Mag. Majda Pučnik Rudl: Škoda komunizma ima ogromno dimenzij in je medgeneracijska

Datum:

Objavljamo prispevek mag. Majde Pučnik Rudl, vodje Sektorja za popravo krivic in podporo žrtvam kaznivih dejanj na Ministrstvu za pravosodje, ki je bil v skrajšani obliki prvotno objavljen v prilogi Slovenski čas avgusta 2017.

Oceno, koliko ljudi je prizadel komunizem, je zelo težko podati, kajti škoda ima ogromno dimenzij in je medgeneracijska. Pri ocenjevanju škode, ki jo je povzročil komunizem, je seveda pomembno, kateri vidik je pod drobnogledom: gospodarska, družbena, osebna, materialna, mentalna, moralna, psihološka, sociološka, … škoda in posledice. Osnova za orientacijo so gotovo lahko raziskave in izsledki zgodovinarjev. Strnjeno je zgodovinski vidik komunističnega terorja opisal dr. Milko Mikola v knjigi »Rdeče nasilje«, str. 371, ki je izšla leta 2012. Če povzamem iz tega vira, je bilo blizu 15.000 izvensodno pobitih slovenskih vojnih ujetnikov in civilistov ter več kot 100.000 pripadnikov drugih jugoslovanskih narodov, 118.000 političnih obsojencev, političnih zapornikov, beguncev, nasilno razlaščenih, izgnanih več sto slovenskih družin in posameznikov iz obmejnega pasu z Avstrijo in iz notranjosti Slovenije na Kočevsko, izgnanih 215 madžarskih družin iz vasi Petišovci ter izgnanih okoli 10.000 pripadnikov nemške narodne manjšine. Prav tam avtor navaja obstoj 8 večjih in več manjših koncentracijskih taborišč, 4 kazenska taborišča za prisilno delo, blizu 20 taborišč za poboljševalno delo in za družbeno koristno delo.

Študijski center za narodno spravo (ŠCNS), ki proučuje polpreteklo zgodovino vseh treh totalitarnih sistemov na Slovenskem v 20. stoletju, tj. fašizma, nacizma in komunizma, kršenje temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter različne vrste nasilja, je opravil, dokumentiral in predstavil javnosti mnoge študije, ki ugotovitve dr. Milka Mikole tudi dopolnjujejo.

Najprej mučenje, nato smrt
V zadnjih treh letih dela Komisije je bilo vloženih tudi okoli 2000 vlog z okoli 8000 upravičenci, ki so pobegnili z ozemlja sedanje Slovenije, tedaj cone B, v Italijo, tedaj cono A. Tako pridemo do okoli 130.000 žrtev. Vso to politično, ideološko in razredno nasilje ter posledice le-tega pomenijo s človeškega in pravnega vidika najhujše kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter človekovega dostojanstva. Še obsežnejše pa je osebno psihično, fizično in materialno trpljenje posameznih žrtev ter njihovih družinskih članov, ki je v vsej paleti opisano v večini vlog naših upravičencev. To trpljenje je neizmerljivo. Vsako zgoraj navedeno žrtev moramo pomnožiti s 4 – 7 (družinski člani, sorodniki) in pridemo do skupaj okoli 600.000 do 900.000 prizadetih in trpečih slovenskih državljanov.

Iz zgodovinskih virov nam je znano, da so totalitarizmi imeli uničevalni in maščevalni značaj, tako tudi komunizem. Iz dokumentov in pričevanj naših upravičencev so razvidne različne vrste nasilja: žrtve so pred smrtjo ter v raznih zaporih in koncentracijskih taboriščih mučili, trpinčili, jim odvzeli premoženje, državljanske pravice, jih ustrahovali, jih obdolžili z lažnimi obtožbami in jim odvzeli vso človekovo dostojanstvo. Tako žrtve kot tudi njihove družinske člane so ustrahovali in trpinčili, ropali njihovo premično in nepremično premoženje, jim onemogočali šolanje in zaposlovanje …

Nasilje in diskriminacija vplivala tudi na življenje družin
Ko govorimo o ustrahovanju, trpljenju … se moramo spomniti tudi na rablje in njihove družine, kar število travmatiziranih Slovencev še poveča. Mnogi so morali izvrševati krvava povelja pod prisilo in proti svoji volji, če so hoteli ohraniti življenje. Ob tem se moramo spomniti tudi na mnoge druge posamične žrtve političnega, ideološkega … nasilja in diskriminacije, ki zaradi bolj blagih ukrepov (npr. izguba službe, prepoved opravljanja obrti ali podjetniške ali kulturne dejavnosti, šolanja …) niso upravičenci po ZPKri, a je nasilje in diskriminacija zelo vplivala na tok njihovega življenja in življenja njihovih družin.

Svojci ubitih povečini nikoli niso zvedeli, kam so bili odpeljani njihovi dragi, kdo je odgovoren za njihovo smrt, v kakšnih okoliščinah so bili ubiti, kje so zakopali njihovo truplo. Za njimi tudi niso smeli poizvedovati, sicer se je nasilje še stopnjevalo. Proces žalovanja je (bil) tako moten, da mnogi žalujejo še danes. Da so sploh lahko preživeli, so ustrahovani in travmatizirani svoja najgloblja in najtežja čustva in bolečino morali potlačiti, skriti in zanikovati tudi pred najbližjimi, kar siromaši odnose, čustvovanje, … in se kot način čustvovanja, predelovanja travm, komuniciranja, ravnanja s težavami … prenaša tudi iz generacije v generacijo.

Zelo me veseli, da imamo ta zakon, sploh zato, ker je plod trdega in vztrajnega prizadevanja ljudi, ki razumejo, kakšno je trpljenje zaradi storjenih krivic. Namen in poslanstvo tega zakona je, da se krivice popravijo.

Zakon o popravi krivic (krajše ZPKri, Ur. list RS, št. 70/2005- uradno prečiščeno besedilo, 89/2007 – Odl.US in 92/2007) ureja status bivšega političnega zapornika, status žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja, status svojca žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja, priznanje pravice do odškodnine ter vštetje časa odvzema prostosti v pokojninsko dobo. Komisija odloča na podlagi pisne zahteve upravičene osebe (bivši politični zapornik in svojec žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja). Če zahteva ni popolna ali če ni razumljiva, Sektor za popravo krivic vlagatelja pozove, da jo dopolni. Sektor po uradni dolžnosti pridobi ustrezna dokazila od drugih državnih organov oz. organizacij z javnimi pooblastili (upravnih enot, arhivov). Žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja po ZPKri so vse osebe, ki so bile ob pogojih iz prejšnjega odstavka obsojene na smrt in je bila smrtna kazen nad njimi izvršena. Enako velja za osebe, ki so bile usmrčene brez sodbe po 15. 5. 1945. Bivši politični zaporniki po ZPKri so vse osebe, ki so bile v času od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990 na sedanjem ozemlju Republike Slovenije neopravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov obsojene v sodnem ali upravno kazenskem postopku na kazen odvzema prostosti ali jim je bila prostost odvzeta v teku teh postopkov, če je bil zakon zlorabljen na zgoraj opisan način.

Za bivše politične zapornike oziroma žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja se štejejo tudi osebe, ki so bile obsojene pred sodišči drugih republik nekdanje jugoslovanske federacije /vojaška sodišča/, če imajo te osebe oziroma v primeru žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja njihovi svojci v času uveljavitve tega zakona stalno prebivališče na ozemlju sedanje Republike Slovenije in so državljani Republike Slovenije.

Upravičenci po ZPKri so tudi svojci žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja, ki so po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju upravičeni do družinske pokojnine po ubiti osebi.

Podatki Slovenskega državnega holdinga d. d., kjer upravičencem odmerjajo odškodnino in jo tudi izplačajo, kažejo, da je na dan 31. 6. 2017 bilo skupno število upravičencev do odškodnine 33.716. Odškodnino na podlagi statusa bivšega političnega zapornika je uveljavilo 20.087 upravičencev, odškodnino na podlagi statusa svojca po vojni pobitih osebah oz. po žrtvah povojnega protipravnega odvzema življenja je uveljavilo 15.444 oseb. Komisija je priznala nekoliko več statusov, vendar nekateri odškodnine niso uveljavili. Podatkov, koliko je teh oseb, nimamo.

Za številnimi se je izgubila vsaka sled
Priznanih je bilo 6827 statusov po vojni pobite osebe oz. žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja. Svojci so vloge za priznanje tega statusa vložili le za dobro tretjino ubitih. Kar navajate, je gotovo glavni razlog, da je bilo vlog po pobitih tako malo. Za njimi se je tudi izgubila vsaka sled, za pridobitev mrliškega lista pa so potrebne priče, saj je oblast uničila večino dokumentacije. Ob tako neugodni družbeni klimi in stigmatizaciji svojcev, mnogi svojci umorjenih niso imeli možnosti pridobiti prič ali pa jim je to bilo preveč boleče in se niso hoteli izpostavljati. Nadaljnji razlogi so po mojem mnenju velika časovna oddaljenost 52 let od povojnih pobojev do začetka izvajanja ZPKri leta 1997, večinoma so bile pobite mlajše osebe brez potomcev, pobite so bile tudi cele družine ali vsi otroci neke družine. Mnogi svojci pobitih so po vojni pobegnili v tujino in se nekateri vse do osamosvojitve Slovenije niso upali ali hoteli vrniti v domovino. To je vplivalo na njihovo slabšo seznanitev o naši zakonodaji in o možnostih za popravo krivic. Družine so se razbile, raztepeni po svetu so se tudi manj povezovali in informirali.

Mnogi, ki bi bili upravičeni do statusa in pravic po ZPKri, niso podali vlog. Teh je največ med kmeti, ki se niso strinjali s takratno kmetijsko politiko (niso se hoteli vključevati v zadruge, niso zmogli obvezne oddaje), zaradi česar jim je bila odvzeta prostost, zelo malo je bilo vlog svojcev po ubitih na meji, po ubitih na Krasu in v Primorju …

Nekaj razlogov, da je bilo podanih tako malo vlog za priznanje statusa bivšega političnega zapornika, je prav takih, kot glede vlog po pobitih. Stigmatizacija in zato diskriminacija žrtev je pognala globoke korenine, arhivska dokumentacija v slovenskih arhivih je bila večinoma uničena, dokumentacija, ki se nahaja v arhivih v Beogradu, pa nam ni dostopna. K slabi informiranosti o možnostih za popravo krivic so prispevali tudi mediji, saj se je večina tej problematiki zelo malo posvečala ali celo nič.

Gotovo pa je ovira tudi krajevna pristojnost za uveljavljanje statusa in pravic po ZPKri. Upravičenci po ZPKri lahko zahtevo vložijo le na Ministrstvu za pravosodje, kjer je sedež Komisije in njene strokovne službe – Sektorja za popravo krivic in podporo žrtvam kaznivih dejanj, v Ljubljani, Župančičeva 3, po pošti ali osebno. Mnogo boljšo dostopnost za uveljavljanje statusa in pravic imajo upravičenci po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (ZŽVN), ki lahko vlogo podajo na vsaki upravni enoti. Tudi glede pravnega sredstva je razlika v prid upravičencev po ZŽVN, ki imajo možnost pritožbe zoper odločbo, upravičenci po ZPKri pa imajo le možnost tožbe v upravnem sporu na Upravnem sodišču Republike Slovenije, kar je povezano s finančnimi sredstvi.

Ob tem bi poudarila, da v strokovni službi Komisije nudimo vlagateljem vso možno pravno pomoč in pridobimo vso potrebno dokazno gradivo, ki se nahaja pri upravnih organih in v arhivih v Republiki Sloveniji.

Ker se zavedamo, da vsi upravičenci nimajo dovolj informacij glede uveljavljanja statusa in pravic po ZPKri in da morda ne vedo, če imajo ustrezna dokazila, se za natančnejše informacije lahko obrnejo na strokovno službo Komisije, Sektor za popravo krivic in podporo žrtvam kaznivih dejanj, Župančičeva 3, Ljubljana ali po e-pošti: gp.mp(at)gov.si in z veseljem jim bomo pomagali. Naš tel.: 01/369 5329, 01/369 5330, 01/369 5735.

Glavna motivacija mnogih vlagateljev za vložitev zahtevkov je pridobitev statusa, kar večini pomeni povrnitev časti in dobrega imena ter priznanje države, da so jim bile kršene temeljne človekove pravice in svoboščine.

Na podlagi statusa lahko na Slovenskem državnem holdingu d.d. zahtevajo odmero in izplačilo odškodnine po Zakonu o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (ZSPOZ), ki pa je odškodnina le za pretrpljeno telesno in duševno trpljenje.

Višina odškodnine se odmeri glede na vrsto in trajanje nasilnega dejanja oziroma prisilnega ukrepa, skupni znesek, ki ga lahko prejme posamezni upravičenec (torej po ZŽVN in ZPKri) pa ne more presegati višine 8.345,85 EUR. Odškodnina za izgubo življenja bližnjega, katerega smrt je neposredna posledica dejanja v zvezi z vojnimi in povojnimi dogodki, za pretrpljeno negmotno škodo, znaša 843,58 EUR. Te odškodnine se vse od sprejetja ZSPOZ leta 2001 niso valorizirale. V materialnem smislu gre torej le za moralno zadoščenje. V zvezi s političnimi prisilnimi ukrepi je bila žrtvam in njihovim družinam povzročena tudi materialna škoda, a zakona za povračilo te škode pri nas še ni.

Zakon o popravi krivic (Ur. list RS, št. 70/2005- uradno prečiščeno besedilo, 89/2007 – Odl.US in 92/2007) je imel določen rok za vlaganje zahtev, ki pa je bil z odločbo Ustavnega Sodišča Republike Slovenije razveljavljen. Ustava RS v poglavju II. človekove pravice in temeljne svoboščine v členu 14 določa ” V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine …” in “Vsi so pred zakonom enaki.”. Kar pomeni, da so vsi enaki v formalnem in materialnem pogledu. Človekove pravice in temeljne svoboščine nimajo roka trajanja in jih posameznik lahko uveljavlja kadarkoli, ko ugotovi, da so z zakonom ali drugim protipravnim dejanjem njegove pravice ali svoboščine kršene. Del prebivalstva je bil zaradi nedopustnih in protizakonitih dejanj med II. svetovno vojno in po njej, vse do samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, hudo prizadet. Svojci za umorjenimi niso smeli javno žalovati, še več, njihova imena so bila izbrisana iz pomnjenja, kot da nikoli niso bili rojeni ali bili državljani Slovenije. Dolgo časa so imeli celo težave pri pridobitvi mrliškega lista zanje. Nekateri še vedno iščejo dokaze, s katerimi bi uveljavljali pravice pokojnih do časti in dobrega imena. Iskanje teh dokazov je težko in dolgotrajno saj je bilo veliko arhivskega gradiva uničeno oziroma je državljanom težko dostopno. Dodatna okoliščina je, da gre za starejše osebe, ki težje ščitijo in uveljavljajo svoje pravice. Vse to kaže, da v primeru določitev roka mnogi nebi mogli uveljavljati svojih pravic.

Ker je bila pravica do uveljavljanja zahteve za varstvo zakonitosti v Zakonu o kazenskem postopku (ZKP-G) časovno omejena, rok pa se je že iztekel, je Komisija Vlade RS za izvajanje Zakona o popravi krivic (v nadaljevanju: Komisija) na 632. seji dne 6. junija 2017 obravnavala predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona kazenskem postopku (ZKP-N) in sprejela sklep, da predlaga Ministrstvu za pravosodje RS, da se besedilo prvega odstavka 20. člena prehodnih in končnih določb, sprejetih v Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku – ZKP-G (Uradni list RS, št. 101/05) spremeni tako, da se črta rok za vložitev zahtev. Komisija meni, da gre za vsebinsko podobno situacijo kot v primeru ZPKri, zato bi bilo potrebno to odločitev upoštevati tudi v ZKP-N in se s tem hkrati izogniti morebitnem postopku na Ustavnem sodišču.

Totalitarizem požene globoke korenine
V družini smo se z mojim stricem, dr. Jožetom Pučnikom o tem večkrat pogovarjali. Situacijo smo občutili kot bolečo krivico. A kopja režima in pravne države se niso lomila le na stričevem hrbtu. Moj oče je bil član Komisije že od vsega začetka, zato vem, da je bilo zaradi političnih pritiskov delo v Komisiji takrat zelo težko in veliko breme. Ti izjemno težki časi izvajanja ZPKri nam pravijo, da totalitarizem požene zelo globoke in razvejane korenine.

Glede na to, da se ZPKri od tedaj do danes po vsebini ni spreminjal, je bilo tudi tedaj jasno, da je bilo takšno ravnanje nekaterih tedanjih članov Komisije v nasprotju z namenom zakona in kaže na to, da so zlorabili svojo pozicijo članov Komisije za to, da so zavestno forsirali nezakonito odločitev Komisije. Njihovo ravnanje je bilo tudi delovno pravno in moralno sporno. Kot visoki državni uradniki so z diskriminatorno obravnavo posameznih upravičencev kršili temeljna načela zakonitosti in materialne resnice ter oteževali delo vladne Komisije.

Ne glede na to in medijske pritiske se je izvajanje ZPKri nadaljevalo v smeri namena zakona, za kar se lahko zahvalimo takratnim odgovornim in vzdržljivim osebam: predsedniku komisije g. Janezu Lukaču in nekaterim članom Komisije ter ga. Darinki Kalan, vodji strokovne službe. Seveda je v prvih letih izvajanje zakona upočasnjevala tudi kadrovska podhranjenost strokovne službe, kar se je v prid večje ažurnosti zelo spremenilo v času ministrovanja prof. dr. Lovra Šturma.

Tu in tam še zmeraj prispe kakšna vloga žrtev medvojnega revolucionarnega nasilja, ki jo nemudoma odstopimo pristojni upravni enoti.

Največ vlog se tiče prvih povojnih let do okoli leta 1950: vloge po vojni pobitih, pobeglih, zaprtih v zaporih in koncentracijskih taboriščih, poslanih na prisilno delo, izgnanih … Po času sledi velika skupina sedaj italijanskih državljanov, ki so morali oditi iz sedanjega ozemlja RS, cone B v cono A. Prejemamo pa tudi vloge žrtev političnega nasilja iz novejšega časa, kot so od aprila 1984 dalje aretirani s strani nekdanje tajne politične policije (Udba) in vojaške politične policije (Kos) in na montiranem političnem procesu obdolženi vohunstva, širjenja sovražne propagande, diverzantsko terorističnih napadov proti Jugoslaviji. Večinoma je šlo za umetnike, glasbenike.

Tako nastaja velik in dragocen fond dokumentov in predvsem pričevanj, ki odstirajo življenje v Sloveniji pod komunizmom in ocenjujem, da je lahko pomemben vir za zgodovinsko stroko.

Vsem pričevanjem je skupno, da je bil komunizem krut in brezobziren režim. Dokumentarno gradivo naše Komisije je še dodaten dokaz, da je prejšnji režim mnogim po krivem odvzel prav vse, celo tisto sveto in najdražje, življenje, vzel jim je starše, brate, sestre, družino, človekovo dostojanstvo, osnovne vrednote, materialno eksistenco – morda trud večih generacij, upanje, pravico do svobodnega izražanja in verovanja, vero v poštenje in sočloveka … Razrahljal je temelje in osiromašil korenine. In če se moraš bati lastne države, moraš zapustiti tudi domovino, čeprav ti je najdražja.

Kako je mogoče, da so nekateri brezčutni in slepi v dojemanju vsega tega trpljenja še danes?

Gregory Bateson v “Zavestni namen nasproti naravi”, 1968, pravi, cit.: “…ljudje dostikrat zelo težko opazijo tisto, kar je očitno. Vzrok je v tem, da so ljudje samokorektivni … do motenj, in če očitno dejstvo ni nekaj, kar bi zlahka sprejeli brez notranjih motenj, ga njihov samokorektivni mehanizem poskuša spraviti na stranski tir, ga skriti. Pri tem uporabi celo take ukrepe, kot je zatiskanje oči ali zapiranje raznih delov zaznavnega procesa. Motečo informacijo je mogoče osamiti kot biser, da ne bi bila v nadlego. To pa se zgodi v skladu s tem, kaj sistem razume kot nadlego. Tudi to – predstava o tem, kaj je motnja – je nekaj, česar se naučimo ter kasneje ponavljamo in ohranjamo.”

Kot nadalje pravi Bateson, prav tam: Zavestni namen, kaj bo prišlo v vidno polje zavesti, ima moč, da se zamaje ravnotežje sistemov, tudi družbenega. »Namenska zavest iz celotnega uma trga koščke, ki nimajo strukturne zanke, tako značilne za celotno zgradbo sistema … niso snov, iz katere smo narejeni, ampak le njeni majhni drobci in delčki … »Pomanjkanje sistemske modrosti je vedno kaznovano.« (prav tam) … Človek in tudi naši zavestni nameni so le del večjih sistemov in ne morejo nadzorovati celote.«

Potrebna je ponižnost, kot pojem znanstvene filozofije in sistemska modrost, da se izogibamo zavestnemu namenu nasproti sistemski naravi problema, v tem kontekstu, da sprejmemo in spoštujemo vsa zgodovinska znanstvena dejstva, se odpremo razumevanju časa in sočutju do človeka.

Imena storilcev se v vlogah zelo redko pojavijo. Upravičenci se v pričevanjih osredotočajo na vsebinsko pojasnjevanje krivic, ki so jim bile storjene. Seveda pa imena in priimke vsebujejo upravne in sodne odločitve, ki jih prilagajo. Ob poznavanju tedanje hierarhije pa vemo, da so za zločine odgovorni predvsem tedanji politični vrh in šefi državnih in lokalnih institucij, ki so s povelji sprožali ves uničevalni plaz.

Menim, da mora država delovati po načelih in pravilih pravne države in ščititi vse svoje državljane.

Za vzor nam je lahko Poljska. ŠCNS je 1. 8. 2017 podal izjavo za javnost, ki sporoča, cit.: »Praga / Bratislava, 27. julij 2017. Raziskovalci Platforme evropskega spomina in vesti so odkrili grobove šestih od trinajstih identificiranih poljskih žrtev, ki so bile umorjene z električnim tokom na češkoslovaški železni zavesi. Odgovornost za njihovo smrt predvsem nosi nekdanji minister za notranje zadeve, kasneje član politbiroja in predsednik vlade, Lubomir Štrougel. Poljski inštitut narodnega spomina (IPN), ki je v februarju sprožil kazenski postopek na podlagi ugotovitev Platforme, je v zadnjem mesecu napovedal, da se zanimajo tudi za prekop ostalih poljskih državljanov …« Tudi ta primer kaže, da je krivce potrebno iskati v političnem vrhu. In potrebno je obsoditi zločine in zločinski sistem v tedanji Jugoslaviji in Sloveniji, ki je bila ena izmed enakovrednih republik ter žrtve pokopati na civiliziran način. Za vse to se je zavzemal že dr. Jože Pučnik, te korake pa predpisujejo tudi resolucije Evropske unije, katere člani smo od 1. maja 2004.

Zelo težko se je zmeraj znova soočati z novimi oblikami krivic in sprejeti dejstva o vsem tem nasilju, diskriminaciji, krivicah in trpljenju, ki je bilo povzročeno lastnim državljanom samo zato, ker so mislili drugače, ker so bili zaradi drugačnega prepričanja, vere, pripadnosti, sloja … šteti za nevarne. Mnogi so bili deležni nasilja zgolj zato, ker je bilo treba vzeti, da so nagradili svoje. Zmeraj znova sem pretresena nad tem, kako zaslepljen in maščevalen je lahko človek, koliko nasilja in krivic lahko povzroči sočloveku – seveda v varnem okolju nekega sistema, ki storilcev ne kaznuje temveč jih celo vzpodbuja, kjer ni kontrole, kjer so zakoni krivični ali pa se ne izvajajo. Za čas nekje do konca šestdesetih let, predvsem za prva povojna leta imam vtis, da je bila revolucija ter t.i. čistke in ohranjanje nedotakljivosti in privilegijev nekaterih temeljna skrb prejšnjega sistema. V določenih slojih (kmetje, obrtniki) in med vernimi katoličani je bil potencialni sovražnik prav vsak. Oblast je kontrolirala na vsakem koraku, v to je tako ali drugače poskušala vpeti večino prebivalstva. Njihovi somišljeniki in hlapci so se z raznimi krutostmi zoper druge hoteli kar čim bolje izkazati. In to zlobno igro je bilo potrebno normalizirati skozi kreiranje javnega mnenja, izobraževalni sistem, represivni sistem … režirati tako, da so eni in drugi zmeraj bolj mislili, da tako pač mora biti oz. da so eni in drugi zmeraj manj vedeli, kaj je prav in kaj narobe. Ves državni sistem je deloval na opravičevanju in socializaciji motenj.

Zmeraj znova na novo dojemam težo in dimenzije povzročenih krivic komunizma in posledično škode za posameznike, družine, družbo in državo. Nikoli ne bomo prav vedeli, kam nas je pahnil ta sistem. Komisija je podala pobudo za uradno obeležitev 23. avgusta kot evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ker so vsi trije totalitarizmi enako kruto, brezobzirno in nečloveško kršili človekove pravice in svoboščine svojih žrtev. Da je komunizem eden izmed teh je dejstvo, ki ga je potrebno sprejeti, da nam je lahko v poduk.

Prav zato menim, da je potrebno najostreje prepovedati kakršnakoli uporabo simbolov in gesel kateregakoli totalitarizma, ker obujajo, vzpodbujajo in podpihujejo sovraštvo in nasilje. Če odgovorim na vaše vprašanje konkretno, uporaba simbolov komunizma je nedopustna, nemoralna in globoko žali dostojanstvo žrtev in njihovih svojcev in vseh nas, ki razumemo strahotno škodo, ki jo je prizadejal ta sistem. Razumem, da je sprava proces, ki vključuje vse vpletene in poteka na več nivojih, npr.: evropskem, državnem, družbenem, družinskem, osebnem intimnem. Med temi sistemi in znotraj njih poteka stalna dinamika razumevanja in dozorevanja spravnega procesa. Sprava je živ proces, uresničuje se z raziskovanjem, opravičilom, razumevanjem, sočutjem …

Spomenik sprave nima zdravilne moči
Škarje in platno za proces sprave na državnem nivoju ima državna politika, ki bi se morala materije lotiti sistemsko in transparentno – z ustrezno zakonodajo bi se morala opredeliti do komunizma in njegovih simbolov. To bi pospešilo proces sprave tudi na drugih nivojih – pospešilo bi razumevanje, kaj je prav in kaj narobe, “kaj je motnja”, da je ne bi “ponavljali in ohranjali”, saj vendar živimo v civiliziranem evropskem prostoru, katerega pravna in moralna načela in merila so znana nam vsem. Menim, da bi sprava na državnem nivoju omogočila družbeni dialog na nekem višjem nivoju razumevanja in tako pomirila mnoge strasti, omogočila kontrolo provokatorjev, izgrednikov in prispevala k normalizaciji družbene klime.

Mnogi spomeniki v čast revoluciji, komunizmu in vodjem tega režima nas danes več ne prepričajo. Vzpodbujajo le še več delitve in razraščanje nestrpnosti. Zato ne verjamem v “zdravilno moč” novega spomenika, pa čeprav naj bi bil namenjen “žrtvam vseh vojn in z vojno povezanih žrtev”. Opredeliti se do totalitarizma je temeljna, generalna in zahtevna tema, zato od državne politike pričakujemo mnogo bolj konkretne, odločne, sistemske ukrepe in normative, kot to predlagajo zakonodaja in smernice EU.

Majda Pučnik Rudl, Demokracija

Sorodno

Zadnji prispevki

Republikanski senator v Kijevu: Ukrajina se mora čim prej pridružiti zvezi Nato

Znani ameriški republikanski senator Lindsey Graham se ta teden...

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

[Video] Golob postregel z novim “golobizmom”

"V tunelu je noč najtemnejša ..." Ne, to ni...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...