Povojna grobišča: Ko lastniki ne dovolijo postavitve ograje in križa

Foto: Arhiv Magelan Skupina d.o.o; Marko Kot

“Opravka imamo z lastniki zemljišč, ki ponekod dovolijo vse, ponekod ne dovolijo ograje, ampak na primer dovolijo samo križ, zgodilo pa se je tudi, da niti tega ne dovolijo,” je razkril Mitja Ferenc o tem, kaj se dogaja z množičnimi grobišči, ko so iz njih iznesene žrtve.

Dr. Mitja Ferenc je na novinarski konferenci Komisije Vlade RS za reševanje vprašanja prikritih grobišč razkril, da so nekateri prekopi žrtev potekali na željo, zahtevo in tudi stroške sorodnikov, kot na primer izkop zakoncev Hribar in družine Hudnik. “V letošnjem letu je bil narejen seznam grobišč kraških brezen za sanitarni iznos, na primer iz Andrejčkovega brezna ali Žiglovce. Skupina prekopov, za katero smo se odločili, je predvsem tista, kjer predvidevamo ali upravičeno sklepamo, da so v njih slovenske žrtve in da bi jih po ekshumaciji osebno identificirali, torej jim dali ime in priimek. Izbranih je bilo 19 grobišč,” je povedal Ferenc.

Ferenc je razkril, da je bila ekshumacija že opravljena v Selu pri Pancah (grobišče Vodice), Cerknem (grobišče Zakriž), Košnici (grobišče Košnica), Brezovici pri Borovnici (grobišče Krimska jama), Velenju (grobišče Koželj) in v Bukovci (grobišče Romov). “Nekaj od teh nas še čaka, medtem ko lokacije grobišča nekaj čez 40 Romov v Kočevskem Rogu nismo uspeli najti kljub trikratnim sondažam na lokacijah, ki so nam bile pokazane.”

V javnosti je zagotovo najbolj odmevalo grobišče Košnica št. 3, saj gre za največje v naravi vidno in znano grobišče, v njej pa je bilo najdenih 306 moških. Gre še za posebej specifičen problem, saj je potok iz okolice med izkopavanjem vseskozi zalival posmrtne ostanke.

Hudournik med izkopavanjem vseskozi zalival skelete
Eno izmed večjih množičnih grobišč je bilo odkrito tudi Velenju – grobišče Koželj, v katerem naj bi bile žrtve prebivalci Velenja. Grobišče pa je bilo po Ferencevih besedah še težje za izkop kot v Košnici, saj je hudourniška voda zalivala grobišče, iz katerega je bilo iznešenih 51 skeletov, za vse pa je bilo ugotovljeno, da so moškega spola.

“Do sedaj je bilo fizično potrjenih 180 lokacij s terenskimi raziskavami. Iz 96-ih grobišč in morišč so bili v celoti ali delno iznešeni posmrtni ostanki. To velja za čas po demokratičnih spremembah.”

V Selu pri Pancah so evidentirali kar deset lokacij, vendar so bili do sedaj najdeni le trije posmrtni ostanki, dveh moških in ene ženske, in sicer na dveh lokacijah.
Grobišče Romov pri Velikih Laščah je bilo sondirano in potrjeno že 2008, vendar v sledečih letih ni moglo priti do ekshumacije. So pa v letu 2016 izkopali iz tega grobišča 11 žrtev, torej 8 moških in 3 ženske.
V Cerknem pa so v grobišču Zakriž na strmem pobočju izkopali 21 žrtev, vse so moškega spola, in so začasno v kostnici na dobravskem pokopališču v Mariboru. Ferenc je ob tem dodal, da so v grobišču Zakriž 21. ali 22. marca 1945 umorili 22 ali 23 oseb, privedenih iz zapora v Cerknem.

Če grobišče ni trajno označeno in urejeno, v nekaj letih po sondiranju izgine
Ferenc pa je izpostavil še na en problem, ki se je pokazal šele kasneje, ko so želeli vrniti grobišča v javni spomin in jih obeležiti v naravi. “Do sedaj so bila grobišča neobeležena, neznana, samo tisti, ki nas pripeljejo na lokacijo, vedo za to lokacijo, grobišče,” je povedal Ferenc ter dodal: “Mi ga označimo, a če ga ne uredimo v naravi, potem v nekaj letih izgine po sondiranju, saj narava naredi svoje. Zato je tako pomembno, da se tega lotimo takoj, ko grobišče potrdimo.” Dodal je, da so v 90-ih letih postavili nekatere table, predvsem Društvo za ureditev zamolčanih grobov, ki so po 25-ih letih že davno preparele in izginile.

Grobišča in morišča po ekshumaciji največkrat ostanejo neobeležena
Na srečo pa obstaja nekaj izjem, kot sta na primer Huda jama in Marija Reka, kjer sta bili postavljeni kapelici. Problem pri množičnih grobiščih je tudi ta, da so na vseh možnih terenih, od deponij, na strmem pobočju, kot je na primer Zakriž, do lokacij, kjer so bile kasneje napeljane ceste ali asfaltirana parkirišča, pa tudi na travnikih, močvirjih … “Na vseh mogočih in nemogočih krajih, zato je še toliko bolj pomembno, da grobišča, ki so nam pokazana, čim prej fizično potrdimo in jih potem tudi uredimo.” Ferenc je prepričan, da je osnovna struktura ureditve grobišča ograditev grobišča, križ z osnovnimi identifikacijskimi znaki, prostor za sveče in cvetje ter urejeni dostopi in kažipoti, ki nas usmerijo na te lokacije. Kljub temu pa je Ferenc priznal, da grobišča in morišča po ekshumaciji največkrat ostanejo neobeležena.

Ko lastniki ne dovolijo postavitve ograje in križa 
Ferenc želi, da se morišča in grobišča označijo vsaj s križem, kjer ni več posmrtnih ostankov, na križ pa dajo osnovne identifikacijske oznake, kot je na primer število žrtev. Za leto 2016 je bilo predlaganih 60 lokacij, da jih uredijo na takšen način, a so naleteli na prvo težavo – lastnike. “Opravka imamo z lastniki zemljišč, ki ponekod dovolijo vse, ponekod ne dovolijo ograje, ampak na primer dovolijo samo križ, zgodilo pa se je tudi, da niti tega ne dovolijo,” pravi Ferenc.

Pogoj: predhodno potrjena grobišča
Ferenc je razkril, katere lokacije so v delu tovrstnega urejevanja, in sicer Crngrob 1 in 2, kjer so postavili ograje in kažipote, prav tako pa so ograjo in križe postavili na Gorenjskem v Baudovi ledini. “Ograj ne postavljamo tam, kjer ne potrdimo predhodno grobišča, ker se je že zgodilo, da smo sondirali in preverjali grobišča, ki so bila označena, pa tam posmrtnih ostankov ni bilo, temveč smo jih našli nekaj metrov stran, kot na primer v Mačkovcu.”

Ferenc pa je spregovoril tudi o Tezenskem gozdu s številko 4 oziroma protitankovskem jarku, ki poteka preko dobravskega pokopališča in se nadaljuje tudi preko avtoceste. “Severno od parkirišča smo evidentirali tri bombne kraterje in jih v 2008 sondirali ter potrdili. Tudi tukaj zdaj poteka urejevalna faza, da pridejo v javni spomin.”

Dotaknil pa se je tudi velikega sklopa grobišč na Pohorju, natančneje na Arehu, ki so bila evidentirana 2006 in 2008 tudi potrjena. Tega istega leta so se odločili, da bi iz enega od teh grobišč iznesli posmrtne ostanke ter ocenili, s kakšnim številom žrtev imajo opravka na Pohorju. Za izkop so se odločili  v Lobnici– grobišče pri Ruški koči pri Arehu 3. “Predvidevali smo 40 ali 50 žrtev, torej tovornjak ali dva ljudi, pripeljanih iz Maribora ali Kidričevega, na naše presenečenje pa je bilo le iz enega takšnega grobišča iznešenih 189 žrtev.” Žal pa je Pohorje po tem izkopu ostalo nedotaknjeno do letošnjega leta, ko so ta grobišča na vrhu Areha in tudi na poti do Areha začeli urejati z ograjevanjem in s križi.

Na tak način je med drugim urejeno tudi grobišče v Kržetih Petrinjska gmajna.

Ko varnostnik nadzira in preganja žalujoče
Naj spomnimo, da so žrtve povojnih pobojev pokopane v plastičnih vrečah, njihov “grob”, kjer so nekatere žrtve, ki še vedno nimajo imena in priimka, našle svoj poslednji počitek, pa je daleč od pietetnega in spoštljivega, kakršnega si zasluži vsako človeško bitje. Le nekaj dni po pogrebu v Dobravi so se pojavile govorice, da je stanje na tem skupnem grobu katastrofalno, kar smo se prepričali tudi sami. Ob pogledu na grob žrtev povojnih pobojev iz Hude jame na pokopališču Dobrava v Mariboru je bilo jasno, da so žrtve le prestavili iz ene jame v drugo jamo. Ta kraj na Dobravi namreč vse prej spominja na kaj drugega kot pa na grob, ki si ga nedolžne žrtve, ki so bile ubite brez sojenja, zaslužijo. Ograjena jama z železno ograjo in zeleno ponjavo ter zaklenjena vrata vanjo, seveda z nataknjeno ključavnico, spominjajo prej na kakšnega izmed propadlih projektov katerega izmed gradbenih tajkunov. Le nekaj cipres, ki so znotraj tega ograjenega območja, spominja na kraj, kjer se je še pred nekaj dnevi odvijala velika slovesnost. Poleg tega pa tja ni bilo mogoče položiti niti cvetja niti prižgati svečke, saj je varnostnik nadziral in odganjal vsakega, ki se je približal. Sicer pa si lahko več preberete v članku Katastrofa, kje počivajo žrtve iz Hude jame – razkrit realen odnos države do žrtev komunističnih pobojev (http://nova24tv.si/slovenija/crna-kronika/katastrofa-kje-pocivajo-zrtve-iz-hude-jame-razkrit-realen-odnos-drzave-do-zrtev-komunisticnih-pobojev/).

Trupla iz Hude jame so bila mumificirana, prekrivala jih je plesen
Žrtve, najdene v Barbarinem rovu, najbolj znanem rovu rudnika Huda jama, so pokopali v plastičnih vrečkah – vse, razen ene žrtve, ki so jo simbolično pokopali v krsti. Že Eva Irgl je razkrila, da pokop v plastičnih vrečkah spominja, kot da gre za gradbeni material, ne pa za posmrtne ostanke ljudi, ki si prav tako zaslužijo dostojen pokop, kot narekujejo osnovne civilizacijske norme. Še toliko bolj pa je takšen način pokopa žrtev pobojev iz Hude jame grozljiv, ker je v enem izmed intervjujev Mitja Ferenc razkril, da žrtve niso našli v stanju, kot ostale, torej samo kosti, temveč so bila njihova trupla mumificirana. Tole je povedal za portal RTV Slovenija: “Nekaj 10 metrov naprej pa smo v grozi zagledali kup belih mumij. Pogled na te nerazpadle žrtve nas je vse, ki smo bili tistega 3. marca 2009 v rudniku, zaznamoval. Ob raziskavah smo bili navajeni pogledov na skelete, tukaj pa so ljudje ostali v celoti, prekrivala jih je plesen.” Ker gre za ohranjene žrtve in ne le za njihove dele – kosti, je še toliko bolj nesprejemljivo, da so jih “zložili” v plastične vrečke in zagrebli v zemljo. Nedopustno je, da se ob tem Komisija izgovarja na novinarje, naj bomo spoštljivi do žrtev in naj zatorej “pazimo”, kaj pišemo, medtem ko oni niso takšni, kot zahtevajo od nas, do posmrtnih ostankov nedolžno ubitih žrtev.

Marjanca Scheicher