Naši gimnazijci ne poznajo imen svojih starih staršev ali kako levičarjem uspeva načrt, da Slovenci pozabimo na svoje korenine

Foto: RFK

Če hočemo otroke učiti tako, da bodo imeli uporabno znanje za prihodnost, jih ne smemo učiti po takšnih učnih načrtih, kot jih imamo danes. “Otroke bi bilo smiselno naučiti, da bodo znali pridobiti informacijo iz spleta in da jo bodo znali oceniti. Ugotavljam, da ne znajo informacij primerjati med seboj, ne znajo poiskati zanesljivega vira. To bi morali učiti otroke. Z informacijami lahko svet spremenijo na bolje ali pa ga uničijo. Zato je v šoli pomemben element vzgoje, etike, morale, kajti če bo prava informacija v rokah moralnega človeka z visokimi etičnimi načeli, potem ni strahu,” je prepričana profesorica Alenka Gortan.

Na pogovornem večeru, ki ga je pripravila evropska poslanka Patricija Šulin v sodelovanju z Inštitutom dr. Jožeta Pučnika in Krščanskim forumom SDS, so se evropska poslanka in gostji večera sestra uršulinka Polona Švigelj in gimnazijska profesorica Alenka Gortan razgovorili o letošnji obletnici – 27 let Konvencije o otrokovih pravicah, še posebej pa o zaščiti slehernega otroka. Direktor Inštituta dr. Jožeta Pučnika Boštjan Kolarič je v uvodnih besedah povedal, da se je mednarodno pravo začelo razvijati predvsem po drugi svetovni vojni kot odgovor na izzive sodobnega časa. Ob tem je izrazil željo, da bo ta razprava spodbudila slovensko vlado, da bo na področju varovanja otrokovih in človekovih pravic naredila korak naprej. Voditeljica večera Simona Pavlič pa je povedala, da mora biti sleherni otrok zaščiten pred vsemi oblikami nasilja, zlorab, zanemarjanja, kritega ravnanja in izkoriščanja. Prišla je do zaključka, da kljub napredku niso vsi otroci deležni enake stopnje blaginje.

Nedopustno, da ministrstvo s CSD krši človekove pravice
Evropska poslanka Patricija Šulin je prepričana, da Slovenijo na področju varovanja pravic otrok čaka še veliko dela. Žal je realnost tudi v Evropski uniji ta, da so otroci in ženske v družbi še vedno najbolj ranljivi. “Države podpisnice Konvencije se zavzemajo za izboljšanje življenjskih pogojev otrok in njihovih pravic na vsem svetu. Otrok je vsako človeško bitje, mlajše od 18 let, in ima enake pravice ne glede na politično in drugo prepričanje, premoženje ali kakšen drug položaj staršev ali skrbnikov,” je povedala Šulinova ter dodala, da je nedopustno, kar se dogaja pri nas – da pristojno ministrstvo s centrom za socialno delo pogosto krši človekove pravice.

konvencija 1

Patricija Šulin se je posvetila tudi otrokom, ki prihajajo iz revnejših družin. “Če se ozremo na revščino otrok, ki je prisotna tudi v Sloveniji, so revni otroci bolj izpostavljeni kroničnim boleznim, imajo več problemov zaradi vlažnih prostorov in slabe prehrane. Slaba prehrana pa vpliva na povečanje telesne teže in posledično še na več zdravstvenih težav,” je opisala verigo sosledij, v katere so ujeti otroci iz revnih družin. Seveda pa je izven Evropske unije mnogo otrok, ki se bojujejo v oboroženih spopadih, so prodani v delovno ali spolno suženjstvo … “Družina je ogledalo sveta in zgodovine. Otrok se v krogu ljubljenih domačih počuti najboljše in tam tudi odkrije svoje dostojanstvo.”

Žalostna usoda ugrabljenih otrok
Opozorila je, da je v Evropski uniji vsako leto ugrabljenih 250 tisoč otrok. “Ko otrok prečka mejo in če se ga ne najde v 72 urah, je tak otrok najpogosteje najden mrtev z odvzemom notranjih organov ali pa posiljen, če pa je živ, je najpogosteje zlorabljen za prisilno delo, prisilne poroke in podobna kriminalna dejanja.” Dodala je, da na srečo vsi otroci ne končajo na tak način.

Pravice otrok pogosto kršene tudi v Evropski uniji – preberite, katere
Šulinova je članica mreže Amber Alert Europe, ki se povezuje s policisti in na tak način pomaga pri iskanju pogrešanih otrok. “Žal se Slovenija še ni pridružila tej mreži, čeprav sem poslala pobudo predsedniku vlade, predsedniku države in pristojnima ministrstvima. Od slednjih sem dobila tipičen odgovor, da bodo preučili, ali bo Slovenija pristopila k temu.” Dodala je, da so najpogosteje kršene otrokove pravice v Evropski uniji otroško delo, fizično in verbalno nasilje, spolne zlorabe, kršenje pavic do zdravega razvoja, drugje po svetu pa tudi prisilne poroke. Zato je vsaka obletnica te Konvencije, “ko lahko spregovorimo in se zavzemamo za otrokove pravice, na mestu.”

V Senegalu je težko biti otrok
Sestra Polona Švigelj, ki je bila kar devet let v Senegalu v misijonu, pa je razkrila, kakšno je otroštvo v tej afriški državi. “Nataliteta v Senegalu je zelo velika, zato je tudi odnos do otrok drugačen kot pa pri nas. Na kratko: v Senegalu vladajo revščina, bolezni in korupcija. Tam je otrok nekaj svetega, smatrajo ga kot dar, saj je vir dela, socialnega in ekonomskega bogastva. Tako kot pri nas pa so tudi tam starši, ki vse naredijo za svojega otroka, da bi se izšolal, trgajo si tudi od ust, kot tudi veliko takih, ki malomarno ali sploh ne opravljajo svojih dolžnosti starševstva,” je povedala sestra uršulinka ter razkrila, da v Senegalu kar 19 odstotkov otrok umre zaradi podhranjenosti, 30 odstotkov zaradi malarije, medtem ko jih je slabokrvnih kar 80 odstotkov. Problem so tudi pomanjkanje cepiv, dragi zdravniški pregledi in še dražja zdravila, sploh antibiotiki.

konvencija 1

V Senegalu je velik delež otrok, za katere starši ne morejo poskrbeti, da bi se primerno izšolali. Zato jih zaupajo muslimanskim verskim voditeljem, da bi jih naučili citate iz Korana. A jih ti muslimanski voditelji le izkoriščajo – večinoma jih pošiljajo na ulice, kjer morajo prosjačiti tudi po devet ur. Otroci pri teh voditeljih ne dobijo niti hrane, oblačil, poskrbljeno ni niti za njihovo vzgojo. “Naučijo se samo kakšno vrstico iz Korana,” pravi sestra Polona ter razkrije, da so ti otroci velikokrat tepeni in nasploh niso deležni nobenega pravega okvirja, zato velikokrat zaidejo na stranpoti.

Če spregovorijo, so “odstranjene”
V Senegalu je nepopisno tudi izkoriščanje otrok – skoraj četrtina jih je prisiljena delati, da pripomore k preživetju družine. Deklice imajo tako pogosto narejena le prva dva razreda, potem pa morajo skrbeti za svoje mlajše sestre, brate, kuhinjo, pogosto gredo tudi služit k bogatejšim družinam. “Veliko jih je tam spolno zlorabljenih, a si tega ne upajo povedati, saj jih lahko zastrupijo ali odstranijo na druge načine,” pravi sestra Polona.

V revni afriški državi to imajo, zakaj v Sloveniji ne?
Čeprav je Senegal proti Evropi tretji svet v celotnem pomenu te besedne zveze, pa se vsi otroci, ko pridejo v šolo, zjutraj zberejo ob zastavi. “To je domovinskih pet minut. Eden izmed učencev dvigne zastavo, otroci zapojejo himno in gredo v razred. To bi lahko tudi mi imeli.”

“Šolski program je obarvan s politično barvo vladajoče strani”
Za konec pa je spregovorila tudi mag. Alenka Gortan, ki je kot gimnazijska profesorica spoznala, da šola ob upoštevanju vseh otrokovih pravic, pravilnikov in aktov otroke omejuje in znižuje njihovo samozavest; prav tako izniči njihovo ustvarjalnost. “Učitelji otrokom program vlivajo v glave, sistem pa je vedno obarvan s politično barvo vladajoče strani,” je razkrila situacijo v slovenskem šolstvu. “Otroke učimo, da bodo storilnostno naravnani, da bodo delali od jutra do večera, da bodo dali vse od sebe. S tem pa jim jemljemo pravico do tega, kar v resnici so ter do bogatega notranjega življenja. Ne želimo si ozavestit, da je vsak otrok drugačen, eni so dobri v pripovedovanju, drugi s številkami, prostorski percepciji, vsak otrok je drugačen. Zato se ravnatelji pogosto namesto o otrocih pogovarjajo o glavarinah.”

konvencija 1

Otroci na pomirjevalih so tudi v slovenskih šolah
Gortanova vidi veliko pomanjkljivost našega šolstva predvsem v tem, da storilnostna naravnanost naših šol zavira ustvarjalnost. Pomanjkanje individualizacije pa vidi predvsem v prenatrpanosti učnih načrtov. “Šola mora biti individualizirana, da odkrije in spodbuja talente pri otrocih. Če vaš otrok odstopa od povprečja, je velika verjetnost, da bo kaznovan, in to po vseh pravilih, ki jih imamo napisane, da ščitijo otroke. Do teh pravilnikov sem vse bolj skeptična, saj zahtevajo dober premislek.” Ob tem je razkrila grozljiv odnos zdravnikov do hiperaktivnih oziroma bolj živahnih otrok, saj jim le-ti predpišejo pomirjevala. Kako otrok na pomirjevalih izgleda, je opisala zelo nazorno: “Ždijo tam, se prebudijo, kaj napišejo in spet ždijo. To se dogaja. Tu se dela velika škoda tudi narodu, ne le otroku.”

konvencija 1

Velik problem vidi Gortanova tudi v učnih urah, ki so namenjene določenim šolskim predmetom. “Naši šolski pravilniki določajo, da je na vrhu hierarhije matematika, čisto na dnu pa umetnost. V gimnaziji je tako v štirih letih 600 ur matematike, umetnosti pa le 35 ur. In še pri tej umetnosti se ne učijo vpogleda vase, ne izražajo svojega notranjega sveta, ampak je to ponavadi zgodovina glasbe in zgodovina likovne umetnosti, kar je sicer tudi pomembno,” pravi. 

konvencija 1

V naših šolah Gortanova pogreša predmet, kjer bi se učili vpogleda vase, “da bi se znali razumeti ter razumeti svoja čustva, ker se hitro spreminjajo. Zelo so podvrženi zunanjemu vplivu in pogosto se ne razumejo – niti sebe niti svojega odnosa do najbližjih. Presenetljivo, da gimnazijci ne vedo, kaj njihovi starši v službi sploh počnejo, odtujeni so. Marsikdo ne pozna niti imen svojih babic in dedkov. Človek, ki se ne ukvarja s svojim notranjim svetom, ki ga ne razvija, postane zavrt. Zavrti ljudje niso tisti, ki bi nas vodili, ki bi znali svet spremeniti na bolje.”

konvencija 1

Pri tem pa vidi tudi pomembno dejstvo, da “ko se človek uči vpogleda vase, se trudi razumeti tudi čustva drugega človeka, uči se empatije. Če bi imeli vsi ljudje sposobnost empatije, se danes ne bi ukvarjali s 640 povojnimi morišči. Ker če si spodoben empatije, ne moreš počenjati zlih dejanj. V vojni ljudje najprej odrežejo empatijo, potem pa počenjajo grozovitosti.”

Marjanca Scheicher