Tako je Kučanov svetovalec Roter onečastil ime škofa Vovka: Udba sledi zločina briše še danes

Doprsni kip nadškofa Antona Vovka. Foto: sta

“Zdenko Roter je od Vovka tudi zahteval ožgane predmete, ki jih je nato Udba uničila in s tem izbrisala sledi zločina. Sledi zločina briše še danes,” je v svojem govoru poudaril zgodovinar Jurij Pavel Emeršič.

Krščanski forum Slovenske demokratske stranke je v sodelovanju z ljubljansko stolnico pripravil sveto mašo ob 65. obletnici zažiga škofa Antona Vovka, ki jo je daroval ljubljanski pomožni škof Franc Šuštar.

Po maši je spregovoril zgodovinar Jurij Pavel Emeršič. Njegov nagovor objavljamo v nadaljevanju:

Jurij Emeršič

Jurij Emeršič

Spoštovani!

Naj začnem razmišljanje pri 100 let starih dogodkih. Lepih in hudih, ki so zaznamovali 20. stoletje in mnogi vplivajo na naš čas. V dunajskem parlamentu je Anton Korošec prebral slovenski politični program, Majniško deklaracijo. Centralne sile so jeseni slavile vojaški uspeh, preboj na soški fronti. Na Ruskem pa so nekaj dni kasneje boljševiki izvedli oktobrsko revolucijo.

Prav tiste krvave jeseni 1917 je vstopil v malo semenišče 17-letni Anton Vovk. Prešernov sorodnik iz Vrbe na Gorenjskem, ki je 2 leti kasneje na Škofovih zavodih maturiral in vstopil v ljubljansko bogoslovje. Leta 1923 je bil posvečen v duhovnika. Med obema vojnama je opravljal duhovniško službo v Metliki in Tržiču, tik pred vojno pa nastopil službo kanonika in sodnika cerkvenega sodišča.

Med vojno je vodil škofijski odbor za pomoč duhovnikom beguncem, bil odbornik Mohorjeve družbe in vodja škofijskega semenišča. Ko je takoj po vojni komunistična oblast aretirala generalnega vikarja Ignacija Nadraha, je prevzel njegovo mesto. To se je zgodilo sredi meseca junija, prav v dneh, ko so v kočevskih gozdovih, v okolici Teharij in drugod po Sloveniji potekali največji poboji, kar jih je bilo v Evropi po 2. svetovni vojni. V okviru teh pobojev je potekal genocid nad kristjani, med katerimi je bilo veliko duhovnikov, redovnikov, bogoslovcev … 

Razsežnosti genocida se v tistem trenutku Vovk ni zavedal, saj so komunisti ustavili pretok informacij in strogo nadzirali njegove stike. Poleg tega so pričeli v škofijo seliti partizanske invalide, grafičarje, ženske sumljivega slovesa, ki so razgrajali po hiši. V Vovkovih zapiskih preberemo: “Večna pregledovanja, štetje sob, zahteve, nemiri, plesi, pijančevanje, harmonika, ponočevanje, vpitje, babe nesramne, gorje, gorje …”

Mnogi duhovniki in celo Vovkovi sorodniki niso mogli priti do Vovka, ker jih je pri vhodu ustavila partizanska straža in jim odvzela prtljago. “Za kurbe (oprostite, gošarjem je treba po gošarsko govoriti) je pa vstop prost,” je Vovk zabrusil oblastnikom in ministru Poliču, ki je prav v tistih dneh izdal ukaz o uničenju domobranskih pokopališč na Orlovem vrhu in drugih pokopališč nasprotnikov revolucije drugod po Sloveniji.

Revolucija je na oblast prinesla drhal, s katero je moral Vovk komunicirati. Njegovi protesti seveda niso nič zalegli, nobena komunistična obljuba ni držala, proti Vovku pa je nova oblast pričela psihološko vojno, ki se je bila zlasti na plečih duhovnikov, redovnikov, redovnic in bogoslovcev. Ti so bili deležni aretacij, montiranih sodnih procesov, likvidacij, taborišč, zaplemb premoženja, itd. Verski tisk, šolstvo in karitativna dejavnost so bili onemogočeni, verouk postopno izrinjen iz šole …

Na to preganjanje Cerkve so jugoslovanski škofje jeseni leta 1945 opozorili v pastirskem pismu. V ljubljanski škofiji so ga duhovniki brali bistveno bolj disciplinirano kot v lavantinski, čeprav so bili zaradi tega mnogi deležni pritiskov in aretacij. Oblast je namreč zelo surovo reagirala na pismo in ga blatila po vseh časopisih, mitingih in odborih. Tudi na škofijo so množično prinašali nepodpisane proteste. Vovk je v svojih spominih omenil žensko, ki je ob odhodu iz škofije “regljala kar čez ramo moškega: “Če boste take reči brali po cerkvah, bodo kmalu cerkve prazne.” Jaz pa mirno: “Gospa, to skrbimo, da nebesa ne bodo prazna.”

Skrbimo, da nebesa ne bodo prazna. Ta stavek je recept za rešitev številnih težav, s katerimi se danes srečujejo mnogi duhovniki v svojih pastoralnih in družbeno-koristnih prizadevanjih. Kjer po cerkvah govorijo ljudem všečno, jim čehljajo ušesa in se ob tem sklicujejo na ljubezen, se cerkve verjetno polnijo, nebesa pa ne. Vovk je dal duhovnikom in škofom jasen zgled. Govoriti v skladu s cerkvenim naukom in resnico ter razgaljati laži in krivico. Pa čeprav zaradi tega kak mlačni nedeljnik odpade.

V času izida omenjenega pastirskega pisma je postalo tudi oblastnikom jasno, da Sveti sedež ne namerava imenovati novega ljubljanskega škofa, ki bi bil všečen oblastnikom (npr. Mikuž, Miklavčič, Tominec).  Sveti sedež je za škofa priznaval le Rožmana, ki je leta 1945 s slovenskimi begunci odšel na rodno Koroško, oblastniki pa so proti njemu naslednje leto pripravili montirani sodni proces, pred kratkim razveljavljen. Največji absurd je, da je vodstvo nemške obveščevalne službe sredi vojne Rožmana in Stepinca označilo za najbolj odločna nasprotnika nacifašizma v Jugoslaviji. Montirana povojna procesa pa sta obema očitala podporo temu istemu nacifašističnemu režimu.

Vovk je dobro vedel, da je to laž in da je bil Rožman vedno odločen nasprotnik tako internacionalnega kot tudi nacionalnega socializma. Zato se je Vovk vselej odločno postavil v bran Prevzvišenemu. Globoko ga je spoštoval in se o njem najlepše izražal, čeprav so ga oblastniki večkrat hoteli prepričati, naj se mu zoperstavi in doseže njegovo zamenjavo. To je Vovk vsakokrat kategorično zavrnil, čeprav ga je zvestoba Rožmanu zelo drago stala … 

Ko so oblastniki spoznali, da jim diferenciacije na ravni Vovk−Rožman ne bo uspelo izvesti, so se lotili diferenciacije na drugih nivojih: škofe so skušali odtrgati od Vatikana in propagirali nacionalno Cerkev, z ustanovitvijo CMD-ja so skušali spreti duhovnike, laike so skušali odtrgati od duhovnikov s klevetami in sodnimi procesi, s politiko “divide et impera” so skušali spreti predstavnike različnih redovnih ustanov, lavantinsko škofijo z ljubljansko, itd. Vsakega izmed naštetih poskusov diferenciacije bi lahko dolgo osvetljevali, a moje predavanje naj bi bilo kratko. Tako piše v oznanilih.

V Udbinih dokumentih pa je pisalo, da je Cerkev kot hrbtenico opozicije treba s politiko diferenciacije zlomiti. In od leta 1946 je bil pomožni škof Vovk na čelu edine opozicije, ki je ostala  v totalitarnem času. Junaško se je upiral zastraševanju, psihičnemu izčrpavanju, poniževanju in drugim oblikam terorja … Nasilje pa je doseglo vrh z zažigom v Novem mestu  leta 1952.

Na napad se je Udba dobro pripravila. Sorodnik enega od načrtovalcev mi je zaupal, da se je njegov dedek z Udbo sprl, češ, “Mučenca boste naredili iz njega.” In so ga, čeprav ni umrl neposredno po napadu, ko ga je eden od “spontanih demonstrantov” polil z bencinom, nekdo pa je pristavil k politi suknji ogenj… “Ubijmo hudiča!” se je drla množica, ko je zagorel. “Zgori naj hudič, crkne naj!” so se drli. Vovk se je rešil gorečih oblačil, nato pa moral s hudimi opeklinami počakati več ur, ko je odpeljal vlak proti Ljubljani.

Po zažigu ni škof nikoli povsem okreval. Udba pa je takoj nadaljevala z nasilnimi zasliševanji. Med zasliševalci Vovk omenja Zdenka Roterja, kasnejšega Kučanovega svetovalca. Vovk je opisal, kako ga je Roter spraševal, če ga je morda zažgal spremljevalec, župnik Čampa, ki je bil strasten kadilec. Roter je od Vovka tudi zahteval ožgane predmete, ki jih je nato Udba uničila in s tem izbrisala sledi zločina. Sledi zločina briše še danes.

Zdenko Roter (foto: STA)

Zdenko Roter (foto: STA)

Škof Vovk je požig preživel. Prepričan pa sem, da ni zaradi tega nič manj mučenec za vero. Kvečjemu bolj, saj njegovo mučeništvo ni trajalo nekaj trenutkov, ampak od leta 1945 do 1963. Ko se je leta 1962 že kot nadškof udeležil 2. vatikanskega cerkvenega zbora, so ga tam vsi pozdravljali kot sodobnega mučenca. Tudi papež, ki je Vovku rekel: “Jaz bi moral poklekniti pred Vami.”

Za milosti, ki nam jih lahko prinese njegova priprošnja, Slovenci premalo molimo. Na tem področju so nam lahko zgled južni sosedje Hrvati. Bolj kot večina Slovencev so ponosni na svojo zgodovino, svetnike in državo. Ni glavni problem, da nam bodo speljali teran. Posvojili so tudi našega Antona Mahniča, ki ga pri nas nismo znali ovrednotiti, ga prekrstili v Mahnića in že teče postopek za njegovo beatifikacijo. Pa še brez česa bomo ostali, če se ne bomo zgledovali po junaških osebnostih iz naše zgodovine. In to je škof Vovk brez dvoma bil. Skrajni čas je, da se mu začnemo priporočati vsi, od glave do peta svete katoliške in apostolske Cerkve.   

M. S.