Ta veseli dan, “črni petek” – ali: Ko gredo skopuhi na razprodaje

Roman Vodeb (foto: STA)

Nedavno se je – predvsem v Ameriki in Angliji – spet zgodil tradicionalni “črni petek” oziroma Black Friday. Lahko bi mu rekli tudi “nori petek”, glede na to kakšne stvari so se dogajale po ameriških pa tudi britanskih nakupovalnih centrih. “Črni petek” je izum – bolje rečeno “iz-želja” – (divjega) ameriškega kapitalizma, ki je usmerjen k “varčnim”, torej skopuškim potrošnikom, ki na ta dan pokupijo vse, kar se pokupiti da, v iluziji, da bodo nekaj prihranili/prišparali.

Klasična kapitalistična želja po profitu je najprej prav ameriške – sredi 20-ih letih prejšnjega stoletja – trgovce napeljala na idejo razprodaje različnih “ne-prodanih” artiklov/izdelkov. Ni mi sicer znano, koliko je k rojstvu paradigme nakupovanja na razprodajah pripomogel Freud in njegova psihoanaliza. Ve pa se, da je ravno Amerika s Freudovim nečakom Edwardom Bernasejem najbolj eklatantno uporabljala psihoanalizo (kot koncept razumevanja človeka in družbe) v praktične, torej manipulativne namene – ravno v trženju (oglaševanju) in političnem marketingu.

Freud je prvič obiskal Ameriko že leta 1909 – skupaj s Carlom Gustavom Jungom. In že takrat je ameriškim psihoanalitičnim “stezosledcem” razlagal zakonitosti t. i. fiksacije na analni fazi. Morda ravno zato ni čudno, da se je koncepcija razprodaj najprej in najbolj uveljavila prav v Ameriki. “Črni petek” je t. r. ameriški nakupovalni praznik, ki pa je šele z leti postal vse bolj prisoten po celem (kapitalističnem) svetu – na Kubi zagotovo ne. Zadnje čase se tudi v Sloveniji širi ta razprodajno-nakupovalno mrzlica – bolje rečeno psihoza, torej norost.

Žensk se ne tepe!
Letošnji “črni petek” se je zgodil 25. novembra – na dan, ki ga osebno bolj obeležujem kot Dan boja proti nasilju nad ženskami. Tudi letos sem moške na “črni petek” opozarjal, da se žensk pač ne tepe, četudi so še tako “nadležne” in “sikajoče” (kot kače). Ženskam sem se dobesedno – v imenu vseh moških, moškega spola – opravičeval, češ, da se žensk, teh božansko lepih bitij, res ne tepe – četudi so nekatere falično/možato (pro)feministične. (Žensk se ne tepe) Razprodajno-nakupovalno psihozo pa sem zgolj spremljal zato, da sem lahko začutil vso norost t. i. “analcev”, torej “rojenih skopuhov”, ki jo patetično uprizarjajo na teh, in ne samo teh, razprodajah. Pred vrati so decembrske razprodaje, sledile bodo predbožične razprodaje, potem so še ponovoletne razprodaje, pa spomladanske razprodaje …

In kdo so to “analci”?!
Da ne bo sedaj kdo mislil, da so “analci” moški (in morda tudi ženske), ki ljubijo analni seks. Ne! “Analci” so ljudje – moški in ženske – ki so zaradi specifike pri privajanju na kahlico (v analni fazi psihoseksualnega razvoja otroka) razvili določene osebnostne lastnosti, med katerimi je najbolj markantna skopuškost in varčnost – no, tu sta še trma in sadizem. “Analci” so ljudje, ki z veliko afiniteto – beri: z užitkom – (na)kupujejo na razprodajah, ker imajo iluzijo, da so z nakupovanjem na razprodajah nekaj prihranili, “prišparali”. Ti ljudje so po drugi strani navadno resnično še zelo trmasti, redoljubni, dosledni in (latentno) sadistični. In ravno o tem nas je največ poučil prav Sigmund Freud. Mladen Dolar pa je nam, Slovencem, v svoji knjigi O skoposti (2002) – zame je to ena najboljših knjig, kar jih je kdajkoli napisal kakšen Slovenec – obelodanil največ teoretskega ozadja. In ravno zato sem bil pred štirimi leti na ljubljanskem Knjižnem sejmu 2012 malce začuden, ko je ravno Dolar – skupaj s svojim prijateljem Slavojem Žižkom – na njuni okrogli mizi modroval o sodobnih potrošnikih, na malce ponesrečen način. Dejal je, da je “kapitalizma kulminacija univerzalizirane skoposti”. Jaz osebno pa, kot freudovski psihoanalitik, “analnost” v družbeno-ekonomskem smislu kvečjemu povezujem z razumevanjem srednjeveškega imperializma oziroma kolonializma – ko so države “kopičile” svoje ozemlje, preko kolonialnih osvajanj širile svoj imperij. (Tudi o Napoleonovih in Hitlerjevih ozemeljskih pretenzijah bi se dalo veliko povedati skozi koncept analnosti.) Otrok namreč odločilno “kopiči” svoje “prvo darilo” (drek) v kahlici. Kolonialistični imperializem je (simptomatsko) povezan z analno fazo psihoseksualnega razvoja otrok – tistih, ki so v bili v srednjem veku (kot odrasli) vpeti v imperialistično paradigmo kolonializma.

“Kupi tisto, česar ne rabiš – in prišparal(a) boš!”
Kapitalizem in nanj vezano domala patološko trošenje pa je – po mojem iskrenem psihoanalitičnem sklepanju – bolj povezan z deficitom v samopodobi, ki pa nima veliko skupnega z analno fazo, pač pa bolj s falično, torej ojdipalno (in postojdipano) fazo.
Za (prosocialističnega) Dolarja je sodobni skopuh novodobni potrošnik (v kapitalizmu); zame pa je “analec” v prvi vrsti skopuški potrošnik, ki bolestno kupuje predvsem na razprodajah, kakršna je bila na “črni petek” in kakršne se nam obetajo še tudi v veselem decembru in po novem letu. Idealen sodobni potrošnik, kakršnega kapitalizem ljubi, nikakor ni “analni” skopuh – ker ta kupuje predvsem na razprodajah, saj si želi, da bi nekaj prihranil/prišparal … “Analci” kupujejo tisto, česar ne rabijo – z (intrapsihično) idejo, da bi nekaj prihranili/prišparali. Kapitalistično sodobno trošenje pa po mojem psihoanalitični percepciji ni domena “analnosti”, pač pa identitetnega deficita. Ta pa izhaja iz falične faze psihoseksualnega razvoja otroka – torej iz nepravilno razrešenega “Ojdipa” in ponesrečene nadaljnje postojdipalne faze. Privajanje na kahlico oziroma na čistočo – torej “toaletni trening” – nima nič neposrednega s trošenjem; izjema je le (na)kupovanje/trošenje na razprodajah.

Kdo je idealen sodobni potrošnik?
To, da je dandanes potrošnja vpeta v cikel nove akumulacije, že drži – vendar to dejstvo gravitira v register t. i. sekundarne elaboracije, kot bi rekel Freud. Dolarjev sklep – češ, da bi se lahko bolje akumuliralo, je pač potrebno trošenje”, jaz osebno ne bi povezal na tak način. Moja indukcija je naslednja: troši se zato, ker imajo razvajeni patološki narcisi deficit v samopodobi – in jedro kapitalizma tvorijo prav nesamozavestni patološki narcisi in razvajenci, ki ne morejo krotiti svoje želje po nenehni izgradnji nove, poprej okrnjene identitete; in to potem počno tudi z nepotrebnimi nakupi in nepotrebnim trošenjem nepotrebnih dobrin/artiklov in storitev. “Analnost” (oz. skopost) z identitetno zbeganimi narcisi v bistvu nima nič neposredno skupnega. Dolar pa ta dva registra (korelacijsko, torej vzročno-posledično) povezuje – po mojem mnenju spodletelo. Po mojem psihoanalitičnem prepričanju tudi ni res, da danes nenehno težimo k vselej novim dobrinami, češ da je namen tega popolnoma isti kot pri varčnem skopuhu, “analcu” (kakršen je bil, denimo, Molierov Harpagon). Idealen sodobni potrošnik pač ni “analec”, pač pa nesamozavesten in identitetno okrnjeni “predojdipalec”.

Roman Vodeb