Skriti spomini Angele Vode: Ženske je v socializmu dočakal pravi pekel!

Foto: Wikipedia

Angela Vode (1892–1985) je nedvomno Slovenka z velikimi začetnicami, saj je bila učiteljica otrok s posebnimi potrebami, s svojim izrazitim socialnim čutom pa se je borila tudi za boljši položaj žensk in delavcev. Ker je bila izključena iz Komunistične partije, predvsem zaradi svojeglavosti in moralnosti, saj ni prenesla pakta med nacisti in komunisti, si je nakopala hude zamere partijskih kolegov in kolegic. Ko so leta 1945 prišli na oblast, so to izrabili za poravnavo starih računov. Vodetova je bila šest let zaprta, nato pa do smrti izključena iz javnega življenja in jo je preživljala sestra Ivanka Špindler. Angela je v tem času skrivaj pisala knjigo, po kateri je nastal tudi film – popisala je svet pred drugo svetovno vojno, vojno, komunistično revolucijo in čas po njej. Skriti spomin je tudi prvo pričevanje o ženskih zaporih pri nas.

Alenka Puhar je v spremni besedi zapisala, da vzpon emancipacije ali osvoboditve žensk ni edina opazna značilnost 20. stoletja. V njo vštric hodi tudi vzpon represije nad ženskami, se pravi nesvobode v najtršem pomenu besede. To se je zgodilo v vseh totalitarnih režimih, a posebej izrazito v socializmu, kjer je bila razlika med osvobodilno retoriko in prakso odvzemanja svobode največja in je trajala najdlje.

Ženske v času socializma čakal pravi pekel
Pred vojno je namreč veljalo, da je obsoditi žensko na smrt nedopustno in v Sloveniji ni znan noben primer. Ni znano, koliko jih je bilo justificiranih po njej, a jih je veliko. Glede razmer v zaporu po vojni pa je tako, da so vse ženske, ki nastopajo v življenjski zgodbi Angele Vode, več let svojega življenja preživele v blatu in smradu, z vse bolj gnilimi zobmi, ob kiblah, iz katerih je zaudarjalo. Koža se jim je vnemala od turov, tvorov, krast in ekcemov. Do živega so jim jo žrli nespran gnoj, neprestrežena menstrualna kri in piki mrčesa. Vse te ženske so se naučile preganjati podgane in občasno živeti v prijateljstvu z miškami.

 Vzdrževanje stikov z zaporniki ni bilo samo čustveno in finančno breme. Pomenilo je tudi politični madež in nadzor. Vsi, ki so prihajali na obisk osebno ali so jim pisali ali pošiljali pakete, so bili pod nadzorom Udbe, vsakega so preverili in o njem napisali poročilo.

Foto: iStock

Komunizem ni priznaval dvoma
Angela je v knjigi izpostavila, da pri komunistih ni našla nikogar, ki bi si upal misliti s svojo glavo. “Kar strmela sem, da more normalen človek, ki se ima za poštenega, izustiti take laži in jih drzno trobiti v svet, kot na primer, da je Sovjetska zveza zasedla vse te male države, ker jih je hotela zaščititi pred kapitalističnimi agresorji …”, je zapisala. Glede časa, ko je bil sklenjen pakt Hitler – Stalin, je dejala, da so komunisti takoj po sklenitvi pakta opozorili, da je vsa protihitlerjanska propaganda prepovedana. V duhu navodil Kominterne so celo zagovarjali Nemčijo, češ, da se samo brani pred zahodnimi imperialisti. “Zasledovala sem Stalinove čistke, ki so se mi močno upirale. Naši komunisti pa so na moje dvome odgovarjali: “Stalin ve, kaj dela …” Treba je bilo verjeti in nič misliti in nič dvomiti … Kot v dobi cerkvene inkvizicije.” Glavni zasliševalec je bil po besedah Angele Boris Kidrič, pri tem pa je med drugim izpostavila, da so ji očitali odklon od partijske linije in nediscipliniranost. Oboje se je nanašalo na protihitlerjansko propagando, ki je bila na zahtevo Moskve nedovoljena. “Hitler bo zahteval od Stalina ‘most do Adrije’ prek našega ozemlja – in Stalin ne bo imel pomislekov. Ali niti tega ne smem obsojati, ali moram tudi s tem soglašati v imenu Komunistične partije?”

Boris Kidrič (Foto: wikimedia.commons.org).

Že tik pred vojno in med vso okupacijo so imeli komunisti organizirane krožke, ki so se množili in izpopolnjevali. Človeka, ki je prišel v mlin njihovih klevet, so postavili pred razsodišče, seveda za njegovim hrbtom, zato se ni nihče obotavljal zliti nanj čim več laži – saj se ni mogel braniti, ker ga ni bilo zraven –, ga obsodili kot škodljivca “napredne”, beri: komunistične stvari, vedno so oblatili tudi njegov značaj in njegovo zasebno življenje – in če niso mogli fizično obračunati z njim, so ga z vsemi sredstvi skušali ubiti moralno. Komunisti so samo ponavljali: tu ni dopuščen noben dvom, to je edino pravilna pot, žrtve morajo biti, Sovjetska zveza nam je za zgled, je pot, po kateri mora iti ves svet.

Vodilni člani komunističnih partij so bili natančno poučeni o ciljih komunistične internacionale. Tako je dobil Tito natančna navodila, uporabna za vse države. V bistvu je besedilo naslednje: “Prišel je čas, da naredi svetovna revolucija odločilen korak naprej, kar pa je treba prikazati svetu kot ukrep za uresničenje prave demokracije. Nasprotnike režima je treba čimprej odstraniti, toda na demokratičen način, to je z obsodbo pred ljudskim sodiščem, ki ga predstavljajo popularen član partije in dva nevtralca – tajna simpatizerja komunistov.” Prvotna parola, da gre za boj proti okupatorju, za svobodo slovenskega naroda, se je kmalu spremenila in “dvorni pevec njenega veličanstva revolucije” je ubral novo pesem: “Na klic Kominterne združite se v čete, v boj za svobodo, v boj za sovjete! Rdeče smo fronte bojevniki mi, Slovenija junaška, sovjetska bodeš ti!”

Foto: STA

Likvidacije pričele porajati dvome
Angela je v knjigi izdala, da jo je zelo pretresla vest, na kako grozovit način so umorili profesorja Toneta Ovna iz Bele Krajine. “Poznala sem ga kot skrajno poštenega človeka. Oven je bil preveč priljubljen pri ljudeh svojega kraja, zato sem mu svetovala naj se umakne v Ljubljano. Omenila se mu, da se igra z glavo, če ostane doli, on pa je začudeno rekel: “Meni da bi kdo storil kaj žalega? Z vsemi se dobro razumem, s komunisti živim v prijateljstvu, samo to jim pravim, da nisem internacionalec.” Ni se znašel in je plačal z življenjem.” Angela je delila spoznanje, da so tudi mnogi drugi sodelavci in sopotniki OF v dilemi zlasti zaradi likvidacij. “Tako so za Erhlicha ljudje vedeli, da je rešil iz zapora Kidriča, ki ga je dal zdaj ustreliti. In so podvomili: ali je mogoče, da so vsi ljudje razen komunistov izdajalci, da hodijo vsi Italijanom ovajat lastne rojake? Nekateri so se domislili: morda pa s tem opravičujejo umore neljubih nasprotnikov.”

V zaporih infiltrirane tudi tajne obveščevalke komunistične partije in tajne policije OF
V knjigi, polni spominov, je Angela mesto namenila tudi pogovoru z Mico Černigojevo in dejala, da ji je ta zaupala, da je zelo bolna, da stalno krvavi, da ima zagotovo raka. Zato so ji ženske odstopile najboljšo posteljo v zaporu, ker pa se je zasmilila tudi Angeli, ji je ta obljubila, da če pride iz zapora, bo storila vse, da pride ven tudi ona. Po desetih dneh njenega izpusta sta iz zapora prišli tudi Mica Černigoj in Majda Smerdu. “Prišli sta se mi zahvalit z rožami in z lepim darilom za tretjo osebo, ki je pomagala. V resnici sta bili z Mico obe obveščevalki Komunistične partije in tajne policije OF ter sta hodili k meni samo špijonirat. Pozneje sem izvedela, da je Černigojeva izjavljala: “Tudi Vodetova je na listi tistih, ki jih bomo postavili pred zid.” Neka znanka jo je vprašala: “Ali te ni ona spravila iz zapora?” Mica: “Saj prav zato” Gotovo je imela zveze z okupatorjem, sicer bi se ji to ne moglo posrečiti.”

Foto: Printscreen/Youtube

Delila je spoznanje, da imajo komunisti streljanje talcev v načrtu; “oni sodelujejo v OVRI – italijanski tajni policiji, kjer poimensko določajo tiste, ki jih je treba postreliti, tam imajo oni svojega zaupnika, ki mu komunisti diktirajo imena.” Ko so spomladi 1942 Italijani začeli v Gramozni jami streljati talce, se je Angela Vode zgrozila in organizirala protest. Napisala je pismo Mussoliniju in v kratkem zbrala blizu 2 tisoč podpisov. Vodstvo komunistov (ali OF) je bilo proti akciji in si je podpisne pole z goljufijo prilastilo.

Prostovoljstvo nujno za namene političnega pranja možganov
Oblast je apelirala na prebivalce, naj se prijavijo za prostovoljno delo. V resnici je bilo to delo prav malo prostovoljno. Bilo je povsem novi način izsiljevanja: študent, ki se je hotel vpisati na univerzo, se je moral izkazati s “prostovoljnim” delom, če si prosil za karkoli, so te vprašali, koliko ur prostovoljnega dela si opravil. Te delovne skupnosti so nujno potrebne – ne zaradi cenenega dela, marveč predvsem za politično vzgojo. V ta namen imajo ti “prostovoljni” delavci vsak dan politična predavanja. Vodilna mesta v gospodarstvu in tudi drugih panogah javnega življenja so začeli dokončno prevzemati skoraj izključno samo ljudje, ki za ta mesta niso bili sposobni. Vcepili so jim v glavo, da zadostuje zvestoba partiji, ki jim bo dajala nezmotljiva navodila.

Tako je bil, na primer, za sodelovanje z okupatorjem kaznovan človek, ki je bil med okupacijo zaprt v okupatorskih taboriščih. Kmalu po teh procesih pa so isti ljudje, ki so povzročili morje gorja in krivic, začeli priznavati, da so se sodbe izvajale po boljševiškem vzorcu. Natančno tako se je godilo pri nas na dachavskem procesu. Prav zato so izbrali same idealne komuniste, ker so jim lahko dopovedali, da je njihovo priznanje potrebno: treba se je bilo oprati pred Rusijo, pred Stalinom zaradi sodelovanja z Nemci.

Jetnice v zaporu si naj ne bi zaslužile počitka
Na podlagi spominov je Angela dejala, da ji je nekega dne ambulantna paznica prišla povedati, da jo bodo poklicali, ko pride glavni zdravnik iz Ljubljane, udbovski podpolkovnik dr. J. Benigar. Ta jo je malomarno poslušal, potem pa naročil bolničarju, naj ji da valerijano! Drznila si ga je prositi: “Ali bi smela leči vsaj po kosilu, ker se ne morem več držati pokonci?!”“na koliko ste obsojeni?” jo je vprašal. Ko je povedala, da na dvajset let, se je zadrl: “Nič ne boste ležali, še tega se manjka, da bi težki jetniki, ki imajo dvajset let, ležali.” Vrnila se je v samico in izdala, da sta sovraštvo in gnus nad temi zvermi prevladala vsako fizično bolečino.

Foto: iStock

Ker je bila zasebna lastnina zajamčena od najvišjega vodstva države, niso mogli  kar meni nič tebi nič vzeti tovarne. Zato je bilo treba človeka osumiti nečastnega dejanja proti narodu in državi. Na osnovi tega suma je lastnik izgubil vse premoženje.  Tako so g. Hrovata zaprli takoj, ko so prišli in zavzeli oblast, češ da je sodeloval z okupatorjem. Delavci so se ponudili, da bodo pričali v njegov prid, toda niso jim dovolili. Med tistimi, ki sem jih v tej skupnosti najbolj cenila, je bila Marija Nastran. Imela je hotel nekje na samoti na štajerski strani, kamor so hodili partizani. Vse jim je bilo na razpolago: hrana, pijača, zavetje, dokler niso okoliša napadli Nemci.  Potem je prišla »svoboda«. Hotel si je bilo treba prisvojiti. Pripravili so kratek proces, kot v toliko drugih primerih: zaprli so jo in jo obdolžili sodelovanja z okupatorjem – za njeno požrtvovalno pomoč partizanom. Ničesar ji niso mogli dokazati, vendar so jo obsodili na smrt.

Pojmovanje dela izrazito kapitalistično – profitarsko
Vse pojmovanje dela je bilo po besedah Angele izrazito kapitalistično – profitarsko. Med drugim je dodala, da ne verjame, da so v kapitalističnih državah tako izkoriščali zapornike kot tu v “socialističnem humanizmu!” Ženske z DKD (družbeno koristno delo) so pripovedovale, v kako strašnih razmerah so živele in delale. Najbolj so trpele zaradi stranišča: potrebo so opravljale na deski, položeni preko jame. Ponoči prostor ni bil razsvetljen in neka delavka je dobesedno utonila v gnojnici.

Časopisi polni slavospevov Stalinu
Časopisi, ki so v zaporih predstavljali eno glavnih vzgojnih sredstev, so bili polni hvalospevov, govorilo se je o Stalinu v samih superlativih, kot jih še niso brali drugod kot v nabožnih knjigah. Po spominih Angele je med zapornicami krožila knjiga različnih člankov. Eden od člankov iz te knjižice je govoril o Stalinu: “Veliko in močno domovino socializma je Stalin popeljal po poti sreče in blagostanja. Kje bi bil danes svet brez Sovjetske zveze? Brez Stalina bi sonce mračno svetilo. Stalin je najskrbnejši in najmočnejši vzgojevalec človeške plemenitosti. Stalin, graditelj mirnega in srečnega delovnega življenja je največji strateg vseh časov …”

Foto: iStock

Prevarantstvo uspešno sredstvo v zaporih
Menda se v nobeni obliki vladavine dejanja ne ločijo tako temeljito od obljub kot pri komunistih. Tako, na primer, bolj kot smo gospodarsko na psu, bolj kričijo, kako čudovite dosežke smo zabeležili, kako nas ves svet občuduje zaradi našega “modrega vodstva”. V zaporu je prevaranstvo predstavljalo pravilo. “Ženske, pri vaših prošnjah za pomilostitev bomo upoštevali vaše dosežke pri delu, zato pa pridno delajte.” To je bilo po prepričanju Angele uspešno sredstvo, saj so ženske rade šle na ta »lim«. Garale so tako rekoč noč in dan, a niti ena se ni rešila z delom. Nasprotno: bolj kot je garala, bolj so jo potrebovali v zaporu. Ženske so delale kot nore, hitele, tekmovale. In nagrada? Na koncu je dobila vsaka majhno rezino najslabše vrste smrdljive klobase, takšne, ki so ji rekli “pasja radost”, ker so jo prej kupovali samo za pse.

“Nekega dne je uprava prepovedala dobivati v paketu solato, kis in olje,” je zapisala. “Pri kontrolnih obhodih smo vedno prosile za dovoljenje, da bi spet smele dobivati solato. Naenkrat je obšel vse sobe upravnik, seveda z zahtevo, da bo treba povečati storilnost, za nagrado pa bomo spet lahko dobivale v paketu solato, kis in olje. Ženske so garale, a dovoljenja ni bilo. Ko pa so moledovale, je rekel: “Saj boste dobile solato kot redno hrano.” Res smo jo dobile, vsako leto enkrat, toda šele potem, ko je šla v cvet, ko je bila le še za prašiče.”

Prevzgojna nujna za nabiranje žensk za vohljanje
Bistvo prevzgoje je bilo pridobivanje žensk za vohljaštvo. “Te vrste “prevzgoja” jih je res veliko zlomila,” je spomnila Angela. “Proti  koncu nisem več vedela, s kom govorim. Ko so prišle iz zapora, so dobile po večini dobre službe ter ostale še naprej v njihovi “službi”. Ob branju knjige pa je mogoče spoznati, da v njihovih odnosih do zapornic ni bilo prav nič človeškega. Tako je na primer neki zapornici umrl nečak, edini človek, ki ga je še imela, pa so se drli nad njo, ker je glasno jokala: “Prava figa, saj bomo vsi umrli … Če ne boste tiho, boste šli v bunker.”

Foto: iStock

Med drugim je Angela povedala, da je obstajalo zavedanje, da so se naši javno skregali z Rusijo. Iz tega razloga so postali osamljeni in so se obrnili na Ameriko za pomoč in posojilo. Amerika, ki glede nas ni slišala veliko dobrega, pa je poslala svojo komisijo tudi v zapore. Prišel je upravnik zapora in za njim celo spremstvo paznic. Ko je videl, da je vse v redu, je vprašal, katera zna kaj angleško. Vse te so peljali v hlev, nad katerim je bila kurnica. Strogo so zagrozili, da ne sme nobena pogledati skozi okno ter postavili pred okna straže, ki da bodo takoj streljale! Upravnik je nato Američane vodil po zaporu. Tujci so zapornice spraševali, zakaj so zaprte, na koliko so obsojene, ali so zadovoljne. “Vedno sem se čudila, kako naivni so tile ljudje, ki prihajajo sem iz Amerike, je dejala Angela. “Kaj si je ta dama predstavljala, da bo slišala iz ust zapornic komunističnih zaporov kakšne pritožbe, kakšno resnično izjavo?! Nekega dne, kmalu po tej komisiji, je prinesel naš časopis ponatis iz nekega ameriškega lista, slavospev našim zaporom, ki da so pravi sanatoriji!”

Zapornice zdravnikom niso predstavljale ljudi
“Telesne sile so mi upadale, slabela je volja do življenja,” je dejala glede bivanja v zaporu. “Pokonci me je držala samo želja, da bi povedala znancem, da to ni tisto, za kar smo se borili.” Po besedah Angele krutost ravnanja v zaporu dobro predstavljata zgodbi o dveh zapornicah. Glede zapornice Donate, ki je kmalu po zaprtju zbolela za tifusom, so v bolnici dejali, da je zanjo popolnoma škoda zdravil. Od časa do časa se je zbudila iz nezavesti in odprla oči, stražar pa se je zadrl nad njo: “Hudič, ali še nisi crknil?!” V enem litru vode, ki ga je dobivala na dan za pitje in umivanje, si je prala preperelo perilce, ki ga je imela na sebi od aretacije. Skrajno slabo hrano je delila z mišjo, ki je bila tako sestradana, da je bila povsem krotka.

Drugi primer, ki ga je izpostavila, je zgodba Ade, ki je kljub silni volji začela bolehati. Morala je delati prav tako kot druge, krepke in zdrave. Nekega jutra se je posebno slabo počutila, naenkrat je glasno zavpila in se zgrudila s stola na tla. Prišla je bolničarka in se surovo zadrla: “Kaj je z vami?” Ada ni mogla odgovoriti, samo krvave sline so ji šle iz želodca. Dve tovarišici sta jo hitro prijeli pod roke in ji hoteli pomagati po stopnicah v ambulanto, bolničarka pa grobo: “Pustite jo! Tu se ne bomo nič pomehkužili. Bo že sama prišla, če bo hotela.” “Do solz smo bile ogorčene,” je komentirala. Kmalu so po pripovedih začele v zapor prihajati tudi Primorke, ki smo jih “osvobodili” izpod fašizma. Njihove obsodbe jugoslovanskega paradiža bi bilo treba samo slišati: da, želeli smo si svobodne Jugoslavije – pa smo prišli v prisilno delovno brigado. Kje je obljubljeno blagostanje?

Jugoslavija ni glasovala za Splošno deklaracijo človekovih pravic. Z drugimi socialističnimi državami se je na zasedanju Generalne skupščine OZN decembra 1948 vzdržala, kar je vljudno nasprotovanje. Odnos do človekovih pravic in obveznosti te vrste je začela nekoliko spreminjati šele pod pritiskom zahodnih držav, ko jih je zaprosila za pomoč.

Razlaščanje na podlagi obtožbe primernega zločina
Trgovec Pavlin je s skrajno varčnim poslovanjem spravil skupaj hišo na Prulah. Ob “osvoboditvi” so se oglasili prijazni sosedje in najemniki stanovanj ter zahtevali Pavlinovo hišo. Toda zasebna lastnina je bila zajamčena, niso je mogli vzeti brez vzroka. Kako bi to izpeljali? Tako pač, kot že v toliko sto in sto primerih: lastnika je treba obtožiti primernega zločina, da ga lahko zaprejo in obsodijo, s tem pa tudi razlastijo. Obdolžili so ga, da je spravil nekoga med vojno v lager. Pavlin tistega človeka niti poznal ni. Ko je prišel Pavlin po prvi razpravi v celico, je povedal sozapornikom, česa ga dolžijo.  Takoj se jih je oglasilo menda več kot dvajset, ki so bili obdolženi istega zločina: vsi so izdali istega človeka.

Pokojnine tistim, ki niso nikoli delali
Pokojnino so dobili ljudje, ki niso nikoli nič delali, tudi med vojno ne. Toda pravočasno so se udinjali – in pokojninski zavod, ki ga vodijo zagrizeni udbovci, jim je naštel polna leta v visokem plačilnem razredu. Bili so tudi takšni, ki so nagovorili dva prijatelja, ki sta o tretjem podala izjavo, da je bil vso vojno aktivist na terenu – pa je bila zadeva urejena. Takšnih primerov je na tisoče. Delo, 5. junija 1965, ugotavlja: Socialistični direktor v “brezrazredni družbi” ima tisoč odstotkov več plače kot proletarec, ki je po Kardeljevem evangeliju povsem enak direktorju. V isti številki ugotavlja Delo: Za Bežigradom je razlika med najnižjim in najvišjim dohodkom več kot 22-kratna.

Angela se v knjigi spominja 70-letne kmetice s Štajerske, obsojene na 20 let strogega zapora, ker je zažgala svoj hlev, preden bi ga morala oddati zadrugi. Rekla je, da ko bi ji bilo mogoče, bi ga še enkrat zažgala. Kmetici vdovi so pobrali vse in ker je protestirala, so jo postavili pred sodišče in obsodili na dve leti zapora zaradi žaljenja oblasti. Ko so jo vprašali, ali ima kaj pripomniti, je rekla: “Samo malo pravičnosti bi prosila, gospodje,” pa so ji dodali še dve leti, tako da je sedela štiri leta.

To brezglavo spreminjanje naše vasi v “socialistično skupnost” ni rodilo niti ideološkega niti gospodarskega uspeha, ampak v obeh smereh samo ogromno škodo. To, in pa bojkot Vzhoda, je prisililo Jugoslavijo, da se je začela ozirati na Zahod in iskati stike s kapitalističnimi državami, zlasti z Ameriko. Dobivali smo ogromne podpore, tako v obliki posojil, kakor tudi v drugih oblikah pomoči, pa tudi z živili nas je podprla Amerika. Državna kmetijska podjetja so kljub ogromnim investicijam iz različnih posojil in kljub davčnim olajšavam izkazovala rastočo izgubo.

Foto: iStock

Kakršna koli kritika je bila vedno ovržena
Ljudje so sicer kritizirali, a kritika je bila vedno ovržena. To dobro kaže primer mladinca, ki je opazoval početje agrokombinata v Limbušu. Ko je videl, da v kombinatovih nasadih gnije na kupe jabolk, je napisal v rubriko Pisma bralcev svoje pomisleke o tem, češ da to ne kaže na dobro gospodarjenje. Vodstvo kombinata je odločno protestiralo proti takemu pisanju. Novinar Dela se je informiral, kako je z zadevo in dognal, da je bila dijakova kritika povsem upravičena. Kmalu pa je uredništvo Dela prejelo od dijaka novo pismo, v katerem sporoča, da navedbe v njegovem pismu niso resnične. Uredništvo se je pozanimalo za zadevo in izvedelo, da so mladinca poklicali na upravo podjetja ter pritiskali nanj, naj svoje ugotovitve prekliče, sicer ga bodo izročili sodišču zaradi obrekovanja.

V Delu, 7. avgusta 1965 je bilo mogoče prebrati: “Tako smo iz besed podpredsednika zveznega izvršnega sveta izvedeli, da ima naše gospodarstvo bilijon dinarjev nepokritih izgub ali tisoč milijard. Večina teh izgub se nanaša na dosedanje nesmotrno gospodarjenje, ki nam je izčrpalo vse rezervne fonde.” V Termiki je prišlo do stavke, ker so delavci prejemali najprej samo po 80 odstotkov plače, pozneje pa so ostali brez plače. Ko je prišel direktor, je vprašal, zakaj delavci ne delajo. “Stavkajo, zahtevajo plače …” Direktor je takoj poklical v Centralni komite Zveze komunistov. Pri priči se je v tovarni pojavila policija. Voditelje stavke so odpeljali, delavci pa so pod grožnjami odšli na delo … Voditeljem so zapisali v delovne knjižice posebne opombe, na osnovi katerih nikjer ne smejo dobiti dela.

“Da zaostajamo za drugimi gospodarskimi oblikami po svetu, najbolje priča dejstvo, da se po svetu suče stopnja inflacije okrog 6, medtem ko raste v Jugoslaviji od 15 do 20, čeprav tega uradno ne priznajo, ker to pomeni minus za socialistično gospodarstvo,” v knjigi piše Angela. Eden glavnih vzrokov kaosa v našem gospodarstvu je namreč predstavljala neodgovornost: nihče ne odgovarja za svoje postopanje in to je največje zlo našega gospodarstva. A ne samo gospodarstva, temveč družbenega sistema na splošno. Vprašali se boste: ali ni bilo nobene kontrole nad poslovanjem po podjetjih? Pač! Ta naloga je pripadla Službi družbenega knjigovodstva – SDK. A kakšna je bila njena kompetenca? Predvsem so njeni člani iz iste kaste kot direktorji in spet smo pri ugotovitvi: vrana vrani ne izkljuje oči … Angela je kritično izpostavila, da po Titovi smrti obstaja resno vprašanje, kako naj se izkopljemo iz dolgov, ko pa so ostali na krmilu isti ljudje, ki so spravili državo v zapravljanje, ki je omogočilo komunističnim hohštaplerjem brezdelno, razkošno življenje.

N. Ž.