Mit o NOB: “Komunistično vodstvo je izdalo vaščane Dražgoš” (3. del)

Komunistična propaganda, ki se je še do danes ohranila v šolstvu in javni zavesti, je povsem popačila vsebino pojmov izdajstvo in domoljubje, je prepričan Gregor Medvešek v svoji knjigi Mit o NOB.

“Še vedno se ljudem vbija v glavo, da so vsi stiki z okupacijskimi oblastmi nekaj nedomoljubnega in celo protinarodnega, ne glede na koristi, ki jih prinesejo prebivalstvu,” je zapisal avtor v omenjeni knjigi ter to prepričanje podkrepil s primerom dražgoške bitke, ki se prikazuje kot višek patriotizma partizanov, čeprav bi njihovemu početju bolj pristajala izdajalska oznaka. “Ni pretirano reči, da je komunistično vodstvo izdalo vaščane Dražgoš. Ko so nepoklicani prišli v njihovo vas, so jim obljubili, da jih bodo zavarovali pred Nemci, nato pa so ob nemškem navalu zapustili vas in prepustili njene prebivalce na milost in nemilost nemškemu maščevanju.”

“Pravo domoljubje se ne izkazuje z ideološko motiviranimi napadi na okupatorje, ki niso prispevali ničesar k osvoboditvi naroda, le k uvedbi povojne diktature, imeli pa so za posledico številne nesrečne Slovence, temveč z reševanjem konkretnih ljudi in izboljševanjem njihovih življenjskih razmer, pa četudi v ‘sodelovanju z okupatorji’.”

Če je kdo izdal slovenski narod, so bili to komunisti
Razlika med dejavnostjo partizanskega in protipartizanskega tabora je bila tudi ta, da je domnevno “izdajalsko” delovanje slednega reševalo človeška življenja in lajšalo stisko naroda v času vojne in tuje okupacije, domnevno “osvobodilno” delovanje partizanske strani pa je generiralo žrtve, požige, uničenja in trpljenja, in to samo zato, ker je bilo to potrebno, da bi komunisti lahko zavladali kot edina dovoljena stranka. “Če je torej kdo izdal slovenski narod med 2. svetovno vojno, so bili to edino komunisti, zaradi katerih je slovenski narod utrpel 90 tisoč žrtev, dočim bi bila številka 3–5-krat nižja (upoštevaje primerjavo z drugimi okupiranimi državami ter specifične slovenske razmere), če bi narod vodili tisti, ki so jih komunisti razglašali za ‘izdajalce’.”

ZDA in Velika Britanija sta večji del vojne pozivali okupirane narode, naj se ne upirajo okupatorjem, da bi se izognili nepotrebnim žrtvam. Tako je na primer britanska vlada svojim državljanom na okupiranih Kanalskih otokih prepovedala kakršnokoli upiranje nemškemu okupatorju, ker jih ni hotela izpostavljati nepotrebni nevarnosti. Zaradi drugačnega ravnanja smo imeli Slovenci nekajkrat več žrtev in gmotne škode kot narodi, ki naj bi po Kučanovem mnenju ravnali “ponižno in brez časti”.

Foto: STA

“Revolucija mora uspeti”
Čeprav so komunisti med vojno maksimalno brenkali na domoljubna čustva, ko so vabili ljudi v svojo vojsko, pa jih pri organiziranju oboroženega odpora ni vodila ljubezen do njihove “nacionalne” domovine, temveč ljubezen do “domovine socializma”. Karel Destovnik je to lepo povedal: “Mi (komunisti) bomo začeli z našo stvarjo, ki jo moramo spraviti do konca. Revolucija mora uspeti.” O tem, da je partizanstvo nastalo kot posledica komunistične ljubezni do Sovjetske zveze, ne pa do Slovenije, je govorila že medvojna partizanska pesem: Naglo puške smo zgrabili in v gozdove z doma šli, ko sovjetski so junaki skupen boj oklicali.

NOB je največja prevara slovenskega naroda v njegovi zgodovini
Komunisti so s svojim partizanstvom, tako v knjigi Mit o NOB, dejansko ponižali Slovence v topovsko hrano za interese Stalinovega imperija in njihove totalitarne oblastniške cilje. “NOB tako ni bil nobena velika osvobodilna epopeja slovenskega naroda, ampak največja prevara slovenskega naroda v njegovi zgodovini, v katerem je desettisoče Slovencev umrlo za interese tuje države in nedemokratične politične stranke s sedežem zunaj Slovenije. Neizpodbitno dejstvo je, da partizanski upor ni bil odgovor slovenskega naroda na tujo okupacijo, ampak odgovor jugoslovanske partije in njene slovenske podružnice na nemški napad na Sovjetsko zvezo po ukazu SZ.”

Foto: YouTube.

V tem primeru bi celotna Slovenija doživela usodo vasi Dražgoše
“Tudi če bi se vsi Slovenci pridružili uporu leta 1941 ali 1942, okupatorji ne bi bili zaradi tega nič prej pregnani iz Slovenije, temveč bi celotna Slovenija doživela usodo vasi Dražgoše – bila bi požgana, prebivalstvo pa deloma pobito, deloma pa razseljeno,” je zapisano v omenjenem delu. Medvešek še pravi, da če so bili Nemci še v drugi polovici leta 1944 sposobni zatreti splošni upor varšavskega prebivalstva in ker vemo, kakšne so bile posledice neuspeha tega upora za to prebivalstvo, ne more biti nobenega dvoma, kako bi se končal morebitni splošni upor v Sloveniji v začetnem obdobju okupacije.

“Partizani so večinoma neprestano bežali, improvizirali skrivališča po gozdovih in odmaknjenih vaseh ter s kratkimi akcijami povzročali okupatorjem incidente s težkimi posledicami prebivalstvu. Komunistom, partizanom in aktivistom sta bila glavni formuli skrivanje in propaganda.”

Foto: STA

“Komunisti so v nemirih zločinci, v miru kriminalci”
Med vojno je slovenski narod utrpel nekajkrat več žrtev kot drugi primerljivi okupirani evropski narodi, po vojni je moral 45 let živeti v diktaturi (pod terorjem in v nerazvitosti), “danes v sklopu demokratične Evrope pa ta narod še vedno podlega prevaram postkomunistov in jih vzdržuje na roparski oblasti. Komunisti so v nemirih zločinci, v miru kriminalci”.

“Ne le da se komunisti niso ozirali na okupatorske represalije pri izvajanju svojih akcij, oni so si teh represalij, kot dokazuje Kardeljevo pismo Titu z 2. 8. 1941, tudi želeli, ker so pričakovali, da bo okupatorsko nasilje povečalo število rekrutov v njihovo vojsko in zmanjševalo prevladujočo množico protikomunističnega prebivalstva.”

“Daleč največ žrtev, trpljenja in posledic je slovenski narod utrpel od komunistov, njegovega partizanstva in njegove oblasti,” je še brez dlake na jeziku zapisal avtor.

Marjanca Scheicher