Znanje je moč – Mit o nadarjenosti

Foto: STA

Videl sem vse grozote vojne … ampak najhuje je amputiran um … pravi priletni  Al Pacino v  svoji briljantni igri  o oslepelem polkovniku, ki vidi v duše bolje od videčih, vozi ferrarija bolj srčno od srečnih imetnikov hudih strojev, pleše tango bolje od mladih nastopačev.

V preteklem desetletju so se ravnatelji in učitelji prizadevno lotili modela odkrivanja nadarjenih v šoli, šole so pospešeno zaposlovale psihologe, koncept odkrivanja nadarjenih je zašel še v sisteme štipendiranja, tujini smo predstavljali uspešen model. Ne skrbi, pravi Al Pacino soplesalki, tango je najlažji, ko se zmotiš, preprosto odplešeš naprej – tango pač ni življenje.

Vedno nas je kdo od “strokovnjakov” ustavil
Zmotili smo se, krepko zmotili. Hote ali nehote smo državljani sledili pretirano reguliranemu šolskemu sistemu, zapisu vsakega koraka v šoli, z učnimi urami, ukleščenimi v cilje in standarde, krateč svobodo učitelju in učencu. Čas je, da priznamo, da smo se zmotili, ker smo dopuščali ta model, čeprav s skepso, in ga intuitivno skušali popraviti, pa nas je vedno kdo od “strokovnjakov”, katerih dobro plačane domislice so polne omare in sobe na ministrstvu za izobraževanje, ustavil.

Moralo je priti do absurda, ko je Bela knjiga o izobraževanju iz leta 2010, za katero je takrat dala država milijon evrov, med drugim ponudila podlago za tako imenovane neobvezne izbirne predmete v osnovni šoli. Veste, kaj je to? Nekdanje interesne dejavnosti. Le da so pri interesnih dejavnostih učitelji določili vsebine, način izvedbe, to pa tako, da so videli in sledili interesom in potrebam učencev, njihovemu razpoloženju, letnim časom in predvsem njihovi ustvarjalnosti. Nabor interesnih dejavnosti v šoli se je lahko iz leta v leto menjal, vsebine sledile aktualnemu življenju, se prilagajale  trendom, ki so jim mladi sledili.

Spominjam se  nekega učitelja, ki je iz menjave koles na avtu in popravila otroških koles naredil interesno dejavnost. Znova in znova je bilo videti gručo otrok okrog njega, ki so zbrano poslušali, delali, čistili, vijačili, ne zaznavajoč, da je čas mineval . Učitelju ni bilo potrebno izpolnjevati zapletenih obrazcev, testirati otrok o njihovi nadarjenosti. Preprosto zapisal je njihova imena in vsi smo vedeli, da bodo to nekoč zavzeti mehaniki in inženirji. Tisti, ki so bili pri tem posebej iznajdljivi, so bili morda zapisani poti izumiteljstva. Vedeli smo, da so nadarjeni.

Vedeli smo, da so nadarjeni
Druge otroke si videl, kako so se zavzeto trudili napisati in odigrati otroško igro, in tretje, ki so lahko ure sedeli pred  slikarskim stojalom in slikali pomladno drevo. Njihovi izdelki so bili osupljivo lepi in dovršeni. Vedeli smo, da so nadarjeni. Če smo kdaj zasledili otroke, ki so se med interesnimi dejavnostmi dolgočasili, smo vedeli, da niso nenadarjeni in poredni, temveč da si mi, učitelji, še nismo izmislili prave interesne dejavnosti zanje.

Vse, kar je temu sistemu manjkalo, je bilo premalo ur za interesne dejavnosti, da bi za vsakega otroka našli njegovo izrazno okno. Ampak ker so bili nekateri snovalci Bele knjige za pisanje te premalo nadarjeni, tega niso razumeli in so ukleščili še tisti ostanek svobode in ustvarjalnosti v šoli ter interesne dejavnosti predrugačili v neobvezne izbirne predmete, jim določili cilje, vsebine, standarde in načine ocenjevanja. Svetovalci z Zavoda za šolstvo so se podpisali pod te načrte in se verjetno počutili koristne.

Levičarji se preveč hecajo z reformami
Ravnateljem ostane le še prenatrpan urnik, v katerega ne morejo stlačiti ostanka interesnih dejavnosti, poleg tega pa te ure ne služijo kot merilo učiteljeve zaposlenosti (niso sistemizirane), zato bi lahko verjeli, da  učitelji raje izbirajo neobvezne izbirne predmete.

Pa menda ne boste dopustili, da ta znamenita šola postane podganja luknja, pravi Al Pacino v  filmu ravnatelju, ki hoče prodati mlado Charlijevo poštenje za bogatašev denar.

Preveč so se doslej naši levičarji hecali z reformami in škodljivim ločevanjem otrok pri nivojskem pouku,   bedastimi vzorci določanja nadarjenih, pobesnelo regulacijo in potrebno jih je ustaviti. Šola pač ni tango, kjer se lahko zmotiš in “odtangaš” naprej, kakor bi rekel polkovnik v filmu. Tukaj se določa življenje in sreča ljudi. Tu ni prostora za napake, ki so neminljivo zapisane v Belih knjigah levičarjev.

Vsak otrok skriva v sebi talent. Potrebujemo le svobodnega, pametnega in ustvarjalnega učitelja, ki ga bo znal odkriti v njem.

Mojca Škrinjar