Znanje je moč – Slovenci bomo izumrli

Ko smo Slovenci po šoku agresije na Slovenijo JLA uspešno premagali in izgnali, to vendarle ni minilo brez neprijetnih posledic. Narod se je, kot v pripravljenosti, da bi hinavski komunistični režim od koderkoli zopet spustil stekle pse nadenj, zaprl v oklep z bodicami strahu. Rezultat je bila nenadna demografska praznina v devetdesetih letih. Negotovost pa je še poglobil padec Demosove vlade, ki ga nihče ni razumel. Zakaj neki bi vlada, ki je uspešno izpeljala osamosvojitev, postavila državo, nenadno odstopila?

Zmedo je s kozmetičnim popravkom zapolnila takratna LDS z Janezom Drnovškom na čelu, ki se je narodu zdel v primerjavi s Titom in njegovimi nasledniki, krvavo Milko in bankrotirancem Markovićem, nekoliko boljši. V resnici pa je bila njegova vladavina polna napak, ki so jih popravljali s kozmetičnimi posegi. Ena teh je bilo zdravljenje demografske praznine in zato praznih vrtcev z uvedbo devetletke, pomik začetka obveznega šolanja s sedem na šest let in premik vzgojiteljic, ki bi sicer izgubile službo v vrtcih, v šole, na mesto dodatnih učiteljic v prvem razredu.

To je bil ukrep za pridobivanje novih volivk
To je bil ukrep za pridobivanje novih volivk, ne pa za večje znanje otrok in zdravljenje demografske praznine. V resnici so rezultati merjenja bralne pismenosti leta 2007 pokazali, da so bili bistveno bolje opismenjeni otroci, ki so prihajali iz osemletke, torej tisti, ki so šli v šole s sedmimi leti, kot otroci iz devetletke, ki so vstopali v šolo s šestimi leti. Devetletka je torej povzročila kup nepotrebnih pretresov skupaj z odvzemom avtoritete učiteljem, pa če govorimo o bebastem tikanju učiteljic ali poudarjanju pravic otrok in zniževanju njihove odgovornosti, da ne govorimo o nivojskem pouku, ki ga je Unescova raziskava raztrgala kot cunjo.

Avtorjev teh ukrepov nikoli ni nihče poklical k odgovornosti, pa čeravno bi le preizkusil njihove “strokovne” raziskave, ki so tem škodljivim novotarijam dale podlago. Tisto, kar pa je bil res največji problem tega obdobja, tj. zmanjšanje rodnosti, pa nikogar iz vladajoče strukture v devetdesetih letih ni zanimalo. Danes je zato manj študentov na univerzah, manj mladih zaposlenih, toda pravzaprav to najbrž naše družbe sploh ne skrbi, saj dela za njih tako ali tako ni. Najbrž to skrbi zgolj univerzitetne profesorje zaradi njihovih lastnih zaposlitev.

Edino, kar je izboljšalo demografsko sliko, je bil v letu 2007 izveden sijajen ukrep Janševe vlade, izpeljala sva ga z ministrom Zverom, brezplačen vrtec za drugega in tretjega otroka v družini. Zato je bilo treba postaviti nove objekte in dozidati stare vrtce. Župani so se jezili zaradi nepredvidenih stroškov in navala otrok v vrtce in izmislila sem si mobilne vrtce – vrtce, ki jih postaviš v obliki kontejnerja na pripravljeno komunalno opremljeno ploščad. V medijih so me obtožili, da želim otroke poriniti v ribje konzerve. V resnici danes stoji kar nekaj takih vrtcev Sloveniji in so prav lični. Toda rezultat ukrepa brezplačnega vrtca za tretjega otroka v družini je povzročil baby boom, ki danes polni šole.

Kriza leta 2009 je delovala kot vojaška agresija
Toda kriza leta 2009 je delovala enako kot vojaška agresija in rojevanje otrok se je bistveno upočasnilo, nato pa smo še z ZUJFOM opisani ukrep začasno umaknili. Toda danes je krize konec, ukrep pa še velja, kar je skregano s pametjo, saj je ukrep državo stal letno 18 milijonov evrov. To je za državo z devetmiljardnim proračunom in s prosperiteto, ki jo vlada oglašuje, povem sprejemljivo, zlasti ker prinaša največjo dodano vrednost! Brezplačen vrtec za tretjega otroka je treba vrniti!

Bistvo je v temelju, ne v kozmetiki. Prav tako kozmetičen je, sicer rojen z dobrim namenom, zakon o vajeništvu, ki ga je vlada pravkar poslala v parlament. Zakon popolnoma zgreši bistvo vajeništva, saj govori o “usposabljanju” na delovnem mestu in “najmanj 50-odstotnem deležu prakse” dijaka. Pazite, dijaka! Za tak ukrep bi zadoščalo, da ne bi zapisali nikakršnega praznega zakona, dovolj bi bilo v strokovne in poklicne programe zapisati zahtevo po 50-odstotnem deležu praktičnega dela pouka!

Treba je razumeti razliko med šolskim in gospodarskim modelom. V prvem, šolskem primeru, vso odgovornost za znanja dijaka nosi šola, to dokaže z deležem uspešnih dijakov na maturi oziroma zaključnem izpitu, skrb za posameznika je stvar učitelja v šoli in razrednika. V drugem, vajeniškem modelu, pa polno odgovornost za vajenčev napredek in znanje nosita podjetje in mojster, dokazilo o uspešnosti pouka pa je redna in trajna zaposlitev vajenca. Ta vajenec sicer tudi obiskuje šolo, se uči teorije, toda ta je v funkciji prakse in zaključni izpit tega vajenca odraža poleg teorije tudi sposobnost takojšnjega kompetentnega dela v proizvodnji.

Vsako resno podjetje bi moralo biti veselo dobrih kadrov
Vsako normalno podjetje bi moralo biti resno zaintersirano, da si vzgoji in izobrazi dobre kadre. In vajeništvo je prav to. Le zakaj so nemški avtomobili tako dobri in cenjeni? Ker jih izdelujejo ne le odlično izobraženi, temveč tudi visoko motivirani delavci z odlično delovno disciplino. Ker so njihove izkušnje cenjene, prav tako njihovi inovativni predlogi. Ker so delavci del podjetja.

Zakaj pri nas ni mogoče napisati takega zakona, ki bi prinesel tako prakso, kot jo ima Nemčija in še druge proizvodno uspešne države? Veste zakaj? Ker pri nas ni podjetij, ki bi želela take vajence, ker ni obrtnikov, ki bi jih želeli. Tistih nekaj izjem niti ne šteje. Obrtnike je moč še razumeti, mnogo jih ima denar komaj za preživetje ob silnih obdavčitvah, podjetjem v lasti tistih, ki so jih prigrabizirali, pa tudi ni moč veliko obesiti na vest, ker je pravzaprav nimajo. Podjetja so kupili s tujim denarjem, in ne svojim. Dokler pri nas ne bo prave privatizacije, tudi vajencev ne bomo imeli. In ko bo Nemčija kihnila, bo Slovenija dobila pljučnico, kot pravijo. Kaj le bo, če Nemčija dobi zgolj vnetje enega pljučnega krila?

Četudi je po mojem mnenju izobraževalni sistem temelj vsega, brez vrednot v celotni družbi tudi ne bo šlo. Vrednote pa se v veliki meri vežejo na pošteno lastnino, na stil življenja in odnose. Vsak človek stremi k sreči, vsak človek se rodi radoveden in ustvarjalen. Toda ti potenciali se lahko razvijejo le v okoliščinah, ki to dovoljujejo. Šminka ne zadošča.

Mojca Škrinjar