Osvobodilna fronta se je začela kot zločinska organizacija, utemeljena na nasilju nad nedolžnimi

Govor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja na simboličnem pogrebu v Dobravi pri Mariboru mi je vzbudil pozornost, kaj je povedal in kaj ni. Ob razmišljanju sem se spomnil na sodobnega filozofa, častnega doktorja Kučana z diplomo iz clevelandske državne univerze, ki pravi, da je več resnic. Tega ne morem sprejeti. Mogoče se je zmotil in nam želel povedati, da je gledanje na resnico možno iz več strani. To sprejmem, zato sem se odločil, da z vami delim razmišljanje iz daljave, iz svobodne dežele, kjer živim že sedeminšestdeset let.

Predsednik je nagovoril navzoče, pozabil pa je izreči sožalje v imenu Republike Slovenije vsem navzočim potomcem in prizadetim v tem težkem obdobju žalovanja in pogreba. V začetku govora omenja brata, ki sta že davno odpustila Nemcem, Italijanom in Madžarom glede druge svetovne vojne, ne omeni pa, da so bili vsi “izmi” že zdavnaj obsojeni kot zlo, od vseh držav Evropske zveze, razen Slovenije, ki še ni obsodila komunizma, kar je osnovni vzrok, da se brata še nista pobotala o naši preteklosti.

OF se je začela kot zločinska organizacija
Ko govorimo o preteklosti, moramo namreč razumeti začetke Osvobodilne fronte (OF), ki je utemeljena na nasilju začela z umori nedolžnih uglednih Slovencev, kot npr. devetčlanske družine Mavser. Najmlajši sin Stanko je bil star šele devet let. V naši vasi Brezovica so partizani 13. junija 1942, na njihovem domu umorili tri člane Mravljetove družine, očeta Antona in dva sinova, Franceta in Vinka. Vinko Mravlje je štel komaj 20 pomladi. Četrtega, najstarejšega sina Toneta pa so odpeljali s seboj v gozd in ga umorili v partizanskem taborišču na Ključu pri Dobrovi. Kmalu za tem so partizani ugrabili brata, Janka in Zdravka Novaka ter Vinka Severja (po domače Andrejcovga Vinkota). Vse so odpeljali na Ključ, kjer so bili prisiljeni kopati svoje grobove. Vinko je bil edini, ki je pobegnil in si tako rešil življenje ter bil priča strahotnega doživetja.

Gospod predsednik je govoril tudi o narodni enotnosti. Oprostite, enotnosti nikoli ni bilo, pač pa smo si skupno prizadevali, Slovenci doma in po svetu, da smo prišli do samostojne Slovenije. Govoril je tudi o zaupanju in sodelovanju. Zaupanja nisem opazil nikjer. Nekoč sem na sestanku vprašal ambasadorja Ernesta Petriča, kako bo mogoče komuniste spremeniti čez noč v demokrate. O tem ni bilo takrat v Sloveniji nobenega resnega odgovora in ne pogovora. Predsednik je v govoru nadaljeval svojo razlago o političnih in moralnih zmotah. Moje mnenje je, da moralne zmote niso zmote, to so zločini kršitev človekovih pravic. Ali je bil umor Mavsarjevega Stanka zločin ali pomota? Za vse te zločine do danes slovensko sodstvo še ni našlo niti enega krivca, kar je zagotovo edinstven primer v svetovnem pravnem redu. Tudi politične zmote niso bile zmote. Vse je bilo premišljeno in načrtovano, kako doseči cilj zmage za rdečo zvezdo, pod vsakim pogojem, z geslom “žrtve morajo biti”. To niso bile zgodovinske politične in moralne zmote, za vse so odgovorni politiki tistega časa in ne zgodovina.

Žalosti me, da so predsednik in širša javnost spregledali Kočevski rog, Teharje in vsa nezaznamovana grobišča po Sloveniji, ob tem simboličnem pogrebu žrtev Hude jame, kot da ne bi vedeli, zakaj so se tamkaj zbrali. “Ljudje bodo lahko vsaj pokopani, če niso smeli več živeti,” je bilo sporočilo predsednika Republike Slovenije. Ali je to vse, kar država nudi pokojnim in žalujočim? Mogoče ste s tem simboličnim pogrebom želeli pokopati še resnico, ker je izraz brez sočutja, žaljiv in prikrit?! To so bile naše sestre, bratje in otroci, ki so jih komunisti/partizani oropali pravice do življenja! Ali ni to najgroznejši zločin kršitev človekovih pravic? Če bi tisti dan predsednik obsodil komunizem, bi razbremenil narod težav preteklosti. Solze žalosti bi se spremenile v solze veselja in ne bi bilo treba govoriti o spravi, spravo bi doživeli!

“Ne spreminjajmo zgodovine, spreminjajmo prihodnost”
Predsednik nadaljuje in pravi: “Ne spreminjajmo zgodovine, spreminjajmo prihodnost. To je korak naprej.” Vsakdo razume, da zgodovine ne moremo spremeniti, pomembno pa je, da najprej predstavite resnico, objektivno in nepristransko zgodovino slovenskemu narodu, ki doslej še ni v celoti predstavljena. Petindvajset let že pričakujemo povelje za korak naprej, ki je nemogoč – pot je blokirana. Gospod predsednik, Vi ste na položaju, da blokado odpravite z vašim poveljem.

Proti koncu govora nam predsednik svetuje: “Nihče od nas se ne sme počutiti prizadetega v svojih najbolj osebnih občutkih. Tudi glede preteklosti. Glede tega nima nihče pravice obsojati nikogar.” Kar trdite, ne morem sprejeti pod nobenim pogojem. Človek je svobodno bitje, ustvarjen, da ima prosto voljo in razum, da po svoji vesti presoja, kaj je prav in kaj ni. Nihče na svetu nima pravice nikomur zanikati osebne pravice!

Na koncu govora nam predsednik razlaga dolžnosti države in njeno odgovornost, kaj je potrebno, da naredi “našo družbo in našo državo bolj humano, bolj človeško in zrelo”. Tudi to so samo lepe, blažilne in tolažilne besede, ker slovensko državno vodstvo še do danes ni obsodilo komunizma in ni sprejelo pravnega reda evropske zveze. Besedam bi morala slediti dejanja. Naši državni voditelji bi morali obsoditi totalitarni komunizem, policija in sodstvo pa poiskati ter obsoditi zločince in njihove voditelje, ki so odgovorni za najbolj grozne zločine – umore in genocid nad slovenskim narodom.

Kje je država oz. kam jo postavljate, gospod predsednik, ki mora skrbeti za dobrobit družbe in naroda?  Dovolite, da vas spomnim na besede papeža Janeza Pavla II., zdaj svetnika:  “Odkrito priznanje resnice … zaznamuje kulturo naroda” (Centesimus Annus 50).

Človek hrepeni po resnici in jo išče. Končno se strinjam s Kučanom, tudi sam vidim več resnic: Kočevski rog, Teharje, Hudo jamo in nešteto neodkritih grobov. Slovenska zemlja je prepojena s slovensko krvjo. To je ena velika resnica, ki se je slovenska vlada boji in je ne želi videti. Okupatorji so Sloveniji povzročili mnogo škode in zla, za kar so bili že obsojeni. Okupator Slovenije, ki ni bil tujec, bil je komunist/Slovenec, ki je sam sebi povzročil največ gorja in zločinov, svojim rojakom teroristično ogrožal svobodo in osebno prepričanje, pa ni bil obsojen. Ne samo to, narod je razdvojil, spremenil kulturo naroda, zatrl srčno kulturo in narodno zavest. Tega okupatorja slovenska vlada še ni obsodila. Branijo se z vsemi silami in prebrisano ter spretno zagovarjajo svoje stališče. Resnico prikrivajo, jo popačijo, zato da se izognejo priznanju krivic, ki jih je komunizem povzročil slovenskemu narodu. Govorijo o medsebojnem spoštovanju, kar je nespametno, dokler se zagovorniki prejšnjega režima ne sprijaznijo in pobotajo z resnico.

Priznanje resnice je naša rešitev in začetek medsebojnega razumevanja ter spoštovanja. Tako bomo spremenili naš odnos do prihodnosti. Z velikim ponosom bomo rekli, da smo Slovenci, “kot je mati d’jala”. Z navdušenjem bomo gojili narodno zavest in srčno kulturo ter si skupno prizadevali za dobrobit naroda.

Rudi Kolarič, Cleveland, ZDA