Mit o NOB: Od kdaj spadajo ubijanje ‘razrednih sovražnikov’, tudi celih družin, požigi celih vasi in podobno v ‘boj za svobodo’? (1. del)

Foto: STA

“Po uradni verziji zgodovine naj bi okupatorji med 2. svetovno vojno obsodili slovenski narod na izginotje. Osvobodilna fronta (OF), ki je vodila ta upor, in partizani kot uporniki proti okupatorjem naj bi bili zaslužni, da se ta načrt ni uresničil, slovenski narod pa je bil osvobojen teh okupatorjev, zaradi česar se njihova dejavnost upravičeno lahko označi kot narodnoosvobodilna. To je pravljica za poneumljanje ljudi, ki se lahko prodaja le zgodovinsko neukim ljudem in ljudem z rdeče prebarvanimi možgani, ki pa na žalost v Sloveniji prevladujejo,” je zapisano v knjigi Mit o NOB.

Gregor Medvešek je pred sedmimi leti izdal knjigo Mit o NOB, vendar je njena vsebina še vedno aktualna. Med drugim je v njej zapisal: “Trditev, kateri še vedno verjame precej ljudi, da brez partizanov danes Slovencev ne bi bilo več oziroma da bi se tukaj govorilo nemško, ni nič manj slaboumna in se ji lahko nasmehne vsak, ki pozna število žrtev 2. svetovne vojne pri nas in v drugih državah ter primerja te številke. Prav zaradi partizanskega ‘NOB’ je slovenski narod utrpel žrtve, ki so bile nekajkrat višje kot pri drugih primerljivih okupiranih evropskih narodih (6 odstotkov prebivalstva napram 1 odstotku ali še manj).”

Medvešek v svoji knjigi opozarja na famozni frazi ‘boj proti okupatorju’ ter ‘narodnoosvobodilni boj’, ki se stalno ponavljata pri opisovanju partizanskega boja in se večini ljudi ne zdita problematični. Vendar pa je prepričan, da za uporabo teh dveh besednih zvez stoji dejansko ‘boj za komunistično oblast’; vztrajno ponavljanje, kako so se komunisti in partizani ‘borili proti okupatorju’, pa ima namen prikrivanja te resnice.

Naprednost je za Kardelja pomenila služenje ZSSR
V svojem delu pa se dotakne tudi Edvarda Kardelja in njegovega govora na 5. državni konferenci KPJ oktobra 1940 v Zagrebu, ko je Kardelj izjavil, da bodo komunisti sodelovali v obrambi Jugoslavije le, če bo ta boj ‘napreden’. “Naprednost je za Kardelja pomenila služenje interesom ZSSR in revolucije. V nasprotju z navodili iz Moskve pa jugoslovanski komunisti v oboroženem boju proti okupatorju niso videli zgolj sredstva, da se razbremeni SZ, temveč v prvi vrsti sredstvo za osvojitev monopolne oblasti v Jugoslaviji.”

Foto: STA

“Problem komunistov, ki so bili na oblasti v obdobju 1945–1990, je bil prepričati ljudstvo, da je njihova oblast legitimna v odsotnosti svobodnih volitev. V ta namen je bil sproduciran mit o ‘NOB’, za katerega promocijo je bilo porabljenega ogromno davkoplačevalskega denarja. Pravljica o ‘NOB’, ‘narodnih herojih’ in ‘narodnih izdajalcih’ (uradna ali šolska zgodovina socialističnega obdobja, ki se je v marsičem ohranila še danes), ki je bila do onemoglosti ponavljana v šolah, medijih, na prireditvah in v vsem javnem življenju, je tako imela za osnovni cilj, da vcepi v glave ljudi prepričanje, da je Zveza komunistov upravičena do oblasti in da svobodne volitve niso potrebne.”

NOB je bila protinarodna dejavnost
Medvešek je prepričan, da je navzočnost tujih okupatorjev omogočila komunistom genialno manipulacijo, ko so s propagando boja za narodno osvoboditev pridobivali rekrute v svojo vojsko, katere končni cilj je bila ‘razredna osvoboditev delovnega ljudstva’, kar je komunistična šifra za vzpostavitev komunistične diktature. Prav tako verjame, da se s političnega vidika NOB v Jugoslaviji med 2. svetovno vojno ne more opredeliti drugače kot nasilni komunistični odvzem oblasti legalni in legitimni vladi, ki je bila po vseh demokratičnih pravilih upravičena do izvrševanja oblasti v Jugoslaviji. Poleg tega je že samo osvajanje oblasti z orožjem in mimo volitev globoko nedemokratično dejanje, če pa je izvedeno še v času tuje okupacije, je še posebej moralno zavrženo. “Da ne omenjamo gmotne škode in desettisoče ljudi, ki so umrli zato, da so lahko komunisti sedli na oblast. ‘NOB’ tako ne le, da ni bila narodnoobrambna, temveč je bila protinarodna dejavnost in ‘napad oboroženih boljševikov’.”

Nesrečna usoda, da je po okupaciji sledila sovjetizacija
Predvsem pa po njegovem dogajanje med 2. svetovno vojno kaže, da sta boj proti okupatorju in boj za narodno osvoboditev lahko dve različni stvari, kar opravičuje z ugotovitvijo, da Stalina pri napotitvi Rdeče armade na Poljsko ni vodil plemenit motiv osvobajanja podjarmljene države, kot je bil to primer pri anglo-ameriškem osvobajanju okupiranega zahodnega dela evropske celine, marveč interes, da je na Poljskem po “osvoboditvi” vzpostavil marionetni komunistični režim in poljskemu narodu onemogočil demokratično odločanje o svoji usodi. Slovenija pa je imela z drugimi vzhodnoevropskimi državami skupno nesrečno usodo, da je tuji okupaciji sledila sovjetizacija, torej druga oblastna okupacija. Odločilno vlogo pri tem je namesto sovjetske Rdeče armade odigrala njena ideološka kopija – jugoslovanska partizanska vojska.

Foto: STA

“Dejstvo je, da je partizanska vojska nastala nezakonito na seji politbiroja CK KPJ v Beogradu 4. 7. 1941, ki je na poziv Moskve sklenil, naj komunisti po vsej Jugoslaviji začnejo z oboroženim bojem za osvojitev monopolne oblasti, torej pod krinko ‘boja proti okupatorju’.”

Zakaj Slovenci partizanstvo kljub vsem grozotam vrednotijo pozitivno?
“Ne samo da legitimna oblast ni bila udeležena pri nastanku partizanske vojske, temveč je ta vojska nastala z namenom strmoglavljenja te oblasti v korist samooklicane avantgarde in v korist Sovjetske zveze. Zaradi vsega tega je partizanska vojska tipična strankarska vojska KPJ in nikakršna ‘narodnoosvobodilna vojska’,” je zapisano v knjigi Mit o NOB. To pa vodi tudi v razliko med odnosom do ‘osvoboditeljev’ pri nas in v drugih delih Vzhodne Evrope, ki je predvsem v tem, da večina prebivalcev okupiranih vzhodnoevropskih držav ne čuti hvaležnosti do Rdeče armade in SZ, ker jih je ‘osvobodila’ od nemških okupatorjev in ima njen boj proti Nemcem za nebistveno epizodno zadevo, ki ne more spremeniti splošne negativne ocene o zgodovinski vlogi Rdeče armade v njihovih deželah, medtem ko večina ljudi na Slovenskem kljub vsem grozotam partizanstvo zaradi epizodnega in oportunističnega odporništva vrednoti pozitivno.

Moralni neuspeh te vojske
Da so bile v Sloveniji v obdobju 19451990 sistematično kršene človekove pravice, je ugotovilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije, zato je skregano z zdravo pametjo trditi, da je partizansko gibanje zaradi propagande svoje zmage v resnični zmagi zaveznikov lahko bilo osvobodilno in nekaj pozitivnega za slovenski narod, saj je šlo za iste ljudi, ki so bili pozneje na oblasti v obdobju 19451990 in torej tudi odgovorni za to sistematično kršenje človekovih pravic. “Veliko bolj pomemben je vrsti red in vzročno-posledična relacija: partizanski zločini so se zgodili najprej, bili so neizzvani in so bili vzrok za ‘kolaboracijo’ in zločine druge strani. Sicer pa je bil največji moralni neuspeh te vojske, ki se je razglašala za ‘narodnoosvobodilno’, ta, da je en del naroda videl v njej večje zlo od tujih okupatorjev ter je zaradi samoobrambe pred samooklicanimi ‘osvoboditelji’ stopil v zavezništvo s tujci. In ta del naroda ni bil zanemarljiv.”

Foto: STA

Knjiga pa razkriva tudi to, kako so prebivalci Suhe krajine na lastni koži občutili revolucionarne ‘ekscese partizanskih vojvod’ in spoznali, da ‘boj proti okupatorju’ ni nič drugega kot maska za prikritje prevratniškega bistva ‘narodnoosvobodilnega gibanja’ in marketinška zvijača za novačenje domoljubov za sodelovanje v komunističnemu revolucionarnemu projektu.

Razkrito, kdo so največje žrtve partijske prevare
Medvešek je ugotovil, da obstajajo tri kategorije partizanov – tisti, ki so vstopili v partizansko vojsko neprostovoljno, tisti, ki so vstopili prostovoljno iz domoljubja, da bi pregnali okupatorje iz domovine, in tisti, ki so vstopili v partizane prostovoljno, da bi se borili za uvedbo komunistične oz. socialistične ureditve. Tisti iz prve kategorije so bili najštevilčnejši. “Ni sporno, da je izmed tistih, ki so se pridružili ali so podpirali partizansko gibanje prostovoljno, večina to storila iz domoljubnih motivov, in ti so bili največje žrtve partijske prevare. Bistvo te prevare je bilo v tem, da je komuniste pot za osvojitev oblasti in uvedbo diktature vodila preko boja proti okupatorju in to jim je omogočilo, da so zamaskirali svoj temeljni cilj in pod zastavo osvoboditve od okupatorja novačili domoljube v svojo vojsko, ki se je borila za njihovo oblast.”

“Ali ni čudno, da je lahko 80 odstotkov prebivalcev nekega širšega področja, kot je Suha krajina, podpiralo neko vojaško formacijo, ki naj bi bila ‘narodnoizdajalska’ (domobranci) in to še pred samim koncem vojne, nasprotovalo pa vojski, ki naj bi bila ‘narodnoosvobodilna’? Objektiven opazovalec bi se ob tem moral vprašati, ali ni morda nekaj narobe z ‘osvobodilno’ vojsko in njenim bojem, če ji je nasprotovalo tako veliko število ljudi.”

Foto: STA

Niti boj proti okupatorju jih ne more oprati krivde
“Protinarodno početje je osvajanje oblasti mimo volitev, če pa se to izvaja še v času tuje okupacije, kar so storili naši komunisti med 2. svetovno vojno, tudi beseda ‘izdajstvo’ ni prehuda kvalifikacija za tako dejanje. Torej če je kdo zagrešil ‘narodno izdajstvo’ med 2. svetovno vojno pri nas, so bili to komunisti in tudi njihov ‘boj proti okupatorju’ jih ne more oprati krivde,” je prepričan avtor, kot tudi da KPS ni imela demokratičnega mandata, da govori v imenu slovenskega naroda. Zato je nevzdržno razglašati dejanja, ki so ji koristila, za skladna z narodnimi interesi oziroma ‘domoljubna’, dejanja, ki so ji škodovala, pa za ‘izdajalska’ oziroma za nasprotna interesom slovenskega naroda. Tisti, ki to trdijo, s tem le razkazujejo svoje nepoznavanje osnovnih pojmov demokracije, ki je zanje največji sovražnik. “Kot se za totalitarno organizacijo spodobi, je KPS/OF poistovetila svoje interese z narodnimi. Karkoli je koristilo njeni osvojitvi absolutne oblasti, je bilo zanje v interesu slovenskega naroda, ravnanje, ki je bilo naperjeno proti komunističnemu prevratu, je razglasila za narodno izdajstvo, nosilce takega ravnanja pa ‘narodne izdajalce’. Če je koristilo revolucionarnim ciljem Partije, potem sodelovanje z okupatorjem ne le da ni bilo narodno izdajstvo, ampak je bilo domoljubno dejanje. Primer so partijski zaupniki v policiji, ki jo je nadziral okupator. Po drugi strani pa so bili za izdajalce razglašeni ljudje, ki sploh niso imeli stikov z okupatorji. Še preden je bila Jugoslavija okupirana, so komunisti tedanjo oblast razglasili za ‘izdajalsko’.”

Označevanje medvojnih nasprotnikov komunizma za ‘narodne izdajalce’ temelji na totalitarni logiki, po kateri naj bi bila med 2. svetovno vojno KPS in slovenski narod eno in isto. Tako je njeno glasilo Slovenski poročevalec že 23. 8. 1941, skoraj leto dni, preden je počila prva protipartizanska puška, zapisal: “Kdor se danes bori proti KPS, ta je sovražnik in izdajalec lastnega naroda.”

Ni sramotno vzeti orožje za obrambo svojega življenja, temveč je z orožjem sramotno osvajati oblast
Oboroženo ‘kolaboracijo’ s SZ sta pri nas ustvarila komunistična revolucija in partizansko nasilje, v obrambi pred katerima so se ogroženi povezali z okupatorjem, ker ni bilo domače oblasti, na katero bi se obrnili za zaščito. “Prav nič sramotno ni vzeti orožje za obrambo svojega življenja od kogarkoli že, pač pa je sramotno osvajati oblast z orožjem in v ta namen izvajati nasilje proti političnim nasprotnikom, nato pa jih oblatiti kot ‘izdajalce’, ker so uveljavili neodtuljivo pravico do samoobrambe,” še piše avtor, ki je prepričan, da je partizanski boj mogoče opredeliti tudi kot ogrožanje javnega reda, ker so partizani poleg priložnostnega ‘boja proti okupatorju’ vršili nasilje nad tistimi, ki niso hoteli ubogati odlokov in ukazov uzurpatorske komunistične ‘ljudske’ oblasti. “Od kdaj spada ubijanje ‘razrednih sovražnikov’, tudi celih družin, požigi celih vasi in podobna dejanja v ‘boj za svobodo’?” se sprašuje avtor knjige Mit o NOB.

Marjanca Scheicher