Mračna skrivnost jugoslovanskega režima – na Golem otoku so izvajali eksperimente na zapornikih

Goli otok

Jugoslovanske oblasti so mučile zapornike na Golem otoku. Mučili so jih, predvsem pa so izvajali eksperimente z deprivacijo spanca, da bi od njih dobili “priznanja”. O tem gnusnem početju je za hrvaški Nedeljnik spregovoril akademik Dragoslav Mihailović, ki je bil tudi sam med zaporniki na Golem otoku. Ugotovil je, da je oblast izvajala eksperimentalne metode mučenja nad političnimi zaporniki, svoje zdravnike (predvsem psihiatre) pa je pošiljala v tujino na “izobraževanja”, da bi se naučili čim bolj učinkovitih metod. 

Mihailović je svoje prepričanje utemeljil še s pismom, ki mu ga je poslal Aleksandar Pavković, sin Anteja Pavkovića, ki je bil priča dogodkom na Golem otoku. “Aleksandar Pavković iz Univerze v Sydneyju mi je poslal zelo zanimivo pismo o metodah mučenja. Njegov pokojni oče Ante Pavković je imel zaradi sodelovanja v partizanskem gibanju precej visok položaj v nekdanjem režimu. Neki dan, leta 1948 ali 1949, je bil dr. Pavković s svojim profesorjem Vladimirjem Vujićem, ki je bil predsednik Srbskega zdravniškega združenja, poklican na sestanek na Centralni komite ZK Jugoslavije. Tam sta jih čakala Aleksandar Ranković in Milovan Džilas.”

Hoteli so imeti efektivne metode mučenja
Džilas je pogovor začel s tem, kako dobro Sovjetom uspeva od obtožencev dobiti priznanja. Sami pri tem niso bili tako uspešni. Nato je član politbiroja vprašal psihiatre, če poznajo kakšne metode mučenja, ki so bolj učinkovite od običajne fizične torture. “Razburjeni psihiatri so dejali, da oni takšnih metod ne poznajo in da za takšne metode še niso slišali. Ranković in Džilas sta jim nato rekla, da bodo dobili potne naloge za potovanja v tujino in bogate dnevnice. V tujino so jih poslali, da bi se naučili efektivnih metod mučenja. Po ‘izobraževanju’ v tujini sta morala Vujić in Pavković o svojih dognanjih obvestiti Centralni komite. Tam sta jih spet čakala Ranković in Džilas,” še piše Mihailović.

“Psihiatri so svoje delo dobro opravili, saj ni bilo okoli teh metod nikakršnega skrivanja. Večina vodilnih strokovnjakov jim je dejala, da se najboljši rezultati dosežejo, če ljudem odvzameš spanec vsaj za deset dni. Večina ljudi po desetih dneh brez spanja izgubi občutek identitete in nadzora nad postopkom. Niso potrebovali niti terapij niti zdravil niti posebnih aparatur.”

Ko so se psihiatri vrnili v Jugoslavijo in poročali Centralnemu komiteju Zveze komunistov jih je Džilas vprašal, če bi lahko izvedli eksperiment za njih. Džilas je želel, da s to mučilno metodo preizkusijo nekaj deset “posebej zagrizenih komunistov”. To je bilo preveč celo za Rankovića, ki je dejal: “Ali Đilo, mi to ne radimo!” (Ampak Džilo, mi tega ne počnemo!). Po sestanku je profesor Vujić dejal Pavkoviću: “Ti ljudje so popolnoma nori, oni nas bodo res prisilili, da izvajamo te eksperimente. Zato bova storila takole. Jaz bom našel nek izgovor, da vas izključim iz Srbskega zdravniškega združenja. Če bodo od mene zahtevali, da eksperimentiram na zapornikih, bom dejal, da sem star in da nimam več moči za takšne ‘podvige’. Dejal bom, da bi bili za kaj takšnega sposobni vi, a ste na žalost razuzdani, zato smo vas morali izključiti iz združenja. Ko bo zaključeno, takoj ko se pojavi priložnost, vas bom poslal na študijsko potovanje v tujino. In vi – bežite!”

Profesorja Pavkovića so kasneje res poslali na potovanje v ZDA, od koder se ni nikoli več vrnil v Jugoslavijo. Po dostopnih podatkih se je mučenje z odrekanjem spanca na veliko dogajalo leta 1951 v beograjski Glavnjači, dogajalo pa se je tudi na Golem otoku. To je potrdil Mihailović po pogovorih z drugimi zaporniki. Mihailovič in sin dr. Anteja Pavkovića sta veliko govorila tudi o tem, zakaj je bil Džilas takšen sadist in mazohist. Po izdelavi psihološkega profila sta ugotovila, da je bil Džilas paranoičen zamolčan homoseksualec. Aleksandar Pavković še pravi: “Moj oče, psihiater, je bil prepričan, da ves sadizem in mazohizem, kar je Džilas izkazoval v svoji obsesiji z mučenjem, izhajata iz dejstva, da je bil prikrit homoseksualec.”

A. R.