Mit o NOB: Partizanstvo se želi oprati madeža bratomorilstva, da bi se z njim umazalo domobranstvo s ‘kolaboracijo’ (2. del)

Foto: STA

“Sodelovanje” slovenskih demokratičnih sil z okupatorji bi bilo narodno-izdajalsko dejanje, če bi imelo za cilj pomoč okupatorju pri dejavnosti, usmerjeni v biološko ali kulturno uničenje slovenskega naroda ter raznarodovanje slovenskega ozemlja. Daleč od tega, da bi katerokoli njihovo dejanje imelo takšen namen, v resnici so imeli za glavni cilj varovanje življenj slovenskih ljudi in njihovega premoženja ter so tudi veliko dosegli v tej smeri, lahko preberemo v knjigi Mit o NOB.

Avtor omenjene knjige Gregor Medvešek razkriva, da so formalno in s figo v žepu priznanje italijanske aneksije ter stiki demokratičnih slovenskih predstavnikov z italijanskimi okupatorji takoj po okupaciji, ki so jih marksisti oklevetali kot ‘izdajstvo’, prinesli slovenskemu narodu otipljive koristi v obliki veliko milejšega okupacijskega režima v italijanski coni od tistega v nemški okupacijski coni in zatočišča za 20 tisoč slovenskih beguncev v Ljubljanski pokrajini pred nemškim nasiljem. “Protikomunisti so imeli argumente za svojo trditev o izdajalski vlogi partizanstva – zaradi tega gibanja je slovenski narod utrpel mnogo več žrtev kot drugi primerljivi okupirani narodi, in to zaradi osvojitve diktatorske oblasti ene stranke. Povzročanje žrtev pri narodu zaradi takšnega cilja pa je vse kaj drugega kot domoljubno početje,” je prepričan avtor.

“Napredne” politične sile, ki so bile leta 1941 vključene v OF, so na zadnjih volitvah slaba tri leta pred tem uživale podporo ene desetine slovenskega volilnega telesa. Kljub temu se je OF že jeseni 1941 razglasila za edinega predstavnika in voditelja slovenskega naroda ter prepovedala pod grožnjo smrti vojaško organiziranje zunaj partizanskih vrst – četudi bi bilo namenjeno boju proti okupatorju. Z vidika demokratične legitimnosti te odločitve ni mogoče opravičiti, je pa razumljiva za marksistično-leninistično partijo, ki pravice do vladanja ne črpa iz mandata volivcev.”

Foto: STA

Partizansko gibanje s pravnega vidika ni legalno
Prav tako predstavi pogled na partizanstvo s pravnega vidika, kjer zapiše, da partizansko gibanje s tega vidika ni legalno oziroma ni zakonito, saj ni nastalo z odobritvijo zakonite in mednarodno priznane jugoslovanske vlade, ki je imela mandat, da vodi narod, marveč ga je ustanovila politična stranka, ki je bila povrhu tega še ilegalna. “Z moralnega vidika partizansko gibanje ni bilo legitimno (upravičeno), ker je bil njegov končni cilj uvedba komunistične diktature v Jugoslaviji, boj proti okupatorju pa le sredstvo za maskiranje tega osnovnega cilja,” je prepričan.

Delovali po načelu mafije ‘daj denar, sicer te ubijemo’
Komunisti se zaradi svojih akcij niso ozirali na okupatorske povračilne represalije, ker so jim te represalije koristile – ubežniki pred okupatorskim nasiljem so se zatekali v njihovo vojsko. “Poleg izpostavljanja civilnega prebivalstva nevarnosti zaradi njihovih samovoljnih akcij so komunisti prek OF silili vse prebivalstvo, da sodeluje v njihovem ‘osvobodilnem’ boju, ki to ni bil. S kakšno pravico je OF zahtevala od vsega prebivalstva, da plačuje ‘narodni davek’ zanjo, kar je OF zaukazala že septembra 1941? ‘Obdavčeni’ so bili predvsem in najbolj nasprotniki partizanstva,” je razkril Medvešek ter dodal, da tudi mafija deluje po načelu ‘daj denar, sicer te ubijemo’. “Nihče ni bil dolžan finančno, materialno ali kako drugače podpirati OF in partizansko vojsko, to pa spet ni dalo partizanom nobene pravice, da te ljudi razglasijo za ‘nasprotnike narodne osvoboditve’ ter jih zaradi tega oropajo, jim zažgejo hišo ali celo ubijejo.”

Foto: STA

KP se je bojevala proti okupatorju izključno z namenom, da pride na oblast mimo volitev in ne zato, ker bi jo motila okupacija kot takšna. To je priznal tudi Edvard Kardelj z izjavo, da bodo komunisti branili Jugoslavijo le, če bo ta boj “napreden”.

Napaden človek lahko stopi v zavezništvo s komerkoli
Ker je bila Slovenija okupirana, v njej ni bilo domače oblasti, na katero bi se nasprotniki komunizma lahko obrnili po zaščito pred nasiljem komunistično-partizanskih “osvoboditeljev”. Če se niso hoteli pokoriti uzurpatorski komunistični “ljudski oblasti” in sodelovati v komunistični revoluciji, jim je preostalo le, da se zatečejo po zaščito k tuji, okupatorski oblasti, kar pa jim je prilepilo etiketo “kolaborantov” in “sodelavcev okupatorja”. “Komunisti so se ne le borili za svojo diktaturo po vojni, marveč so to diktaturo začeli prek OF, ki si je vzela oblastne pristojnosti vsiljevati slovenskemu narodu že med vojno. Razglašanje svojih nasprotnikov za “narodne izdajalce” kaže na totalitaren vzorec razmišljanja komunistov in njihovih sopotnikov po načelu ‘narod smo mi’, kar je še huje od znanega absolutističnega reka Ludvika XIV ‘država sem jaz’. Prebivalci, ki jih je eksistenčno ogrožala ta organizacija, so imeli pravico do samoobrambe pred terorjem revolucionarnih samozvancev in lažnih osvoboditeljev.” Prav tako je prepričan, da to ni pomenilo nikakršne solidarnosti s silami osi in zavzemanje, da bi bila Slovenija okupirana od teh sil, “šlo je za golo varovanje lastnih življenj pred tistimi, ki so jih ogrožali“. Pravica do življenja pa je najpomembnejša pravica, ki je nad sleherno politiko in ideologijo, in napadeni človek se ima v obrambi svojega življenja pravico obrniti na pomoč in stopiti v zavezništvo s komerkoli.

“Celo Kardelj je v enem od svojih pisem iz tistega časa priznal, da so partizani okoli Mirne in Mokronoga ter drugod počenjali “svinjarije”. To je bil kontekst, v katerem je prišlo do oboroženega nastopa protirevolucije na Slovenskem v samoobrambnem zavezništvu z italijanskimi okupatorji z nastankom vaških straž poleti 1942.”

Foto: sta

Kardelj priznal, da pretiravajo v pobijanju bele garde
Tisti, ki obsojajo protikomuniste za “sodelovanje z okupatorjem”, očitno mislijo, da so bili oni dolžni mirno gledati in ne braniti se pred temi “svinjarijami”, katerih žrtve so bili. Dva meseca zatem, ko je Kardelj pohvalil partizane, da “pridno čistijo” teren, je v pismu Ivu Loli Ribarju, 25. julija, zapisal: “Naši (komunisti) pretiravajo v pobijanju bele garde, pri čemer gre pogosto za ljudi, ki jih morda ne bi bilo treba uvrščati v to kategorijo sovražnikov.” Ljudje, ki so se čutili ogrožene s strani partizanskega nasilja, so imeli pravico naznaniti organom reda, pa četudi okupatorskim, pripadnike organizacije, ki je morila njihove bližnje in sosede in njim samim stregla po življenju. Medvešek še zapiše, da je pri vsem tem bistveno, “da je do zavezništva med protikomunisti in okupatorji prišlo kot samoobrambna reakcija žrtev komunističnega nasilja in da so bili komunisti ti, ki so s svojim nasiljem proizvedli kolaboracijo”.

Ljudje, ki se niso strinjali s KPS, so se znašli v nezavidljivem stanju
Ljudje, ki se niso strinjali s KPS, so se tako znašli med kladivom in nakovalom. Po eni strani jih je komunistična OF silila, da sodelujejo v njenem totalitarnem projektu, zamaskiranem z “bojem proti okupatorju” in jih terorizirala, če tega niso hoteli storiti, po drugi strani pa so bili med žrtvami okupatorskega kolektivnega kaznovanja celotnega ljudstva za dejanje organizacije, s katero se niso strinjali. “Obtoževanje domobrancev za ‘kolaboracijo’ ob istočasnem zamolčevanju vzrokov, ki so privedli do te kolaboracije, je podobno zmerjanju napadenega človeka, ki je v samoobrambi ubil napadalca, češ da je morilec, ob hkratnem zamolčevanju dejstva, da je bil ta ‘morilec’ poprej morilsko napaden od te iste ‘žrtve’.”

“Partizanstvo se želi oprati madeža bratomorilstva, da bi se z njim umazalo domobranstvo s ‘kolaboracijo’. Vsekakor ni bila nobena ‘narodna dolžnost’ protikomunistov, ki so videli v teh partizanskih zločinih komunistično revolucijo na delu, da s prekrižanimi rokami čakajo, da bodo še oni prišli na vrsto.”

KP je namerno izzvala državljansko vojno
Medvešek nato niza dejstva, ki potrjujejo sum, da je bilo nasilje leta 1942 načrtno izvajano s ciljem, da bi prisililo nasprotnike komunizma, da vzamejo orožje od Italijanov, tako pa bi jih očrnili pred narodom in zavezniki. Posredno na to dajo misliti tudi besede Borisa Kidriča, zapisane v glasilu KPS, Delo 5. 11. 1942: “Pravilna politika OF in KPS je Belo gardo prisilila, da je svoj poslednji, zgodovinsko seveda neizogiben korak napravila v okoliščinah, ki so bile zanjo najneugodnejše.” Prav tako je v svojem dnevniku zapisal, da je KP namerno izzvala državljansko vojno medvojni partizanski politkomisar in povojni literarni zgodovinar Dušan Pirjevec.

Foto: sta

“Ob tem pa ne gre zanemariti dejstva, da je Partija želela kolaboracije svojih nasprotnikov z okupatorji. Cilj partijske politike je bil povzročiti tako diferenciacijo v narodu, ko bi ostali le še dve izbiri: komunisti ali okupatorji.”

Ko je tuja vladavina boljša od domače …
V Boju za NOB je zapisano, da so imeli nasprotniki komunizma utemeljen razlog za nasprotovanje partizanstvu, ker so se bali, da se bo njegova zmaga odrazila v uvedbi sistema, podobnega tistemu v SZ. S tega vidika je razumljivo, zakaj so protikomunisti imeli partizanstvo, ki se je bojevalo za uvedbo komunistične diktature, ki bi trajala neomejeno dolgo, za večje zlo od okupatorjev, katerih okupacija je bila na naših tleh začasna. “KP je v svojem razglasu iz konca leta 1941 opisala SZ kot ‘otok sreče in svobode, blagostanja, življenjske radosti in bratstva njenih narodov’. OF je v svoji Dolomitski izjavi zapisala, da je ‘za slovenski narod edino pravilna pot, ki jo je prehodil veliki ruski narod’. Gledano iz tega zornega kota se lahko razume drža nekaterih protikomunistov, ki so v zmagi domačega komunizma videli tako hudo nevarnost, da se jim je zdela taktična in začasna ‘kolaboracija’ z okupatorji (v smislu izkoriščanja okupatorja in njegovih virov za dosego svojih ciljev) sprejemljivo dosti manjše zlo samo, da bi se ta velika nevarnost za slovenski narod preprečila.” Sicer pa tudi tuji primeri velikokrat kažejo, da je lahko včasih tuja vladavina boljša od domače. “Na primer, prepričljiva večina kitajskih prebivalcev Hong Konga je raje živela pod oblastjo britanskih ‘kolonialistov’ (ali ‘okupatorjev’, če hočete) kot pa pod oblastjo kitajskih komunistov – mar to pomeni, da so ti ljudje ‘izdajalci kitajskega naroda’,” se sprašuje avtor ter dodaja, da se je mnogim tako zdela začasna okupacijska ureditev, zlasti v italijanski zasedbeni coni, manjše zlo od ureditve sovjetsko-stalinističnega tipa, za katero so utemeljeno verjeli, da bo uvedena v Sloveniji v primeru zmage partizanov.

Slovenski voditelji bi prej ravnali izdajalsko, če bi zavrnili ponujeno italijansko roko
“Neko dejanje ne more biti ‘izdaja naroda’, če temu istemu narodu lajša življenje. Vdanostne izjave duceju in podobna ‘kolaboracijska’ dejanja so bila cena, ki so jo vodilni predstavniki slovenskega naroda morali plačati za to, da je v italijanski okupacijski coni slovenščina še naprej ostala uradni jezik, da je ostalo neokrnjeno slovensko šolstvo, da so praktično vsi javni uslužbenci obdržali službo, da so bili slovenski fantje oproščeni služenja v italijanski vojski in druge pravice, za katere so bili prikrajšani Slovenci v nemški coni. Slovenski voditelji bi prej ravnali izdajalsko, če bi zavrnili ponujeno italijansko roko,” je še prepričan Medvešek.

Marjanca Scheicher