Ustavni sodnik prof. dr. dr. Klemen Jaklič: Obstoj demokracije oziroma svobodne demokratične družbe kot njene moderne oblike ni samoumeven!

Klemen Jaklič (foto: Demokracija)

“V 16. stoletju Jean Bodin piše o prastari praksi nekega slovensko govorečega karantanskega ljudstva, ki si je sredi avtokratičnega sveta, ki mu je bila ideja demokracije povsem tuja, svoje vladarje (vsaj simbolično) postavljalo samo,” nas na vlogo naših prednikov pri razvoju demokratične ideje opozori prof. dr. dr. Klemen Jaklič, ki mu je včasih prav žal, da slovenska politološka ali pa ustavna stroka do danes te vloge naših prednikov pri razvoju demokratične ideje še nista umestili na njeno mesto.

Prof. dr. dr. Jaklič, 22. 1. sem gledala odlično francosko dokumentarno oddajo Svet po meri Ši Džinpinga, ki prikazuje, kako omenjeni kitajski diktator prek Svilnate poti zadnja leta širi svoj ekonomski, s tem pa tudi politični vpliv na Zahod. S pomočjo Rusije, Turčije, Indije, Pakistana, Irana in še treh drugih vzhodnih bolj ali manj nedemokratičnih držav poskušajo razbiti tudi EU in spremeniti geopolitično razmerje svetovnih velesil. Nekdo je tvitnil, in se z njim strinjam, da se je očitno “sedež Kominterne že preselil v Peking, Putin pa je XI Jin Pingu tudi že predal Leninov sveti gral revolucije”. Kako vi vidite globalno politično dogajanje in kje vidite Slovenijo v prihodnosti?
Obstoj demokracije oziroma svobodne demokratične družbe kot njene moderne oblike ni samoumeven. Nanjo in na njen nadaljnji razvoj vselej prežijo nevarnosti, kar ve povedati vsak, ki se z vprašanji svobodne demokratične družbe poglobljeno ukvarja. Preden je demokracija prodrla, so dolgo mislili, da gre za obliko vladavine, ki ni sposobna samostojnega življenja. Te nevarnosti so se prav tako zavedali že ob samem rojstvu modernega koncepta demokracije – v času francoske in ameriške revolucije, ki sta koncept demokracije, kot ga poznamo danes, prinesli v človeško zgodovino. Eden od ustanovnih očetov ameriške ustave, Benjamin Franklin, naj bi tik po končani konvenciji o sprejetju Ustave ZDA na vprašanje, kaj so ustvarili, odgovoril: demokratično obliko vladavine, če jo je človeštvo sposobno obdržati. Čeprav je demokracija vselej v nevarnosti, kot nas ne nazadnje uči tudi zgodovinsko izkustvo (nacionalsocializem je vzniknil iz demokratične Weimarske republike), pa je ena od velikih prednosti te oblike vladavine v resnici prav ta, da se je proti nevarnostim sposobna izjemno iznajdljivo boriti in da iz bojev – tu in tam porazom navkljub – vedno znova izide še močnejša, še popolnejša. To naj bi po razlagi nekaterih izhajalo že iz svobode posameznika in notranje pluralnosti, jedra torej, ki ga v nasprotju z drugimi oblikami vladavine demokracija zagotavlja in goji. Le v takšnem svobodnem in pluralnem okolju naj bi bil sproščen in na voljo celoten potencial družbe. Vsak atom individualnosti posameznika pripomore k iskanju čim boljših in naposled zmagovitih rešitev. Prav tako ljudje, ko enkrat okusijo svobodno demokratično družbo, le-to izkustveno upravičeno štejejo za eno največjih moralnih dobrin in so visoko motivirani za to, da najdejo načine za obrambo svobodnega demokratičnega sveta. Ko je demokracija organizirana v obliki številnih samostojnih demokratičnih držav, ki med seboj sodelujejo in se nadzirajo, na nadnacionalnih ravneh pa imajo forum za morebitno skupno globalno ravnanje, naj bi bile vse ustrezne zavore zoper nevarnosti na svojem mestu. Nevarnosti pa seveda vselej prežijo in se je z njimi ves čas – in ker spreminjajo oblike, tudi vedno znova – treba ukvarjati.

In Slovenija?
Slovenije v prihodnosti seveda ne vidim nikjer drugje kot v tistem delu sveta, ki zagotavlja in razvija svobodno demokratično družbo ter jo je tudi sposoben ubraniti. Prej sem omenil Američane. V ZDA gojijo pravi kult svoje ustave in v resnici so lahko ponosni nanjo, saj gre za prvo ustavo, ki je po atenski demokraciji demokratično obliko vladavine vpeljala v človeško stvarnost. Od tam se je demokracija nato razvijala in širila na preostali danes demokratični svet. Ob osamosvojitvi smo s svojo lastno demokratično ustavo v ta civilizacijski tok znova vstopili tudi Slovenci. Toda ob tem prevečkrat pozabljamo, da smo del tega toka nekoč davno že bili in v tistem obdobju – tako kot Američani in Atenci v svojem – v korist človeštva celo edini nosili baklo demokratične ideje. V 16. stoletju Jean Bodin piše o prastari praksi nekega slovensko govorečega karantanskega ljudstva, ki si je sredi avtokratičnega sveta, ki mu je bila ideja demokracije povsem tuja, svoje vladarje (vsaj simbolično) postavljalo samo. Bodin jo opisuje kot obrnjeno paradigmo, “ki ji na svetu ni para”. Ko se o tem pogovarjam s profesorskimi kolegi ustavnega področja iz ZDA, Velike Britanije ali od drugod, se ne morejo načuditi pomembnosti tega premalo znanega pojava iz zgodovine ideje demokracije. Ko vidim njihove reakcije, mi je včasih prav žal, da slovenska politološka ali pa ustavna stroka (tu namreč ne gre le za vprašanja zgodovine) do danes te vloge naših prednikov pri razvoju demokratične ideje še nista umestili na njeno mesto. Že zaradi takšne sijajne vpetosti v tok zgodovine demokracije kot tudi seveda zaradi nas samih in predvsem naših prihodnjih rodov si Slovenci preprosto ne smemo več dopustiti izletov v smeri, ki bi bile nasprotne toku razvoja svobodne demokratične družbe.

Kitajska zagotovo ni demokratična država oz. svobodna demokratična družba. Kaj pa Slovenija? Jo res lahko še oz. že štejemo za svobodno demokratično družbo? Ali če vprašam drugače, kaj je prvi pogoj svobodne demokratične družbe?
Dobro vprašanje. Tako kot pojem pravne države je tudi pojem svobodne demokratične družbe stvar stopenj. V nobeni ureditvi, ki se ima za demokratično, ni tako, da ne bi moglo biti še boljše, nekatere od teh ureditev pa so v resnici še prav globoko v tranziciji. Pogojev za svobodno demokratično družbo je mnogo, za tranzicijske demokracije pa je ključno to, da jim čim prej in čim bolj temeljito uspe vzpostaviti t. i. svobodno oblikovanje politične volje (“freie politische Willensbildung” je izraz iz nemške ustavne teorije in prakse), t.j. resnično svoboden proces oblikovanja mnenj volivk in volivcev. Le v takšnih resnično svobodnih pogojih je namreč mogoče govoriti o tem, da državljani volimo svobodno in da je tako izvoljena oblast resnično demokratična in legitimna. Literatura lepo opisuje, kako je za takšno svobodno oblikovanje politične oziroma volilne volje treba imeti kar se da pluralno medijsko krajino, ki onemogoča monopole nad megafoni, s katerimi se pristno oblikovanje volje volivk in volivcev sicer zlahka izkrivlja. Prav tako je nujni pogoj čim bolj bogat pluralizem na izobraževalnem področju, vse od vrtcev in osnovnih šol naprej pa do nadvse pomembne univerzitetne sfere. Vse tovrstne izobraževalne institucije so izjemno močan in pomemben medij, ki skozi leta in desetletja vzgaja ter informira državljanke in državljane, volilno telo torej. Prav tako bi, ko bi bilo vse prav, v resnično delujoči demokraciji iz bogato pluralne univerzitetne sfere prihajal kar se da raznolik nabor ocen in kritik oblasti ter na ta način državljankam in državljanom sporočal uvid, ki ga potrebujejo za resnično svobodno oblikovanje lastne politične volje. Ko in če pa imamo na teh ključnih področjih pogojev svobodnega oblikovanja politične volje monopole, in to se v tranzicijskih družbah pogosto dogaja, je edini intelektualno pošteni sklep, da uresničenja svobodne demokratične družbe v takšnih okoliščinah v resnici še ni in takšno uresničenje niti ni mogoče, vse dokler ne pride do razgradnje tovrstnih monopolov. Le ob bogati konkurenci na trgu idej in ob približno enako močnih megafonih nasprotujočih si razumnih stališč je mogoče govoriti o tem, da so izvoljeni (in od slednjih imenovani) predstavniki ljudstva, ki nam s svojimi odločitvami vsak dan določajo meje naše pravice in svobode, v resnici odraz pristne demokratične volje ljudi. V tem smislu je treba razumeti slavni stavek vrhovnega sodnika ZDA Benjamina Cardoza iz tridesetih let 20. stoletja, ki ga vseskozi citirajo ustavna sodišča po svetu, med drugim Evropsko sodišče za človekove pravice, da je pluralizem na trgu idej prvi pogoj vsake druge oblike svobode in s tem svobodne demokratične družbe same.

Smo v Sloveniji res 27 let volili protiustavno? Kaj storiti, da bomo volili ustavno?
H ključnim strukturnim pogojem uresničitve svobodne demokratične družbe seveda sodi tudi volilni sistem. Če naj prispeva svoj del in ne prepreči prevedbe pristne volje volilnega telesa v volilni izid, mora med drugim biti skladen z načelom splošne in enake volilne pravice. Idealno bi sistem tudi omogočil odločilni vpliv volje volivec na dodelitev mandatov izvoljenim kandidatom. V svojem ločenem mnenju k nedavni odločbi ustavnega sodišča o tem sem pojasnil, da naš volilni sistem glede vprašanja, kateri od kandidatov iz iste stranke bo dobil tiste mandate, ki jih je njegova stranka na ravni države oz. volilne enote na volitvah dobila, krši enakost volilne pravice v razmerju 1:3,73. To pomeni, da imajo nekateri od volivcev glede omenjenega vprašanja po en glas, medtem ko imajo drugi skoraj štiri! To je šokantna kršitev temeljev demokracije. Temeljno demokratično pravilo je namreč “ena oseba, en glas” (one person one vote). Odstopanja od tega pravila so mogoča, a le če so minimalna. Kodificirani skupni minimalni evropski standardi še dopustno odstopanje dopuščajo do ne več kot 10 odstotkov. Pri nas je torej šlo za hudo kršitev, saj je bila razlika med težo glasu posameznih volivcev celo 373 odstotkov! Kot sem pojasnil v ločenem mnenju, takšne ureditve Evropsko sodišče za človekove pravice nikoli ne bi spoznalo za skladne z enakostjo volilne pravice. Sam ne poznam države, ki bi se štela za demokratično, pa bi hkrati enakost volilne pravice kršila v takšnem odstotku. V vsebinskem smislu so bile volitve do sedaj v hudem nasprotju z ustavno pravico do enakosti volilne pravice, ki jo poleg Evropske konvencije o človekovih pravicah seveda zagotavlja tudi naša ustava. Če želimo na naslednjih volitvah voliti v skladu z ustavo oziroma njenim omenjenim temeljnim demokratičnim načelom, mora zakonodajalec ugotovljeno napako odpraviti.

Nas Ustava RS torej še varuje pred zlorabo oblasti, pravosodja?
V teoriji bi nas morala. Ali je tako tudi v praksi, pa nisem tako zelo prepričan, kar ne nazadnje izhaja tudi iz vrste tistih mojih ločenih mnenj, v katerih ugotavljam, da je pravica bodisi zaradi takšnega ali drugačnega ravnanja (pravo)sodnih organov, sistemskih pomanjkljivosti ali pa kdaj preveč formalistične razlage sodišč, vključno z ustavnim sodiščem, po nepotrebnem “splavala po vodi” in je kljub njeni vsebinski upravičenosti realno ni mogoče doseči. To pa se me zdi neživljenjsko in skregano s samim bistvom poslanstva pravosodja z ustavnim sodstvom vred. Od tod včasih naslovi mojih ločenih mnenj, kot so “O pretiranem formalizmu v slovenski ustavnosodni praksi”, “Skupaj z vodo, v kateri kopaš otroka, ne vrzi proč tudi otroka” ipd. Sicer pa me na področju mojega znanstvenega dela zanima pojav instrumentalizacije (in torej v tem smislu zlorabe) pravosodja v formalno demokratičnih družbah, v katerih pa še ni vzpostavljen prej omenjeni proces svobodnega oblikovanja pristne politične volje volivk in volivcev. V takšnih okoliščinah se namreč zgodi ne samo to, da volilno telo izvoli tiste predstavnike, ki jih ob izpolnjenih pogojih svobodnega oblikovanja politične volje sicer ne bi izvolilo (ker bi izvolilo druge), temveč prav tako to, da nesvobodno izvoljeni predstavniki nato tudi kadrujejo po vseh institucijah pregona in nadzora. Če se začarani krog vrti dovolj dolgo, so tekom let tovrstne institucije po naravi stvari prežete s kadrom, ki prav tako ne predstavlja pluralne sestave za demokracijo ključnih institucij in hočeš nočeš vidi probleme iz svoje perspektive, drugih pa bodisi ne vidi ali jih vidi mnogo slabše. Če temu dodamo še element odvisnosti od centra moči, do česar v monopolnih okoliščinah vsaj v delu vselej prihaja, postane slika instrumentaliziranih institucij pregona in nadzora popolna. Rezultat instrumentalizacije je med drugim selektivna pravičnost in nesorazmerna občutljivost za pregon struktur civilne družbe in politike, ki je monopolu nasprotna. Po drugi strani se na ta način navidezno demokratična oblast monopolnih struktur iz volitev v volitve podaljšuje, kar je v samem bistvu nasprotno demokraciji. Znova vidimo, kako monopoli, vključno z njihovo medsebojno prepletenostjo, preprosto niso združljivi z demokratično obliko vladavine.

Sicer pa nam oblastniki sporočajo, da ni treba spoštovati ustavnih odločb (financiranje zasebnega šolstva). Čemu bi potem, če rečem malce provokativno, navadni državljani spoštovali zakone?
Ena od dragocenih prednosti dela na ustavnem sodišču je tudi ta, da omogoča redne stike tako z akademskimi kot s sodnimi avtoritetami z ustavnega področja po svetu. Ob tej temi tako kdaj kakšen ameriški vrhovni sodnik pojasni, da so v zgodovini tudi pri njih tu in tam imeli tovrstne težave, in to prav ob primerih, s katerimi je vrhovno sodišče pomagalo k razgraditvi kakšnega trdovratnega monopola, ki je preprečeval nadaljnji napredek svobodne demokratične družbe. Vprašanje neizvršitve odločb se je tako v ZDA nazadnje pojavilo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko nekatere državne oblasti niso hotele izvršiti odločitve vrhovnega sodišča o tem, da morajo tako otroci temnopoltih kot tudi belskih staršev sedeti skupaj v istih in ne posebej v rasno ločenih šolah. Po dolgem upiranju nekaterih je za izvršitev sodne odločitve zvezna raven ponekod naposled morala uporabiti celo fizično prisilo. Kot nam pravijo kolegi sodniki iz Zveznega ustavnega sodišča v Nemčiji, pa naj bi se bilo pri njih vprašanje neizvršitve postavilo le enkrat. Zakonodajalčev rok za izvršitev odločbe naj bi se nevarno približeval, ko je ustavno sodišče napovedalo, da bo zadevo lahko znova vzelo v obravnavo. Nato naj bi zakonodajalec nemudoma, še pred rokom, odločbo izvršil. Če me spomin ne vara, naj bi bilo pri nas v Sloveniji ta čas štirinajst ali petnajst še ne izvršenih odločb, pri katerih je rok že potekel. O različnih stopnjah uresničenosti svobodne demokratične družbe v posamezni državi pove dosti že tovrstna primerjalna informacija.

Sodniki nam sodijo v imenu ljudstva. Čigavega ljudstva? Kaj to sploh pomeni? Se sodniki, ki odločajo o usodah ljudi, zavedajo te odgovornosti?
Tudi na to vprašanje bom odgovoril v smislu težav, ki se včasih pojavijo v tranzicijskih družbah na splošno. Eno je gotovo. Vsi organi, ki v svobodni demokratični družbi izvajajo javno oblast, to oblast lahko izvajajo le v imenu ljudstva. Če bi si oblastniki kakršenkoli delček javne oblasti vzeli zase ali pa ga izvajali za koga ali v imenu koga drugega kot izključno le suverena, ljudi torej, ne bi več šlo za demokratično obliko vladavine. Tako je prav. Problem pa nastane prav na točki, o kateri danes največ govoriva in je očitno postala nekakšna rdeča nit pogovora – če se tudi v vrstah sodstva ne zrcali pluralnost družbe v vsej njeni polnosti, ampak so te vrste v jedrnem delu najprej sestavljene iz struktur še iz časov nedemokratičnih monopolov ter nato postopoma dopolnjene s kadri iz iste “družine”, ki jih v tranzicijskih okoliščinah še ne razgrajenih monopolov potrjuje navadna politična večina, potem lahko govorimo o povsem istem problemu kot prej pri ključnih institucijah pregona in nadzora. Takšne institucije – v tem primeru tranzicijsko sodstvo – so po naravi stvari prežete s kadrom, ki ne odraža dovolj pluralne sestave za demokracijo sicer ključnih institucij in hočeš nočeš laže vidi probleme s svojega vidika, druge probleme pa vidi precej slabše ali pa jih sploh ne. Če temu dodamo še pojav (zavedne ali pa nezavedne) odvisnosti od centra moči, do česar v monopolnih okoliščinah vsaj v delu vselej prihaja že zaradi človeškega pragmatizma v zvezi z napredovanji ipd., lahko hitro uvidimo sliko tranzicijskega sodstva, ki še ni dovolj osvobojeno spon instrumentalizacije. Znova lahko ugotovimo, da bližnjic ni in da je ključ za resnični napredek v smer svobodne demokratične družbe samo prek razgradnje monopolov (pluralizacije) na ključnih področjih njenih pogojev, o katerih sva nekaj več govorila v prvem delu pogovora.

Bi npr. reforma, da le sodni svet imenuje sodnike, pripomogla k bolj svobodni demokratični družbi?
Ravno nasprotno. To bi bilo presajanje rastline, ki dobro uspeva v že pluraliziranih sistemih tradicionalnih demokracij, v okolje tranzicijske – zgolj formalne, ne še dejanske – svobodne demokratične družbe. To bi monopol nepluralizirane sodne strukture le še utrdilo in ga celo izvilo iz možnosti, da bi v doglednem času do nujne pluralizacije na tem področju sploh lahko prišlo. O tem smo tekom mojega akademskega dela v tujini veliko razpravljali s kolegi iz primerjalnega ustavnega področja. Vsi v trenutku razumejo in pritrdijo, da je za presaditev takšne rastline pravi čas šele takrat, ko je sestava neodvisnih institucij dovolj pluralizirana. Do takrat pa so v tranzicijskih okoljih primernejše rešitve, kot je npr. zahteva po dvetretjinski (2/3) večini za imenovanje sodnikov, vključno z imenovanji ustavnih sodnikov. Na ta način tranzicijske demokracije še lahko dosežejo, da se v desetletju ali dveh sestava sodišč bistveno bolj pluralizira, kot pa če je imenovanje vselej prepuščeno še ne pluralizirani sodni strukturi sami ali pa navadni politični večini, ki ji je podaljševanje monopola v naravnem interesu. Ko pa je enkrat stopnja pluralizacije v strukturi dovolj velika, takrat je pravi čas za uvedbo sodno avtonomnih mehanizmov imenovanj. Ali kot včasih pravi primerjalna ustavna stroka: vse drugo bi bilo vrtnarjenje brez upoštevanja razlik v podnebju.

Biografija:
Prof. dr. dr. Klemen Jaklič je sodnik Ustavnega sodišča Republike Slovenije in redni profesor za področje ustavnega prava. Diplomiral je na ljubljanski pravni fakulteti, magistriral na pravni fakulteti Univerze Harvard v ZDA, doktoriral pa na pravni fakulteti Univerze Oxford v Veliki Britaniji. Kot Fulbrightov štipendist je nato na Univerzi Harvard pridobil še svoj drugi doktorat. Po doktoratu je deset let predaval pri skupaj več kot 20 predmetih s svojega področja na petih oddelkih harvardske univerze in na vsakem od njih prejel univerzitetno nagrado za odličnost v poučevanju. Za njegovo raziskovalno delo mu je Univerza Harvard podelila Mancini Prize, priznanje “za najboljše delo na področju evropskega prava in evropske pravne misli”, pri Oxford University Press pa je leta 2014 izšla njegova knjiga Constitutional Pluralism in the EU, prva in do sedaj edina znanstvena monografija slovenskega pravnika pri tej vodilni svetovni založbi. Mednarodna pravna skupnost ji pripisuje izjemen pomen. Z vabljenimi predavanji Jaklič nastopa v vodilnih mednarodnih okoljih in je član številnih mednarodnih znanstvenih združenj. Doma je v zadnjem času znan po lucidnosti in številu svojih ločenih mnenj; njihovo odličnost priznava pravna stroka z obeh strani svetovnonazorskega polja. Od leta 2013 je bil vsako leto izbran med deset najvplivnejših slovenskih pravnikov, petkrat v zadnjih petih letih pa za najuglednejšega slovenskega pravnika.

Petra Janša

(intervju je bil prvotno objavljen v tiskani Demokraciji)

  • Peter+

    Kaj je sploh demokracija ?

    • AlternativaZaSlovenijo

      Dobro vpršanje, ki si ga postavlja marsikdo tu v Sloveniji. V Sloveniji je to iluzija. Politika in main stream mediji ustvarjajo neko iluzijo. Ljudje se nek hip prebudijo in ugotovijo da gre za iluzijo. Mediji in politiki to ugotvijo in serviraju naslednjo iluzijo. In tako se zgodba ponavlja.

  • SIMON ROZIC

    -Ko bi le te doktorati in diplome kaj veljali pri nas? ! Pri nas moraš imeti
    FSPN, AGRFT, kakšno veterino, lahko imaš tudi LGBT….in na pol narejeno
    Kumrovško in Kranjsko fakulteto…predvsem pa moraš biti lojalen ZK YU ali pa
    član ZZZB . ….pa gre! Pa tudi pedigre moraš imeti hostarski !

  • Blaž Babič

    Kdaj se bo torej odprlo vprašanje medijske diskriminacije v volilnih in referendumskih kampanjah?

    Že eno leto je mimo, mimo so tudi dve glasovanji za referendum, predsedniške, lokalne in državnozborske volitve, v kratkem še evropske.

    Kako g. Jaklič gleda na to, da sicer korektno opozarja na del problemov, drugi, pomembnejši del pa je za še en mandat podaljšal neustavno delovanje celotne države?

    http://www.publishwall.si/blaz.babic/post/359939/pobuda-za-oceno-ustavnosti-6-clena-zvrk-v-povezavi-z-12-clenom-zrtvs

    • RATATA

      V Sloveniji je prisotno zmotno prepričanje, da predvolilne in predreferendumske kampanje morajo voditi mediji.
      Kampanjo naj vodi kandidat, stranka, predlagatelj kakor ve in zna.
      To, da so pa režimski mediji v rokah in pod nadzorom neke “opcije” je povsem drugo vprašanje, kar pa bi bilo potrebno sodno preganjat.

      • Blaž Babič

        Koliko je državnih medijev v Sloveniji?

        Večina (dejanski nepoznavalci, ki pa pretežno mislijo, da vedo vse) bi dejala, da je državni medij RTV Slovenije.

        No, zmotili bi se, temu ni tako. Tu so še – izvor vseh grehov – STA (sedaj jo vodi Veselinović, nadpoštenjak, kakopak), potem obveščevalni Telekom in njegova Siol ter Planet TV. V podoben razred sodijo tudi številna občinska in podobna glasila, postaje, ipd.

        Ampak – glej, no, glej – za RTV SLO velja Zakon o RTV Slovenije (ZRTVS), pri omenjenih treh pa se skriva, kot kača rep, da bi morali biti podvrženi vsaj enakim standardom.

        Bistvo ostaja – največja TV postaja (70% gledalstva (!!!) imata POP TV in KanAlizacija skupaj) je v sumljivi zasebni lasti (ameriški Židje, srbska naveza, Kučanova urednica…) nima popolnoma nobene druge dolžnosti pred volitvami/referendumi kot to, da:

        – si sami napišejo pravila
        – ta pravila javno objavijo.

        Skratka – RTV ima že tako ali tako slabo zakonsko izhodišče (12. člen ZRTVS, diskriminacija med parlamentarnimi in neparlamentarnimi strankami), ampak se ga mora vsaj držati – po zakonu.

        Ostali še tega nimajo, čeprav po učinku daleč prekašajo RTV SLO.

        To je bistvo – tudi ustavno-pravno – problema demokratičnosti. Razdelitve mandatov so v luči tega problema dosti manjša neprimernost.

        • RATATA

          Ja, prav ves čas so pripravljeni na kakršnokoli “demokratično” odločanje ljudstva.
          Nič ne kaže na to, da ne bi mogli ostati na položajih za vedno.

  • Janez

    Ko bi bilo v naši R. SLOVENIJI VSAJ
    50%
    TAKO OK PRAVNIKOV
    KOT JE TA GOSPOD DRDR. K. JAKLIČ – PA BI BILI “NA KONJU”
    A
    ŽAL JE VEČINA – EX KP, ZK E. KARDELJSTIH PRAVNIKOV. Se zdi.
    Izjemam se opravičujem.
    R. Srbija nas na področju prava – se zdi – močno prehiteva. L.r. Janez Kepic-Kern KOMENDA
    P.S
    NPR. KOREKTNA, PRAVNO UREJENA SODNA REHABILITACIJA DRAŽE MIHAJLOVIĆA, L. 2015.

    https://www.blic.rs/vesti/drustvo/rehabilitovan-draza-mihailovic/hl3x4ex

  • Beličič

    Samoumevno je da si na krožniku!Če te ni, zelenjava ne koristi!

    • Janez

      Beličič !?
      A se boš vpisal na Pravno fakulteto? Ha? L.r. L.r. Janez Kepic-Kern KOMENDA

  • opazovalec

    Od znamenitega pravnika in US bi pričakoval, da zna pravilno napisati svoj akademski naziv. Po https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/1499/kako-zapisati-dvojni-akademski-naziv se piše prof. ddr. in ne prf. dr. dr.!

    • RATATA

      Opazuj in drži gobec.

      • opazovalec

        Najlepša hvala za vljudnost kakršna pritiče klenemu slovenskemu desničarju!

    • skrajna resnica

      Od topoumnega produkta usmerjenega izobraževanja je pričakovati, da polaga besede v usta in potem soli pamet. Avtorica članka je Petra Janša in četudi se je zmotila pri navajanju akademskih naslovov še ne pomeni da lahko pametuješ glede ddr. Jakliča. Lahko se vtakneš le v formo, če nimaš vsebine…

      Predlagam da skupaj z znamenitim protipravnikom Cmerarjem poskusita vnovčit svoje bajne akademske nazive v tujini. Z vajino funkcionalno nepismenostjo lahko na Oxfordu in Harvardu metlo gonita.

      • opazovalec

        Ti si pa skrajno neresen, sem precej prestar da bi preiskusil usmerjeno izobraževanje, ki nam je dalo nemalo resnih “veleumov”. Ob njegovi uvedbi leta 1981 sem se namreč že kitil z nekim akademskim naslovom v naravoslovju. Daj se malce zresni preden kaj zapišeš.

        O častitem prof. ddr. J. pa nisem nič pametoval, podal sem samo navedbo, da se 2 doktor po napotilih na objavljnem linku piše ddr. in ne dr. dr., kakor se značilno venomer pojavlja pri ddr. J. Če bi spoštovani pravnik in US spoznal na zakone in kot kleni Slovenec tudi slovenski pravopis, pa ga verjetno ne, ker je prav on kot letnik 1975 produkt usmerjenega izobraževanja, bi že sam pobaral desnosučne novinarj, kako se pravilno piše akademski naziv. Zanimivo na uradnih straneh US, Katoliškega inštituta etc… se vedno pravilno piše njegovo titulo.

        • skrajna resnica

          Topoumno usmerjeno izobraževanje se je začelo že v Jugoslaviji. Že res, da na naravoslovnih smereh stroka ni toliko talec ideologije kot v družboslovnih smereh, pa vendar je bilo že takrat (kot še danes) vsaj 20 let za časom.

          In še kar goniš svoje, kar samo dokazuje da si funkcionalno nepismen. Gospod Jaklič ni avtor tega članka zato ni on tisti, ki je narobe navajal akademski naslov. Sicer je omenjeni res končal Bavconarsko protipravno fakulteto, vendar je pravno znanje dobil z doktoratoma iz dveh najboljših pravnih univerz na planetu (Oxford in Harvard), bil soavtor pri 200 znanstvenih člankih, Oxford university press mu je izdal učbenik, in deset let predaval dvajset predmetov na petih oddelkih Harvarda in pri tem prejel nagrade iz odličnosti v poučevanju.

          In sedaj bi mu ti rad solil pamet, ki ne zmoreš razumeti niti tega, da ddr. Jaklič NI naredil intervjuja sam s sabo. Če hočeš debatirat moraš najprej razumeti kdo je kaj rekel…

          • opazovalec

            Sem napisal, da uradne institucije prišejo ime vedno ptavilno, sam kot US bi pa lahko posredoval na temle trobilu, da bi enkrat pravilno napisali titule. To mu zamerim, ker ni prvič da pišejo napačen naziv. Sicer pa zadeva ni tako preprosta, sem morl sam preveriti, kako se piše. In jaz osebno zahtevam da se moji nazivi pišejo pravilno, če se z njimi tituliram. In zanimivo, naslov je še vedno z napačnim nazivom. Bravo desni, tudi napake ne znate popraviti, mislim seveda na novinarko!

          • skrajna resnica

            Sicer je dober znak da se v članku s skoraj 3000 besedami in 20000 znaki lahko vtakneš le v kratice, ki v tem kontekstu nimajo relevantnosti. Prepričan sem, da tudi gospod Jaklič ne obsesira z naslovi, saj so zanj le sredstvo in ne končni cilj (know how in ne know who), kot je za tovariše, ki se kitijo z ničvrednimi kumrovškimi šnelkurs nazivi, da napredujejo v plačilnih razredih javne uprave in impresionirajo zaplankance, ki jim razgled seže le od Vardara do Triglava. V resnici nimamo ene same omembe vredne fakultete, ki bi poleg inflacije titul producirale uporabne kadre za realni sektor:

            https://www.topuniversities.com/university-rankings/world-university-rankings/2018
            https://www.timeshighereducation.com/world-university-rankings/2019/world-ranking#!/page/0/length/25/name/ljubljana/sort_by/rank/sort_order/asc/cols/stats

            Imam naziv zate:dlako-cepec.Zadovoljen?

          • opazovalec

            Ne navajat napačnih dejstev, vsaj ekonomska fakulteta je dokaj dobra, citiram

            “Britanski poslovni časopis The Financial Times, ki je uveljavljen kot vodilna avtoriteta na področju izbire in rangiranja najboljših poslovnih šol na svetu, je uvrstil Ekonomsko fakulteto na lestvico » European Business Schoool Rankings 2018« med 95 najboljših evropskih poslovnih šol, http://rankings.ft.com/businessschoolrankings/european-business-school-rankings-2018“. In tudi UNI-LJ kot celota ni tako slaba. Na lestvici Centra za ocenjevanje najboljših univerz na svetu (CWUR), ki predstavlja največjo globalno lestvico univerz, je nedavno objavil letošnji seznam najboljših univerz na svetu. Univerza v Ljubljani se je med več kot18.000 univerzami uvrstila na 370. mesto. To je 97 mest višje od lanskoletnega 467. mesta.

            Kakšni so kriteriji CWUR za razvrščanje univerz?

            CWUR pri razvrščanju univerz uporablja sedem kazalnikov, pri čemer pa

            se ne zanaša na raziskave in predložene podatke univerz. Ti kazalniki
            so kakovost izobrazbe in fakultete, zaposljivost študentov, rezultati
            raziskav, število publikacij in citatov ter vpliv člankov. Kakovost izobrazbe

            izmerijo glede na število študentov univerze s pomembnejšimi mednarodnimi nagradami in priznanji in glede na velikost univerze, kakovost fakultete pa glede na število profesorjev, ki so prejeli večje mednarodne nagrade in priznanja.

            Tudi na najbolj uveljavljeni šanghajski lestvici je med 500 univerzami. Obe uvrstitvi sta povzeti iz

            “https://www.uni-lj.si/in_front/2018081713424907/

            Očevidno nekateri radi slabo govorite o svoji domovini iz čisto partikularnih interesov. Sram vas bodi!

          • skrajna resnica

            Navedel sem dve najbolj znani lestvici svetovnih univerz, kjer Lj in MB “dosegata” od 600-1000. mesta. Če ti dejstva niso všeč še ne pomeni da so napačna.

            V kateri metriki naj bi bila dobra ekonomska fakulteta, razen da producira e-komuniste? Patenti, mednarodne objave, mednarodno gostovanje uglednih profesorjev in študentov, miljarderji…? Nula koma jozef. So pa vsaj “profesorji” stalno pripravljeni na nezakonite dodatke in študenti vzgojeni v tovarišijski kapitalizem. Ni odlično, ampak komaj zadostno je da so nas uvrstili med top 95 (83. če smo natančni) v EU. To pomeni da ima v povprečju vsaka članica EU vsaj 3 boljše fakultete. V najboljšem primeru je naša najboljša zgolj povprečna v EU. Poleg tega ni normirano na velikost (ekonomska fakulteta ima 6000 študentov, ki verjetno napišejo veliko člankov, ki pa jih preberejo samo mentorji in se incestuozno citirajo med sabo v zatohlem akademskem okolju)- kvantiteta nad kvaliteto. Za neugledne tovariše tipa Mramor, Tekavčič, Mencinger, Tajnikar v tujini nihče še ni slišal.

            Najboljši pokazatelj kvalitete je gostovanje profesorjev in študentov- poznaš koga, ki je prišel iz zahoda k nam resno predavat ali študirat, in ne samo poceni žurat? Koliko študentov bi bilo pripravljeno plačati študij iz lastnega žepa (ne pa iz žepov davkoplačevalcev)? Koliko profesorjev slovenskih univerz (Jaklič je izvzet) je kadarkoli predavalo na univerzah, ki spadajo med top 100 na svetu?

          • opazovalec

            Ko te tako daje mahnost UNI-Lj in ker zate šeteje samo 100 univerz na svetu, ti bom zaupal samo majhno podrobnost teh lestvic, na njih so večinoma šole iz angleškega govornega področja (ZDA, ZK, Singapur), med 30 so samo 4, ki niso so niso iz tega področja sveta. 2 iz Švice ena iz Francije in ena iz Japonske, dalje nisem gledal. To da marsikaj misliti, seveda če uporabljaš možganovino. Obstajajo pa razne lestvice in najbolj znana je šanghajska in ne ta, ki si jo navedel. Jaz stalno milim optimistično in raje vzamem dobre rezultate, slovenski nacionalisti radi pljuvate po lastni domovi, res lepa lastnost in jemljete samo slabe rezulatete. Rezultati so pa v veliki meri odvisno od ponderiranja določenih kvalitet, prberi link, ki sem ga navedel…..

          • skrajna resnica

            Tebe daje majhnost, ko si zadovoljen že če nas uvrščajo med neuvrščene.

            Očitno ne premorem dovolj možganovine, da bi zaznal pristranost lestvic, ki ne uvršča FDV tik za Kumrovec in akademijo Dzeržinski. Si kdaj slišal za američana, ki bi plačal par deset jurjev za študij v jugosloveniji? Na drugi strani jih poznam kar nekaj ki so šli v drugo smer, čeprav je zaradi našega standarda to še težje. In zakaj nihče resen ne pride k nam plačat polne šolnine (pa čeprav je ta nekajkrat nižja)?

            Ne vem kje najdeš neke šanghajske, google je najbrž pristran, da ne najde stran. Kakorkoli, tudi top 500 ni rezultat, ki bi bil omembe vreden.

            Če npr. rečem, da so Mramor, Cmerar, Brglez, Virant, Mencinger,… (praktično ga ni faksa tudi med tehničnimi, ki ne bi imel kader nastavljen po partijski liniji) bili inštalirani na univerze za pranje možganov in da so nule v stroki sem zato nacionalist ki pluva po lastni domovini? Klinc pa taki nacionalisti in tvoja logika. Važno da so rezultati odvisni od “ponderiranja določenih kvalitet”. Skratka, vse je relativno, razen tvoje omejenosti, ki pa je absolutna.

          • opazovalec

            ne samo da ti manjka možganovine, kar sam potrjuješ, tudi mehanskih brskalnih spretnosti na

            internetu ne poznaš. Ti pomagam glede neobstoječe šanghajske lestvice, poglej tole:

            https://www.timeshighereducation.com/student/news/shanghairanking-academic-ranking-world-universities-2018-results-announced

            Študentje iz EU študirajo pri nas zastonj, torej bi bili vredni samo tvojih možgančkov, če bi plačali polno šolnino. Bili pa so že uvozi nekih Kitajcev v Mariboru, seveda so plačali.

            Ko sem sam študiral na našem oddelku, sedaj FMF ni bilo nobenega partijca, nato se je našel en znan asistent. In ne boš verjel, ta prvi študent član ZKS je bil v časih prve vlade IJJ zelo tesno povezan z obalstjo. Bil je celo predsednik nekega DMF (iz Kopra, da ne bo zamenjave z DMF, ki predstavlja vso Slovenijo) in je prevezel vse prerogative republiškega društva….

            Da zaključim, vse je relativno, absolutno pa sigurno tvoj manjko sivih celic. Kot tak pač pišeš o sferah, ki jih ne poznaš. Ali mi lahko zaupaš, kakšna je pa tvoja bibliografija, če tako pisariš o tujih. Da ti pomagam, v Sloveniji se za bibliografijo uradno pogled v COBISS. Opažam da SDSS-ovci zelo radi gledate v tuje vire in ne za začetek v domače. Za MC podaja COBISS 549 rezultatov, tudi nekaj diplomskih nalog pred letom 2016. Končno je pa mentoriranje osnovna dejavnost profesorjev na Univerzi. Koliko študentom si pa bil ti mentor in ali si splih videl notarnjost Alme mater?

          • skrajna resnica

            Haha, tvoje sposobnosti sklepanja me zabavajo. Tvoja omejenost malo manj.

            Še enkrat,očitno bo treba ponavljat: če bi vedel kaj je Pareto distribucija, bi vedel da top 500 ni zadostno, pa četudi to objavi neka obskurna šanghajska partija, da lahko sebe uvrsti med 100.

            In ti se še hvališ, da se grejo Erasmusovci poceni razvrat in potem z nekimi mariborskimi Kitajci,… zresn se.

            Res ne poznam nobenega matematika-komunajzla, ampak to bo verjetno zato ker ste že brez ideologije dovolj čudni.

            Ne skrbi za mojo bibliografijo,. Cobiss? ti se res hecaš. Naš akademski krog je bolj točka, če ti je dano dojeti. Moj domet se šele začne, kjer se tvoj konča. In čeprav ima MurgeljCmero 549 COBISS “rezultatov”, ddr. Jaklič pa “le” 200 mednarodnih, med njima ne bi mogla biti večja razlika.
            Še več, upam trditi da MurgloCmero ni funkcionalno pismen, saj je gladko kršil vsaj dva člena ustave, ki sta napisana tako preprosto, da bi ju moral razumeti še profesor neustavnega protiprava:
            “Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno in se financira iz javnih sredstev.”
            “Vsak državljan, ki je dopolnil 18 let, ima pravico voliti in biti voljen.”
            To, ali pa ima jetiko morale.

          • opazovalec

            Bom prenehal to debato, glee na to, kako visoko si mednarodno rangiran v ne vem katerih strokovnih krogih res ne morem s teboj debatirat. Samo ni mi pa jasno, kako hudiča pri vsej sviji znanstveni odličnosti najdeš čas blebetat na nekem obskurnem portalu…….

  • sodnikisozločinci

    Demokracija je moderna oblika diktature. Povej mi g. dr. dr. …, kje pa ima ljudstvo kakšen vpliv na odločitve oblasti, ki močno posegajo v njihovo življenje? Na sprejem marakeške deklaracije, uvažanje tujcev, predajanje državne suverenosti košček za koščkom nam sovražni EU – kar je kolaboracija z okupatorjem,… oblast dela kar hoče in pri tem krši tudi zakone in ustavo pri čemer pravosodje miži na obe očesi in jim s tem daje tiho podporo. Neodvisno sodstvo ne obstaja, sodniki redno prehajajo na položaje zakonodajne in izvršne oblasti ter se po koncu mandatov spet vračajo v pravosodje. To je samo slepilo za naivne, nekakšen posrednik med oblastjo in ljudstvom, ki naj bi dal upanje, da obstaja institucija, ki bo preprečila samovoljo oblasti, kar je iluzija, saj je ravno oblast tista, ki namešča na vodilne položaje pravosodja in to ljudi, ki so jim poslušni. Za hlapca obstaja samo ena vrsta pravice.

    • RATATA

      Saj sodstvo je veja oblasti. Je oblast.

  • augustin hadelich

    Filozofiranje Klemena Jakliča (a je res profesor, a ni samo docent?) nam tukaj, kjer rdeče svinje počnejo karkoli hočejo, prav nič ne koristi.
    Jaz bi si tudi želel ameriških standardov v slovenkem sodstvu, a žal nam to leporečenje nič ne koristi. Režim bomo vrgli s pestmi in ne s cukrom.
    Kaže, da je Janša Klemena Jakliča določil za mesto predsednika Slovenije. Jaz mu čisto privoščim, da to postane, ne verjamem pa, da bo to šlo.

    Treba bo na ceste, treba bo poloviti razne Florjančiče in Masleše in Stubbse, fizično poloviti, in jih nato postaviti pred prava sodišča. Saj tukaj ima po ustavi ljudstvo oblast, kajne!? Če ni demokratičnih volitev (2014 jih evidentno ni bilo), potem pač ljudstvo nima več oblasti. Naj zato udari s pestjo, da si oblast povrne.

  • Janez

    ŠALA

    BELIČIČ
    SE STRINJA, DA BO ŠEL ŠTUDIRATI – PRAVO.
    Samo ni čisto prepričan,
    da bo sprejet na PRAVNO FAKULTETO.
    BELIČIČ
    IMA TEŽAVO Z DALJŠIMI BESEDILI.
    Le za en stavek besed zna povezati.
    Beličič – težka bo.
    V zakonih je veliko besed.Preveč besed zate. Se zdi. L.r. Janez K. Kern KOMENDA
    P.s.
    KONEC ŠALE

  • Antonius

    Bravo prof. ddr. Klemenu Jakliču. Končno imamo pravega profesorja prava. Vsem ostalim politikantskim doktorjem prava, politika podeljuje *zaslužniške* profesure.

    • traktor

      Nekaterim podeljuje celo ministrstva. Nemara zato, ker so potomci jezdeca konja.

  • AlternativaZaSlovenijo

    Vse je odvisno od stopnje ozaveščenosti ljudi. Če je ljudem demokracija vrednota, potem bo demokracija živa in dejavna in ne bo samo navidezna. Če pa pogledaš samo komentarje na sosednjem mmc-ju, ti postane slabo. V Sloveniji je še vedno prisotna komunistična ideologija, ki je glasna in nasilna. In demokracija tu nima mesta. Ddr Klemenčič se sprašuje kako, da pravna stroka ne upošteva tega, kar so naši karantanski predniki dosegli sredi tako imenovanega temačnega srednjega veka. Odgovor je preprost. Ker za naše komuniste ne obstaja slovenska zgodovina. Za njih obstaja samo n.o.b in revolucija.

  • AlternativaZaSlovenijo

    Lastnost socializma: prepovedi in zatiranje vseh vrst. Lastnost demokratičnega sveta: razuzdanost, nečimernost. To zadnje je pokopalo vse zgodoviske demokracije od Aten, Rima..in to zadnje spodkopava tudi Evropo.

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!