Vzdrževanje zavožene ideologije ali 5.400 spomenikov krvave revolucije?

Spomeniki so dober kazalec kulturnega stanja in odnosa do lastne preteklosti, že od nekdaj pa imajo od svojega začetka tako politično kot tudi kulturno konotacijo.

V Sloveniji kar 5.400 partizanskih spomenikov
Zato je morebiti prav, da se ponovno spomnimo tudi na spomenike NOB. V Sloveniji je v register kulturne dediščine pod geslom Druga svetovna vojna vpisanih 2.903 enot, od tega jih ima 818 status kulturnih spomenikov, pri čemer jih je le 22 državnega pomena, preostali pa so lokalnega pomena. Čeprav število spomenikov na seznamu slovenske Zveze združenj borcev pokaže, da bi naj bilo v Sloveniji okoli 5.400 spomenikov NOB.

Kam s partizanskimi spomeniki?
Slovenija bo letos praznovala petindvajseto obletnico osamosvojitve. Čas postavljanja spomenikov, ki smo ga Slovenci preživljali po drugi svetovni vojni, ko je bilo treba po ukazu komunističnega vrha zaznamovati vsak pomemben dogodek iz NOB in kraj, kjer se je zgodil, ali pa upodobiti najvišje in najzaslužnejše narodne voditelje in lažirane “junaške” heroje, se je po osamosvojitvi nekako iztekel. Med omembe vrednimi nacionalnimi spomeniki so bili le tisti žrtvam vojne za Slovenijo, pa žrtvam povojnih pobojev in seveda kip generala Rudolfa Maistra na konju v Ljubljani.

Gospod predsednik, kdaj je bilo povojno dejanje obsojeno?

Spomeniki lažne zgodovine 1In pred nekaj tedni smo bili priča, da so na območju Kočevskega roga, v Bazi 20, borci pripravili proslavo ob 75-letnici ustanovitve OF in obnovitve spomenikov, med njimi tudi postavitve spomenika enemu največjih slovenskih krvnikov Ivanu Mačku – Matiji – in to v bližini grobišč, kjer so po vojni umorili na tisoče ljudi. Zaskrbljujoče je predvsem tudi, da je na tej slovesnosti nastopila častna straža slovenske vojske, kar zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar komentira: “Prisotnost slovenske vojske na takih proslavah je sprevrženo dejanje in očitno to nikogar ne moti. To je protiustavno dejanje. Ustavno sodišče je javno povedalo, kako opredeljuje prejšnjo državo s tem, ko je prepovedalo Titovo ulico. Slovenska država ni bila v stanju na državni ravni obsodit komunizma in vseh totalitarnih sistemov. To se je pokazalo tudi v reakcijah na pobudo evropskega poslanca Milana Zvera za postavitev spominskega obeležja v prostorih Evropskega parlamenta za žrtve komunističnega genocida med in po drugi svetovni vojni v Sloveniji. Ker je dodal še, da slovenska vlada zelo počasi ureja to pereče vprašanje, je bila reakcija v Sloveniji precej burna in je naletela na nerazumno dejanje. Predsednik vlade Miro Cerar je pisal predsedniku evropskega parlamenta Martinu Schulzu, da so Zverove trditve zavajajoče in da je bilo povojno nasilje ‘javno in odločno obsojeno’. Predsednik vlade Miro Cerar je pozabil navesti, kdaj in kje se je to zgodilo. Sama se tega namreč ne spomnim.”

Samostojna Slovenija ni odgovorna za zločine prejšnje države?
Poslanci vladne koalicije so v Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti zavrnili predloge, da se zakon dopolni z uvedbo rednega poročanja pravosodnih organov o poteku preiskav glede najdenih žrtev in da se pozove pravosodne organe k poročanju o razlogih za neizvedbo preiskovalnih dejanj za vsako morišče. Predsednik vlade je navedel tudi, da današnja samostojna Slovenija ni odgovorna za zločine prejšnje države. To je seveda res. Po tej logiki bi bila vsa obeležja in spomeniki, npr. spomenik žrtvam holokavsta blizu nemškega parlamenta, neprimerna, ker tudi današnja Zvezna republika Nemčija ni odgovorna za zločine, ki jih je povzročil Tretji rajh. Seveda spoštovanje do žrtev ni vezano na trenutno državnopravno ureditev.

S čim si je prislužil spomenik zločinec Ivan Maček – Matija?
Ne moremo zanikati odgovornosti tistih, ki so imeli oblast v Sloveniji po koncu druge svetovne vojne oziroma ki so bili odgovorni za revolucionarno nasilje med vojno, čeprav za svoje zločine niso nikoli odgovarjali. Na eni strani torej odgovorni na oblasti nasprotujejo, da se obeleži žrtve komunističnega nasilja, v Ljubljani je to moralo narediti ameriško veleposlaništvo, na drugi strani pa ne vidijo nič spornega v tem, da se ponovno postavljajo spomeniki zločincem, kot je Ivan Maček – Matija.

Dogodek v tajnosti je ponižanje naroda

Ste vedeli, da imamo 5.400 spomenikov krvavi revoluciji? 1

“Zakaj pa povzdigujejo vse te krvnike in zakaj jim država postavlja spomenike? To je navadno norčevanje iz slovenskega naroda,” meni Anton Jeglič.

Postavlja se vprašanje, zakaj in ali je bila širša javnost o samem dogodku namerno seznanjena nekaj dni kasneje? “To je poniževanje Slovenk in Slovencev. Če bi bila to poteza desnice, bi mediji samo o tem poročali. Bila bi prava medijska gonja. Zločinec Maček ni pobijal samo v Kočevskem rogu, ampak povsod po Sloveniji. Bil je eden tistih, ki je učil, kako pobijati, in tega se je celotni partijski vrh učil v Rusiji. Zakaj pa povzdigujejo vse te krvnike in zakaj jim država postavlja spomenike? To je navadno norčevanje iz slovenskega naroda,” meni Anton Jeglič. Problem nerazčiščene preteklosti komunistične Jugoslavije pa ostaja. “Demos je bil prešibak, da bi lahko speljali lustracijo. V Nemčiji vsak, ki je bil povezan z starimi silami, ni dobil zaposlitve v državni službi. Pri nas bi se morali sami umakniti predvsem sodniki, ki so kršili človekove pravice, sploh predsednik ustavnega sodišča,” pove Tamara Griesser Pečar.

Slovenski parlament do danes ni bil sposoben obsoditi medvojnih in povojnih komunističnih zločinov, ki jih je napovedal Josip Broz Tito v govoru z balkona ljubljanske univerze 26. maja 1945: “Kar se tiče onih izdajalcev, ki so bili v državi sami, v vsakem narodu posebej, to je stvar preteklosti. Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva, je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev zunaj naše dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas.”

Kult diktatorja še živi

"Mreže iz ozadja pa še vedno obvladujejo Slovenijo. Korupcija je prevelika in tu sodstvo popolnoma odpove, « pravi Tamara Griesser Pečar.

“Mreže iz ozadja pa še vedno obvladujejo Slovenijo. Korupcija je prevelika in tu sodstvo popolnoma odpove,” pravi Tamara Griesser Pečar.

V Jugoslaviji je veljalo pravilo, da mora vsaka republika poimenovati eno od mest po Titu. V Sloveniji smo zato imeli Titovo Velenje. Ti pridevki so bili po razpadu Jugoslavije črtani. Kot v Nemčiji, po letu 1933, je povojna komunistična oblast v Jugoslaviji preimenovala številne ceste, trge, šole, bolnišnice, vojašnice in razne druge ustanove, organizacije in društva po vidnih predstavnikih komunističnega režima. Sicer je danes Titovo Velenje spet samo Velenje, vendar na Titovem trgu še vedno stoji njegov dvometrski spomenik. Šest metrov visoka bronasta skulptura – toliko meri skupaj s podstavkom, ki je visok približno štiri metre – je nedvomno največji Titov spomenik na svetu.

Nezdružljivost z demokracijo

Nedvomno največji Titov spomenik na svetu.

Nedvomno največji Titov spomenik na svetu.

Sicer so bili Titovi kipi in slike odstranjeni iz uradnih prostorov, še vedno pa stojijo številni spomeniki, posvečeni nekaterim vidnim predstavnikom zločinskega komunističnega režima, in številne ceste, ulice in trgi še vedno nosijo njihova imena. Odgovorne na oblasti to očitno ne moti. “Pri nas kult diktatorja še živi, kar je značilnost totalitarnih sistemov – enostrankarskega sistema,  katerega vrh je bil Tito. To je popolnoma nezdružljivo z današnjim demokratičnim sistemom, vendar tranzicija prehoda iz enega v drug sistem še ni uspela. Veje oblasti, sploh pa sodstva, ne funkcionirajo. Mreže iz ozadja pa še vedno obvladujejo Slovenijo. Korupcija je prevelika in tu sodstvo popolnoma odpove,” pravi Tamara Griesser Pečar.

Protiustavna Titova cesta
Tako je bila po osamosvojitvi preimenovana tudi prva Titova cesta v Ljubljani, leta 2009 pa so se odgovorni v mestu odločili, da jugoslovanskemu diktatorju posvetijo novonastalo vpadnico. Ustavno sodišče je to imenovanje leta 2011 prepovedalo, ker je “Republika Slovenija država, katere ustavna ureditev izhaja iz načela spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin … Ponovno uvedbo ulice, poimenovane po Josipu Brozu Titu kot simbolu jugoslovanskega komunističnega režima, je mogoče objektivno razumeti kot priznanje nekdanjemu nedemokratičnemu režimu.” (U-I-109/10) Ustavno sodišče žal ni hkrati zahtevalo, da se odstranijo imena cest, trgov, ulic, ki so se ohranila iz prejšnje jugoslovanske ureditve – in to kljub temu, da je prišlo do sklepa, da je “oblastno poveličevanje komunističnega totalitarnega režima s poimenovanjem ceste po voditelju tega režima protiustavno”.

Daleč od civiliziranega sveta
Na zgoraj omenjeni proslavi v Kočevskem rogu so tako postavili nov spomenik enemu največjih kršiteljev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v Sloveniji, kot da ne bi bilo odločbe Ustavnega sodišča o Titovi cesti. Ustavno sodišče je bilo do sedaj edina varovalka pravnega reda v Sloveniji. Kaj bo, če se bo sestava tega sodišča jeseni tako spremenila, da sploh ne bodo več veljale pravne norme demokratičnih držav?

“Mi danes nismo civilizirana država. Imajo popolno kontrolo nad sodstvom, ki je čisto politično sodstvo, gospodarstvom, izobraževanjem, policijo, nad vojsko in debatirati o tem je neumno. Našo vojsko vodijo nekdanji jugo-agresorji nad Slovenijo,” pove Anton Jeglič.

Vzdrževanje zavožene ideologije

Vzdrževanje zavožene ideologije ali 5.400 spomenikov krvavi revoluciji? 2V središču Ljubljane, nedaleč od parlamenta, je kar pet spomenikov, ki poveličujejo prejšnji režim. Razglašeni so bili kot zgodovinski spomeniki. Na primer na Hrvaškem so do leta 2000 umaknili in uničili kar 3.000 spomenikov NOB. Pri nas pa jih raje pustimo, kjer so – samo da je mir. Ali res, da toliko partizanskih spomenikov in imenovanj ulic nikogar ne moti? “To je vzdrževanje zavožene ideologije. Vse komunistične države so obsojene na propad. Formalno pri nas sistem še propada,” komentira stanje v Sloveniji Jeglič.

Renesansa komunističnih simbolov
Tranzicija v Sloveniji ni bila uspešna, še vedno se država ne sooča ustrezno s svojo preteklostjo, tudi ne v šolah. Opaža se celo renesansa komunističnih simbolov in parol, tudi na proslavah, kar ne ovira najvišjih predstavnikov, da se teh ne bi udeleževali.

Očitno je, da se nekaj spreminja v Sloveniji. Takoj po osamosvojitvi je bilo tega veliko manj. Danes pa brez vsakega sramu nastopajo tudi predstavniki države, ki smo jih izvolili, zraven komunističnih simbolov, peterokrakih zvezd in jih to absolutno ne moti,” pove zgodovinarka Tamara Griesser Pečar.

Oblasti ne moti rdeča zvezda
Nihče od vodilnih politikov ne bi smel biti prisoten na katerikoli proslavi na državni ravni, na katerih se uporabljajo ti simboli in zastave z rdečimi zvezdami. “To kaže na slab odnos do polpretekle zgodovine. Komunisti so zlorabili upor proti okupatorju za izvedbo revolucije. Imamo dve ravni medvojnega dogajanja: ena je okupacija in upor proti temu in druga je revolucija. Upor proti revoluciji je prav tako legitimno dejanje in pri nas je bila to zelo krvava revolucija,” poudarja zgodovinarka Tamara Griesser Pečar.

Medtem ko so po vojni v sklopu denacifikacije v Nemčiji vsa ta imenovanja spremenili in spomenike odstranili, je to v Sloveniji povsem drugače. Nespoštovanje do žrtev komunističnega nasilja se ne kaže samo v tem, da do danes ni bilo prave javne obsodbe komunističnega režima, temveč tudi v tem, da se še vedno poveličujejo krvniki iz časa prejšnjega režima.

Spomenik “Upora proti norosti”

Pa ravno te žrtve povojnih pobojev potrebujejo spomenik, ker so se uprli tej norosti. Tega pa nimamo. Potrebno bo to uravnovesit saj toliko spomenikov zločinom Slovenija ne potrebuje,« pravi Anton Jeglič.

“Pa ravno te žrtve povojnih pobojev potrebujejo spomenik, ker so se uprle tej norosti. Tega pa nimamo. Potrebno bo to uravnovesiti, saj toliko spomenikov zločinom Slovenija ne potrebuje,” pravi Anton Jeglič.

Vmesna je primerjava z drugimi, predvsem nekdanjimi komunističnimi državami, kjer so simboli totalitarnih sistemov popolnoma prepovedani. Nazoren je primer Nemčije s prepovedjo nacističnih simbolov. Primerjava med totalitarnimi režimi je potrebna, saj so bile v imenu teh sistemov kršene človekove pravice tisočim in milijonom ljudi. “Toliko partizanskih spomenikov in nikjer ne sme biti postavljena farna plošča žrtvam komunizma, ker to Zvezi borcev pač ni všeč. Pa ravno te žrtve povojnih pobojev potrebujejo spomenik, ker so se uprle tej norosti. Tega pa nimamo. Potrebno bo to uravnovesiti, saj toliko spomenikov zločinom Slovenija ne potrebuje,” pravi Anton Jeglič.

Spomenike pospraviti v muzeje in izpostaviti početje komunistov

Vprašati se moramo, ali je umestno, da na izpostavljenih mestih stojijo spomeniki v čast tistim, ki so bili odgovorni za množične kršitve človekovih pravic. In to brez zabeležja o njihovi odgovornosti za trpljenje ljudi med in po vojni in tudi ne da bi jim ob strani stali spomeniki žrtev. “Teh partizanskih spomenikov ni potrebno uničiti, ampak bi jih pospravili v ustrezne muzeje, kjer bi izpostavili tudi njihovo početje. Ti spomeniki, obeležja in poimenovanja so zaničevanje žrtev. Vsi ti, ki so trpeli pod prejšnjim sistemom, so prisiljeni vsakdnevno se soočati s temi imeni, kar jasno pokaže, da imamo slab odnos do teh žrtev medvojnega in povojnega nasilja,” meni zgodovinarka Tamara Griesser Pečar.

Spomin na diktaturo in njene krvnike
Ne smemo prezreti, da imajo spomeniki in poimenovanja cest in objektov simbolično funkcijo, da se s tem častijo osebe in dogodki, in da zato ni vseeno, ali so take časti vredni ali ne. Iz posebne odgovornosti do žrtev in njihovih bližnjih je nedopustno, da še vedno stojijo na vidnih mestih in ne v muzejih ter vsak dan preživele žrtve spominjajo na njihovo trpljenje.

Vzdrževanje zavožene ideologije ali 5.400 spomenikov krvavi revoluciji? 3Vprašati se moramo tudi, kako takšna neodgovorna politika do polpretekle zgodovine vpliva na generacije, ki so se rodile po osamosvojitvi. Zavedati se moramo posebne odgovornosti do mlajših generacij, ki grozot prejšnjega režima niso doživele. Te imajo pravico vedeti in naša dolžnost je, da spoznajo celotno, necenzurirano, slovensko preteklost, tudi njeno temno stran. Kako naj sicer gradijo demokratično, svobodno bodočnost?

Sofija Pika Simič

 

 

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save