Vloga slovenskega jezika pri ohranitvi kulture in identitete

Patricija Šulin (foto: osebni arhiv)

V Evropski uniji je 24 uradnih jezikov, med njimi tudi slovenščina, pravna podlaga za enakopravnost jezikov pa se nahaja že v Uredbi Sveta št. 1 iz leta 1958 in v Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti. Sprva je bila Uredba sprejeta za francoščino, italijanščino, nemščino in nizozemščino, jezike ustanovnih članic, ob povečanem številu članic pa je narastlo tudi število uradnih jezikov.

Preko 500 milijonov državljanov EU ima pravico institucijam in organom EU pisati v kateremkoli uradnem jeziku, v istem jeziku pa mora prejeti odgovor. Zakonodaja EU je tako dostopna v 24 jezikih, v vse uradne jezike pa so prevedeni zavezujoči pravni akti in Uradni listi EU.

Evropski poslanci na sejah govorimo slovensko
Čeprav se v Evropskem parlamentu kot delovni jeziki pretežno uporabljajo angleščina, francoščina in nemščina, se pogosto sliši tudi slovenščina. Slovenski evropski poslanci na sejah govorimo slovensko, preko poslanskih vprašanj pa v slovenščini nagovarjamo tudi Evropsko komisijo.

Danes govori slovensko manj kot 2,5 milijona ljudi, vključno z zdomci in zamejci, kljub temu pa je slovenščina v svoji vlogi in pomenu enakovredna preostalim evropskim jezikom, kar je dokazal že France Prešeren, največji slovenski pesnik. V slovenskem jeziku sta pisala tudi Josip Jurčič, ki je izdal prvi slovenski roman (Deseti brat) ter vsestranski pisatelj in najpomembnejši slovenski dramatik Ivan Cankar.

Jezik pa ni zgolj sredstvo sporazumevanja. Kot nosilec nesnovne kulturne dediščine ima primarno vlogo pri ohranitvi naše kulture in identitete in prav po zaslugi jezika smo se dolga stoletja, kljub tuji nadvladi, obdržali kot narod. Slovenščina je danes državni in uradni jezik Republike Slovenije, od preostalih jezikov pa nas loči predvsem uporaba dvojine, ki marsikateremu tujcu povzroča preglavice, dodatno pa jezik bogatijo številna narečja.

Slovenski jezik sega že v čase Brižinskih spomenikov
Prvi zapisi v slovenskem jeziku segajo že na prelom prvega tisočletja, v čas Brižinskih spomenikov, rojstvo slovenskega knjižnega jezika pa predstavljata deli Primoža Trubarja, Abecednik in Katekizem. Trubar nas je prvi nagovoril z besedami “Moji lubi Slovenci”, v obdobju protestantizma, v katerem je deloval, pa smo dobili tudi Dalmatinov prevod Svetega pisma, Bohoričevo prvo slovnico, po zaslugi Jeronima Megiserja pa celo prvi nemško-latinsko-slovensko-italijanski slovar.

Na razvoj slovenskega jezika in na njegovo javno rabo je vplivalo tudi obdobje Marije Terezije in Jožefa II. ter obdobje Ilirskih provinc, takrat je tudi stopnja pismenosti narastla. Tik pred vstopom v 19. stoletje je Valentin Vodnik z Lublanskimi novicami postavil temelje časnikarstva na slovenskem, v drugi polovici 19. stoletja pa je slovenščina prodrla tudi v politiko: v dunajski državni parlament. Kmalu po koncu prve svetovne vojne so bili zamejci izpostavljeni jezikovni asimilaciji, znotraj Jugoslavije pa je srbohrvaščina izpodrivala slovenščino, najopazneje v vojski. Privilegiran položaj srbohrvaščine se je krepil, kaplja čez rob pa je bilo sojenje civilistom v procesu JBTZ na vojaškem sodišču v srbohrvaščini.

Kot evropska poslanka s ponosom govorim v svojem maternem jeziku, tako je ravnal tudi Janez Janša v nagovoru poslancem v Strasbourgu ob slovenskem predsedovanju Svetu EU. Francoski poslanec, ki je v šali pripomnil, da je ponosen Francoz, ki si je želel biti v času slovenskega predsedovanja Slovenec, je takrat celo recitiral Zdravljico, verjetno ne vedoč, da je slovenski jezik preživel številna turbulentna obdobja.

Podpiramo dosledno uporabo slovenskega jezika
Čedalje pomembnejše pa je znanje tujih jezikov, kar se je v preteklem režimu zanemarjalo. Zaradi zaprtosti države je bilo dovolj znanje srbohrvaščine, danes pa predvsem mladi v pogovornem jeziku kombinirajo slovenščino z angleškim slengom. Osebno zagovarjam dosledno in pravilno rabo slovenskega jezika, podpiram pa znanje tujih jezikov, kar je od vstopa Slovenije v EU in posledično dostopa do prostega trga in prostega gibanja nuja. Smo pa Slovenci po znanju tujih jezikov v samem evropskem vrhu. Najbolj razširjeno je znanje angleščine, zaradi gospodarskih vezi pa tudi znanje nemškega, francoskega, italijanskega in španskega jezika.

Se pa slovenski jezik ohranja tudi med izseljenci. V Bruslju je mogoče učenje slovenščine v institucijah, slovenščina pa se ohranja tudi na evropski šoli, ob sobotnem pouku preko Ministrstva za zunanje zadeve in na univerzi v Bruslju. Slovenski poslanci v Evropski ljudski stranki pa smo ob 25. obletnici slovenske osamosvojitve v delovni skupini Paneuropa, ki običajno poteka v angleščini, nemščini ali francoščini, zbrane nagovorili v slovenščini, kar je dogodku dalo še večjo težo.

Podpiram jezikovno raznolikost EU, žal pa je Evropska komisija, ki ima eno največjih prevajalskih služb na svetu, ukinila samostojni resor za večjezičnost in ga priključila najprej v pristojnost komisariata za izobraževanje, nato pa prestavila v generalni direktorat za zaposlovanje. Večjezičnost ni nekaj obrobnega, med drugimi prispeva tudi k večji globalni konkurenčnosti EU, zato je vsakršno dodatno prizadevanje na področju večjezičnosti in ohranjanju nacionalnih pa tudi manjšinskih jezikov več kot dobrodošlo.

Patricija Šulin