Ustavne sodnice Špelce Mežnar se drži vzdevek “politkomisarka” – je prav ona tista, ki stoji za usklajenimi medijskimi napadi na Jakliča?

Ustavna sodnica Špelca Mežnar (foto: STA)

Zapis Boštjana M. Zupančiča z naslovom “Udbovska deca o bioloških naslednikih nekdanje udbovske elite”, ki so ga med drugim objavili tudi na spletnem portalu Siol.net, pozneje pa pod pritiski umaknili s spleta, se po naših virih vsak dan še kako čuti tudi na Ustavnem sodišču RS. Špelca Mežnar je tista ustavna sodnica, za katero se v javnosti govori, da sploh nima ustreznih kvalifikacij za ta položaj, sicer pa se požvižga na zahodno ustavno pravo (na argumente iz primerjalne ustavnopravne stroke namreč odgovarja s šokantnimi izjavami, rekoč “ustavno pravo je to, kar mi pravimo, da je”). Na ustavnem sodišču menda velja za politkomisarko, naši viri pa trdijo, da stoji celo za usklajenimi medijskimi napadi na ddr. Klemena Jakliča. V javnosti je znana zgodba, da je že dan po medijski diskriminaciji Jakliča vsem ustavnim sodnikom, tudi Jakliču, na pisalne mize poslala paketek bonbončkov za Miklavža.

Njeno dvoumno dvolično delovanje je razvidno tudi iz primera Patria, ko je v zagovor medijskemu blatenju stranke SDS dala prednost svobodi izražanja, saj je marca kot edina napisala odklonilno mnenje, pred dvema letoma pa je kot profesorica na Mednarodni fakulteti za družbene in poslovne študije pripravila raziskavo na temo odškodninske odgovornosti za žaljive komentarje v spletnih klepetalnicah in k odgovornosti pozvala medije.

Spomnimo. Letos spomladi je Špelca Mežnar dala odklonilno ločeno mnenje o pravici do ugleda politične stranke. Načelno stališče večine sodnikov je namreč bilo, da politični stranki ni mogoče že v izhodišču odreči vsakršnega varstva pred negmotno prizadetostjo, zaradi česar tudi politična stranka uživa varstvo do ugleda na podlagi 35. člena Ustave RS (11. točka obrazložitve). Hkrati je večina poudarjala (12. in 15. točka obrazložitve), da mora biti teža ugleda politične stranke, ko ji stoji nasproti svoboda izražanja, “ustrezno majhna” in da je torej le izjemno malo prostora za omejitev svobode izražanja, ko gre za soočenje ugleda politične stranke s svobodo tiska in pravico javnosti do obveščenosti o tem, ali je bila stranka uporabljena za zlorabo oblasti.

Dejan Karba, novinar Dela, ki je širil laži v aferi Patria.

V primeru lažnivih obtožb zoper SDS Mežnarjeva trdila, da zapis novinarja ni posegal v ugled pritožnice
“Ne morem pa podpreti tehtanja na konkretni ravni, ki je večino privedlo do razveljavitve sodbe Višjega sodišča. Menim, da je Višje sodišče pravilno ovrednotilo obe ustavni pravici in prišlo do ustavnoskladnega zaključka, ki daje prednost svobodi izražanja,”
je zapisala Mežnarjeva. O naslovu novinarja Karbe v Delu z naslovom “Denar iz Patrie ni končal pri Janezu Janši, temveč v njegovi stranki SDS” sodnica navaja, da sporni naslov po njenem mnenju ne posega v ugled pritožnice niti v primeru, ko mu pripišemo en sam pomen – takšnega, kot ga razume večina: da je pritožnica vpletena v korupcijsko afero Patria.

Trdila je, da je bilo novinarsko (medijsko) poročanje o aferi Patria v največjem možnem javnem interesu. “Svoboda izražanja torej v primeru poročanja o aferi Patria uživa najvišje možno varstvo, ki ga poznata naša Ustava in EKČP (ter praksa ESČP),” je še dodala.

Ustavno sodišče Republike Slovenije.

Tokrat napad na medije: za žaljive komentarje niso krivi uporabniki, temveč lastniki forumov?
Sporni naslov po njenem mnenju sploh ne more poseči v že na abstraktni ravni izredno zoženo ustavnopravno varovano jedro pravice do ugleda politične stranke. Ustavnopravno varovano jedro ugleda politične stranke je v primerjavi z ustavnopravno varovanim jedrom novinarske svobode izražanja v konkretnem primeru kot teniška žogica v razmerju do nogometne žoge. “Bojim se, da je večina to spregledala,” je trdila Mežnarjeva.

Glede na raziskavo z naslovom Odškodninska odgovornost za žaljive komentarje v spletnih klepetalnicah, objavljeno v zborniku, ki ga je izdala GV Založba ob Dnevih zasebnosti in svobode izražanja, pa bi moral v primeru objave žaljivega anonimnega komentarja po njenem mnenju tudi v Sloveniji odškodninsko odgovarjati upravljavec spletne strani s forumi na podlagi splošnih pravil obligacijskega prava (krivdna odgovornost), pri tem pa se ne bi mogel uspešno sklicevati na privilegije, ki veljajo za nevtralne ponudnike internetnih storitev.

Z drugimi besedami, sodnica Mežnarjeva bi na forumih preganjala medije in ne tistih, ki pišejo.

Nina Žoher, Luka Svetina