo slovenske vrednote, državo in krščanstvo. Naj jih v demokraciji, ki jo imamo zaradi domoljubov, v skladu s svobodo govora podpirajo iz svojih žepov tisti, ki to hočejo. Ampak, mi tega nismo dolžni! To ni kulturni boj, ampak zdrava pamet. Imejmo toliko samozavesti, da rečemo večkrat bobu bob in jo uporabimo! Mi pa, ki smo tukaj zbrani: obiščimo kdaj strelišče, pustimo se podučiti od inštruktorjev in vsake toliko vadimo rokovanje z orožjem, saj je to del splošne izobrazbe vsakega treznega človeka!

Marjanca Scheicher