Nekdanji udbaš se je izpovedal: “Udba je bila satanska izpostava …”

Foto: 24kul.si

Željko Kekić je bil dolgoletni pripadnik tajne jugoslovanske politične policije (Udba), a se je leta 2014 odločil, da ne more več molčati o njenih zločinih. Preberite pričevanje, ki ga je imel v Ljubljani 17. decembra 2014, ko je prvič razkril zločine Udbe, katerim je bil priča. 

Željko Kekić je svoje pričevanje začel z optimistično mislijo, da je vesel, da lahko s prisotnimi deli trenutke, v katerih lahko razširi krog resnice. Razkril je, da je v 80-ih letih končal policijske šole in z nedopolnjenimi devetnajstimi leti postal operativec Udbe v Zagrebu, centru, na oddelku za tajno zasledovanje. “Sicer je Udba imela več teh oddelkov, imela je osnovne oddelke notranjih in zunanjih sovražnikov, oddelek tajnega zasledovanja, oddelek prisluškovanja telefonov, kontrolo poštnih pošiljk, oddelki tehnike so bili spremljevalni oddelki, ki so tem operativcem, ki so imeli obdelavo in obravnavali ljudi, prinašali podatke. Tam smo bili samo mladi in take oddelke so imeli samo republiški centri,” je njegove besede povzel spletni portal 24kul.si.  Tak center je imela tudi Ljubljana, in sicer se je nahajal na zdajšnji Vodovodni ulici – bil je v sklopu avtoservisa, skrit v notranjosti, je dejal Kekić in razkril, da ni bilo nič drugače v Kopru in Mariboru – ti dve mesti sta imeli dva manjša oddelka, s katerima so Kekić in njegovi sodelavci sodelovali. “Spominjam se nekaterih imen, gospoda Davida. Intenzivno smo delali v Sloveniji, kadar je bil tam Anto ali Dobroslav Paraga, to je bilo v zadnjem delu 80-ih let.”

“Naša naloga je bila, da dosledno spremljamo te ljudi, da hodimo za njimi, da jih fotografiramo, snemamo vsak njihov kontakt, vsak njihov sestanek; ker se je ta material kasneje lahko uporabil na sodišču. Spremljali smo mnogo ‘objektov’, med drugim tudi gospoda Marka (o. p.: Grubišiča, ki je sedel zraven na okrogli mizi),” je priznal Kekić, ki je na tem oddelku delal več kot 10 let, tako da je dobro spoznal “vso paleto tedanjih, kot smo jim rekli, ‘objektov’. S slovensko Udbo smo intenzivno delali tudi emigracijo. Delali smo Iridento, tisti čas, ko so se na Kosovu pojavili nemiri, ki je bila v tem času ena od močnejših gibanj”.

“Mi prevzamemo Slovenca, ga predamo Bosancem, oni ga predajo nam …”
Ob tem je tudi razkril, da jim je bil eden od težjih “objektov” Anto Kovačević (o. p.: sedaj prijatelj, soavtor njune knjige) neverjetno neprijeten. “Živel je na Dunaju, kjer je študiral, bil je štipendist avstrijske vlade, mnogokrat je potoval na relaciji Dunaj-Odžak, slišali ste to v filmu, kako je to bilo. Mi prevzamemo Slovenca, ga predamo Bosancem, oni ga predajo nam, v glavnem tako. Bil je objekt, ki ni izbiral. Torej, mi smo imeli objekte, ki so se sčasoma omehčali, ki so pod pritiskom Udbe odnehali in pristali na določeno sodelovanje z operativci. Z Antom niso niti začenjali takšne polemike, ker so se zavedali, da je z Markom Veselico pretrd in da tega enostavno ne morejo od njega dobiti.”

Foto: Wikimedia Commons

“Nekje leta 1987, ko sta se pokojni papež in pokojni Reagan pogovarjala o rušenju berlinskega zidu in odpiranju rdeče Moskve, ko je britanska služba že delala na tem, da se ta proces udejanji, takrat so se tudi republiške Udbe pripravljale na tranzicijo. Oni so takrat klicali na pogovore ljudi iz tako imenovane sfere ‘notranjih sovražnikov’, ki so običajno bili takrat v zaporu. Pogovarjali so se z njimi o možnostih, da bi oni bili vodje bodočih držav bivše Jugoslavije, s tem, da nam vrnejo tako, da nas varujejo, da ne nastradamo v teh spremembah; da nas nihče ne preganja, da nas ne obešajo, da nas ne maltretirajo. V tem času se je na Zelenjercu, kjer je bil Center državne varnosti Zagreba, pogovarjalo z mnogimi objekti, med drugim s Franjom Tuđmanom. Takrat je bila tudi sprejeta odločitev, da je Franjo Tuđman najugodnejše testo, ki se ga da mesiti v tem smislu, da ohrani sistem, da pomiri ustaše in partizane. In konec koncev, dobil je potni list, edini poleg Stipeta Mesića, ki ga je že prej dobil kot naš sodelavec. Bil je v dramatično boljši poziciji v primerjavi z Antom in Veselico, ker je lahko šel k izseljencem, kjer je lahko dobil denar, kjer je lahko zbiral ljudi, lahko se je mnogo bolje pripravil na tranzicijo kot tisti, ki niso sprejeli nobenega dogovora. Tuđman je takrat rekel, da on Tita ne smatra kot črnega vraga in da ni vse tako, kot so ga okarakterizirali. Z Antom se o tem ni dalo niti pogovarjati.”

Udba je bila satanska izpostava
Kekića so s 16-imi leti sprejeli v partijo. “Verjel sem, da je Juga prava stvar, da je Tito vrh popolnosti, in od 427, ki smo zaključili to šolo v 80-ih, so nas tri poslali v Udbo, dobesedno sem bil uslužen. V tem času smo delali v civilu, imeli smo dolge lase, takrat je bilo to moderno, imeli smo avtomobile, ki so bili takrat v naših krajih sanjski, v prtljažniku smo imeli 30 različnih registrskih tablic in nikoli se nismo vozili s tisto pravo, imeli smo skrivne radio-zveze, skrivne aparate, kamere … Torej, to je bila za enega smrkavca, starega 19, 20 let, popolna služba in sploh nisem razmišljal o ideološkem ozadju, kaj delam. Kasneje sem spoznal, da je vsaka tajna služba zelo umazana služba. Jaz pravim, da je to najbolj umazana služba, plačana iz državnega proračuna. Udba je bila še na kvadrat večja od tega, Udba je bila satanska izpostava. Človek ni smel misliti drugače, človek ni smel govoriti drugače, človek ni smel peti drugače. Torej, Udba je bila tista, ki je za to, da bi ohranila ta red, preganjala vse to, kar se je samo nakazovalo, da bi lahko šlo drugače. In da se razumemo, nič se ni spregledalo.” Dodal je, da Udba ni bila le delovanje nad njimi, temveč nad celotno njihovo družino. “Bili so dramatični pritiski, vse do te mere, da so šikanirali otroke v vrtcu, v šoli, da ne govorim naprej. Torej, to so bili dramatični pritiski in v Udbi je generalno najdlje prišel tisti, ki je bil najbolj umazan, ki je imel najbolj umazane metode in običajno so šefi dobesedno upravljali z njimi.”

Udba živi še danes
Kekić opozarja, da udbaška nit živi tudi danes. “Slišim, da tudi pri vas v zadnjem času postajajo vse močnejši. Več jih je na oblasti, večji je njihov prostor. Ljudje enostavno ne vedo več, komu verjeti. Danes imate situacijo, da ti ljudje, ki so bili v 90-ih letih pripravljeni, da prevzamejo gospodarstvo, kulturo, socialo, zdravstvo, šolstvo, še naprej s tem upravljajo in ker je čas strahu minil, so čedalje bolj sproščeni. Pri nas je približno tako, da so v novih službah, ki so se ustvarile na Hrvaškem, v 90-ih odstotkih otroci teh starih udbašev. Torej, oni enostavno to prenašajo iz kolena v koleno in to teče v nedogled. Pri nas je morda najboljši primer Josipa Perkovića in njegovega sina Saše, ki je zamenjal že dva, tri predsednike kot specialni svetovalec.” 

Po njegovem prepričanju je imela Udba načrt že pred Titovo smrtjo. “Iz podjetij, ki so imela zunaj predstavništva, je vlekla denar, to je bilo nekje 10, 15 odstotkov. Ko je Tito umrl, so se razširili do konca, kontrole ni bilo več in se je vleklo mnogo več. Vsaka republika je imela svoj fond, svoje račune z ogromnimi vsotami denarja. In seveda, devetdeseta so pričakali neverjetno pripravljeni. Ko se je začela privatizacija, so imeli živ denar. Lahko so kupovali, ne samo v Sloveniji, na Hrvaškem, lahko so kupovali tudi v Rusiji, bivši ZRN, na Češkem … Ni treba, da se bojimo, da bi obnovili neko novo Jugoslavijo, čeprav je to njihova nostalgija, oni nosijo zvezdo v srcu, tudi njihovi otroci so vzgojeni tako, da je boljša zvezda kot pa nekakšen demokratični red. Toda, kar je najbolj nevarno, je to, da upravljajo z našimi življenji v drugem smislu, tudi v gospodarskem, zdravstvenem, šolskem.”

Zavedajo se, da jim je dovoljeno praktično vse
Kekić dodaja, da je nevarnost s strani Udbe, ki nam preti, ta, da so njeni pripadniki brezkompromisni in da se zavedajo, da lahko delajo praktično vse. “Vzeli so medije, medij je glas vseh, in tako oni enostavno krojijo javno mnenje in drugi enostavno kot ovce hodijo za njimi in ne dojemajo, da jih peljejo v pekel in da bomo generacijsko zatolkli nacijo, vi vašo, mi našo, ker dopuščamo Udbi, da dela to, kar dela.”

(Foto: Twitter)

“Odhod iz službe je bil težek, neverjetno težek,” še opiše odhod iz Udbe. “Oni vas konstantno vlečejo nazaj; ko človek odhaja ven, je to nevarno, ko odhajate, je tako, kot bi si zavezali vrv okrog vratu. Izkoristil sem priliko, da javno imenujem ljudi, ki bi me morali likvidirati, tako da se je vnaprej vedelo, kdo me bo likvidiral, če sem hotel preživeti v tej zgodbi. Kako oditi? To ne morete, če je v glavi stara komunistična ideologija. To je tisto, kar sem se pogovarjal s pokojnim Vojkovcem. On je umrl kot komunist. Pred mesecem dni se je Stipe Mesić na grobu poslovil od njega z besedami: ‘Počivaj v miru, smrt fašizmu, svoboda narodu.’ Torej, v njihovih glavah se ni zgodil klik, da je človek Božje bitje. Tudi jaz sem kot komunist verjel, da življenje teče do zemlje in da se tam konča.”

Še posebej pa je ob tem zaskrbljujoče dejstvo, da se večina Udbašev boji spregovoriti. In če mislite, da Udba danes ni aktivna, se motite. Kekić je tudi prepričan, da lustracije ni pričakovati, saj bi veliko tistih, ki so danes na pomembnih gospodarskih in političnih funkcijah, ostalo brez posla.

J. G.

Komentarji so onemogočeni.

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!