Razkrivamo imena in priimke komunističnih rabljev, ki so ubili nedolžne civiliste v Krimski jami

Foto: Jamarsko društvo Borovnica

V Begunjah pri Cerknici bo v nedeljo krščanski pokop vseh žrtev iz Krimske jame, še prej pa je v gasilskem domu v Begunjah potekala okrogla miza o krivično in brez možnosti poštenega sojenja ubitih 28 ljudeh, ki so svoj žalostni konec dočakali prav v Krimski jami. Med njimi so en še nerojen dojenček, star komaj 32 tednov, ter otroka, stara okrog eno leto in 2 do 3 leta. Za zločine sta odgovorna 1. bataljon Notranjskega odreda in pa tretja četa. 

Antropologinja Martina Kocmur, ki je preučevala njihove kosti, je vidno prizadeta povedala, da je upala, da so to živalske kosti, vendar je njen profesor v Španiji potrdil, da so njene ugotovitve pravilne in da gre za majhna nedolžna bitja. Ob tem je dodala, da so ji svetovali, naj ne razkrije, da so v jami tudi otroci, a je vztrajala pri resnici in povedala, kaj je našla.

Večina žrtev so bili mladi ljudje, nekateri so umirali počasi in boleče
Kosti so bile iz Krimske jame prenesene v župnišče v Begunjah, kjer sem jih očistila in jih, ko so bile suhe, analizirala. Določila sem tudi spol in starost ter jih na podlagi tega poskušala spraviti skupaj. Gledala sem tudi barvo kosti in sledove, ki jih puščajo korenine, ter anomalije in bolezni. Na podlagi tega sem sestavila okostja. Nato sem vsako okostje posebej še enkrat pregledala, določila natančno starost, če je morda kaj posebnega, tiste, ki jih nisem mogla nikamor določiti, sem posebej dokumentirala. Vsega skupaj je bilo v Krimski jami 28 ljudi – zagotovo 8 žensk, 17 moških in 3 otroci. Bili so večinoma mladi, mladoletnih oseb je kar 9, starejših od 30 samo 5. Nihče ne presega 50 let. O načinih smrti je znanega bolj malo, saj je le 9 lobanj dokaj celih, 7 zelo fragmentiranih, ostale pa so le slabi ostanki … Točno lahko potrdim za tri osebe – dve sta imeli strelno rano na temenici, ena pa vbod noža. Nekateri so v Krimski jami umirali boleče in počasi. Večina jih ima zelo razvite kosti, kar pomeni, da so v svojem življenju opravljali težaška dela, pa tudi vnete sklepe, kar pomeni, da so opravljali fizična dela.”

Krimska jama je mnoga leta ustrahovala prebivalce od blizu in daleč. Postala je sinonim za smrt in sredstvo za ustrahovanje, zato tudi žrtev niso pokopali. Zgodovinar Stane Okoliš pravi, da je Krimska jama nek simbol in sredstvo za zastraševanje. Po njegovih besedah je imela že v obdobju pred začetkom 2. svetovne vojne ime, nek širši namen, bila je primerno sredstvo za širjenje te grožnje v smislu: “Še je prostor v Krimski jami!” in ta renome se je daleč razširil: “Že v medvojnem obdobju se je bralo, da je v Krimski jami 200, 300 in več žrtev, mi smo prišli na številko 28. Bolj kot število žrtev se je širilo ustrahovanje in izraz Krimska jama je pomenil smrt. Če smo samo omenili Krimsko jamo, smo že povedali bistvo.”

Končno pa je postala tudi predmet odprte debate. Novinar in zgodovinar Jože Možina je poudaril, da je potrebno iskati resnico, ker je le tako možno iti naprej, v prihodnost. “To je sicer ukvarjanje s preteklostjo, a je hkrati tudi naložba v prihodnost,” so se strinjali razpravljalci. 

Ob pobijanju se je pojavil nenavaden izraz, da je treba združevati najplemenitejše ideje s pobijanjem ljudi
Strokovnjaki, ki so sodelovali pri odkrivanju Krimske jame in njenih žrtev, so si ves čas prizadevali, da se popiše vse žrtve. Ob tem je Okoliš povedal, da je bilo ugotovljeno, da je z ožjega notranjskega območja več žrtev, kot pa je slovensko povprečje. Na tem območju je kar 12,8 odstotka žrtev med prebivalci, v Begunjah pri Cerknici celo še več – kar 18 odstotkov, medtem ko jih je bilo v Ljubljani 8,8 odstotka, v Republiki Sloveniji pa povprečno 6 odstotkov. In če to primerjamo z zahodno Evropo, vidimo, da so pri nas odstotki zelo visoki. Največ žrtev Krimske jame pa izhaja prav iz obdobja med majem in julijem 1942. Ob pobijanju se je uporabljal nenavaden izraz, da je treba združevati najplemenitejše ideje s pobijanjem ljudi. Te poboje lahko označimo kot neko pričakovanje komunistov za konec vojne, saj so se v tem obdobju kazali znaki, da se bo vojna nekako zaustavila oziroma da je možnost zmage rdeče armade. S tem so komunisti v Sloveniji pričakovali, da bo ta revolucija, ki so jo začeli, prešla v drugo fazo, torej da se bodo začeli množični poboji vseh nasprotnikov. V letih 1941 in 1942 ni bilo več okupacijske oblasti, vzpostavila se je nova oblast, tako imenovana Sovjetska republika,”  je dejal in dodal, da je na tem območju deloval Šercerjev bataljon.

Vsi ljudje, ki so bili ubiti na tak način kot tisti v Krimski jami, so nedolžni, ker so bili ubiti brez sojenja,” so povedali govorci. Konec koncev, kaj so ženskam ali pa otrokom, ki še govoriti niso znali, sploh lahko očitali, da bi si zaslužili umreti? Za vsako dejanje, zlasti če je šlo za umor, je bilo potrebno neko opravičilo, nekatera so se naredila šele kasneje, ko je že bila žrtev. Na vsak način je bilo treba to žrtev očrniti, da bi v ljudeh zasejali dvom. Potem se je ta dvom širil naprej in v tem smislu so bili ljudje, ki so izvajali ta dejanja, do neke mere mojstri, to so se tudi naučili. Vemo, da je večina bivših komunistov to znanje prinesla iz Sovjetske zveze in to je bilo izhodišče, ki so ga širili, ustvarjali tudi na domačem terenu. Ti vzorci so bili že dolgo položeni v to taktiko in strategijo. Vsak je nekaj našel, kar se je potem pojavilo kot razlog za usmrtitev.”

Za izvedbo revolucije so bile potrebne žrtve in najbolj zgovoren dokaz za to je prav Krimska jama
Okoliš pa je pojasnil tudi značilnosti delovanja Sovjetske republike. Ob tem je poudaril, da se je uveljavila partijska oblast, izvajalci te oblasti pa so bili terenski odbori. Za Krimsko jamo je pomemben dokument iz dne 13. 7. 1942, v katerem piše, da so v Begunjah usmrtili več žensk. V dokumentu piše: “Vse navedene so bile danes zaslišane in takoj justificirane.” Iz tega dokumenta torej vidimo, da so bili izvrševalci teh pobojev terenski odbori posameznih krajev. In prav ti so odločali o življenju in smrti ljudi na tem območju. V tej Sovjetski republiki je bil namen odstraniti tudi vse predstavnike lokalnih oblasti, kot sta bila župan in župnik. Republika je izkazovala sovraštvo tudi do Cerkve, dokaz so mnogi umori župnikov. Okoliš je še sklenil, da ne moremo razumeti Krimske jame, če ne vemo, kakšni so bili glavni cilji komunistične partije, kakšna je bila njena struktura in kakšno je bilo njeno delovanje. In prav vse je bilo po njegovem mnenju po vzoru boljševistične revolucije iz Rusije: “Cilji so ves čas ostajali isti – nekateri so mislili, da so zaradi drugačne strategije in taktike spremenili tudi cilje, a jih niso. Za svoje cilje so uporabljali vse možne načine, tudi grožnje in umore. Za izvedbo revolucije so bile potrebne žrtve in najbolj zgovoren dokaz za to je prav Krimska jama.”

Poimenski seznam morilcev šokiral prisotne
Pri izkopavanju posmrtnih ostankov žrtev iz Krimske jame je bil tudi Damjan Debevec, ki je povezal vsa spoznanja o okostjih z identifikacijskimi podatki, kdo so bili ti ljudje. Spol in starost najdenih okostij je primerjal s seznamom pogrešanih oseb in ugotovil, da je identificiral vse ženske osebe. “Večinoma so v jami civilisti, nekaj pa je tudi partizanov, ki so tam zaradi obračunavanj med sabo. Zagotovo vemo, kdo je nosečnica, po drugi strani pa nimamo podatka, kdo sta enoletni otrok in malček, star med 2 in 3 leti.” Potem pa je šokiral vse prisotne – poimensko je imenoval ljudi, ki so odgovorni za te žrtve: “Živih od odgovornih ni več. To je delala vojska in v vojski je jasna linija poveljevanja in ta linija poveljevanja je tudi linija odgovornosti. Pobijala je 3. četa 1. (Šercerjevega) bataljona Notranjskega odreda, ki mu je poveljeval Tone Vidmar s partizanskim imenom Luka Suhadolc, politkomisar bataljona pa je bil Mirko Novak s partizanskim imenom Fric. Poveljnik 3. čete je bil Jože Merlak s partizanskim imenom Milan Pišler, politkomisar te čete pa je bil Albert Kovač s partizanskim imenom Peter Grčar – Lumpi. Če bi bili ti ljudje še živi, z obsodbo ne bi bilo nekih hudih težav.”

Arheolog Anton Velušček ob tem dodaja, da so sicer poskušali pobrati vse kosti in koščice, kolikor je le možno temeljito, vendar je zagotovo tam ostala še kakšna krajša kost ali del nje.

Tisti, ki so metali v brezna, so gotovo vedeli, zakaj mečejo tja. Vedeli so, da ne delajo prav.
In kaj sploh sporoča to dejanje, da vržemo mrtvega ali živega človeka v jamo, v brezno? Na to vprašanje je odgovoril geograf Andrej Mihevc, ki je hkrati najboljši poznavalec kraških jam in brezen v Sloveniji. “V jame se meče stvari, ki jih ne potrebujemo več, pa tudi tiste stvari, za katere bi radi, da izginejo s površja, da se skrije samo dejanje oziroma zločin. Tisti, ki so metali v brezna, so gotovo vedeli, zakaj mečejo tja. Vedeli so, da ne delajo prav. Tudi med vojno so vladali zakoni, veljale so tudi ženevske konvencije, ki opredeljujejo ravnanje z ujetniki med časi vojne. Potem ko so v brezna zmetali, kar in kolikor so nameravali, so jih velikokrat minirali. V nekaterih primerih je prišlo do miniranja že takoj, na primer v breznu v Kočevskem Rogu, torej ljudi so pobili, zmetali v brezno in proti večeru tudi razstrelili in zasuli. Namen tega je bil tudi pobiti ljudi, če bi bil spodaj še kdo živ, pa tudi zakriti sledi. Krimsko jamo pa se je začelo prikrivati šele kasneje. Po kakšnih 10 letih se je tedanja oblast zavedla, da bi ji to lahko škodilo, zato so začeli zakrivati sledove. Kje so jame enostavno razstrelili, v večini primerov pa so zakrili zgolj na pol, tudi pri Krimski jami. Človek ima občutek, da so malo prikrili, malo pa pustili, da se te kosti še vedno vidijo. V Krimski jami so bile namreč kosti še nekoliko na površju, na ta način pa so nekoliko širili strah. Strah je tudi razlog, da nekatere jame niso popolnoma zakrili. Da so strašili in ustrahovali ljudi, v smislu, da ne preveč govorit’ o tem, ker se ti lahko kaj zgodi.” Sicer pa metanje trupel ni bilo le v kulturi slovenskih partizanov in komunistov, to so počeli tudi v Črni Gori, na Hrvaškem, v Bosni, v Grčiji, torej povsod tam, kjer je kras, Mihevc pa predvideva, da so to počeli tudi na Kitajskem, v Indoneziji, Vietnamu in Kambodži, nekaj takšnih primerov pa je znanih tudi iz Francije.

“Izvrševalci pobojev so bili v svojem ustrahovanju pripravljeni iti tako daleč, da so popolnoma izgubili svoj človeški čut.”
Teolog Janez Juhant je ob tem povedal, da bo to nedeljo v Begunjah pri Cerknici krščanski pokop žrtev iz Krimske jame, kar je tudi korak k spravi: To so majhni koraki k velikemu cilju, ki ga lahko označimo kot spravo med nami. Zelo je pomembno, da razlikujemo med partizani in komunisti. To je izjemno pomembno na tej poti, da vemo, od kod so bile silnice, ki so tako brutalno in nečloveško obračunavale med ljudmi. Izvrševalci pobojev so bili v svojem ustrahovanju pripravljeni iti tako daleč, da so popolnoma izgubili svoj človeški čut. Zato je bilo tudi preteklo obdobje komunistične oblasti imenovano revolucionarno obdobje. To se dogaja še danes – glavni akterji na pozicijah delujejo z istim motom, le veliko bolj sofisticirano in veliko bolj zapleteno. Vesel sem, da bo prišlo do pokopa. Pri tem bi morali biti vsi slovenski kristjani, predstavniki cerkve in vsi, ki nam je v dobro države.”

Med žrtvami v Krimski jami je tudi nekaj partizanov – en partizan je bil ubit, ker je ukradel marmelado, druga partizanka je bila ubita, ker jo je nekdo slišal reči nekaj proti Italijanom. Sogovorniki so razkrili, da je bil teror izredno agresiven tudi do samih partizanov.

Partizansko gibanje je predstavljalo večji strah kot pa italijanski okupatorji
Sogovorniki so se strinjali, da Krimska jama ponuja vpogled v zgodovinsko dogajanje vsega, kar se je dogajalo tudi kasneje. Krimska jama priča o tem, da je bilo partizansko gibanje zavestno, vodili pa so ga komunisti. Konec leta 1941 so se osredotočili na iskanje poglavitnih nasprotnikov med civilnim prebivalstvom. Partizansko gibanje je predstavljalo večji strah kot pa italijanski okupatorji. Poslužili so se neverjetnega terorja, da bi na ta način pripravili teren za prevzetje oblasti,” je povedal Možina, zgodovinar Stane Granda pa je razkril, da je zgodovinska resnica težko breme. “S tem se je težko sprijaznit’ in ti poboji so travma, ki leži na ljudeh, krivda pa pade tudi na tiste, ki niso bili nič krivi. Na Dolenjskem vem za številne primere, ko ljudje po vojni enostavno niso zdržali tega bremena vojne in so delali samomore, pa partizanske bolezni, to je breme, ki ga bomo zelo dolgo časa nosili s seboj. Spet si upamo o tem govorit’ in to je veliko, poleg tega so v roke te stvari vzeli mlajši. Ne gre več za ljudi, ki so osebno prizadeti, ampak to delajo iz lastnega prepričanja,” je dejal.

Ljudje se morajo partizanov bati kot hudiča – razkrivamo, zakaj
Vodja okrogle mize Možina je še povedal, da je Fric Novak iz Šercerjevega bataljona nekoč rekel, da se morajo ljudje bati partizanov kot hudiča. In o tem priča več primerov, med drugim iz leta 1942 primer ženske, ki je bila noseča z italijanskim vojakom. Partizani so jo prišli iskat, a ker je ni bilo doma, so odpeljali njeno sestro. Iz Begunj prihaja primer neke beračice, ki so jo odpeljali in usmrtili le zato, ker je hodila okrog. Za vse te žrtve je značilno, da niso bile stalno prisotne v krogu svojega vaškega okolja, ampak so se gibale iz različnih vzrokov, ker so kaj prodajale, nekateri so imeli tudi neposredne stike z Italijani, da so na primer kaj delali za njih. Dodal je še: “Kakor hitro je šel nekdo iz nekega nadzora vaških odborov, je bil sumljiv. Z mučenjem so želeli od žrtev izsiliti priznanja. To je tudi dodatni razlog, ki je potem upravičeval, da so ljudi usmrtili oziroma umorili.”

M. S.