Masleša ne more preboleti zavrnitve, saj je ta po njegovem “neposredna grožnja sodnikom in poskus discipliniranja”

Branko Masleša (Foto: STA)

Predsednik Borut Pahor je sodnike opozoril, da jih čaka domača naloga, ki je ne more in ne sme narediti nihče, razen njih. Zanimivo pa je, da se zdaj, ko javnost pritiska, da bi morali sodniki za svoje napačne razsodbe tudi primerno odgovarjati, s tem strinja tudi predsednik Vrhovnega sodišča Masleša, ki pravi, da je bilo odgovornosti sodnikov “v nekaterih primerih mogoče premalo”.

Na slavnostni občni seji Vrhovnega sodišča RS je kot slavnostni gost nastopil predsednik Borut Pahor, ki pa je verjetno v nasprotji s pričakovanji zbranih sodnikov povedal nekaj kritik na njihovo delo. Pahor je namreč dejal o kritičnem odnosu javnosti glede politične neodvisnosti sodstva: “Če vzamemo obe referenčni poročili letošnjega leta, lahko ugotovimo, da smo vendarle tudi na tem področju pravosodnega sistema storili korake naprej, a da ostaja nekaj domačih nalog, ki jih morate opraviti vi; namesto vas jih ne more in ne sme nihče drug. V naslednjih letih imamo vsi svoje naloge zato, da institucije, ki jih predstavljamo, usposobimo, da bolj učinkovito, še bolj uspešno, bolj prepričljivo, z večjo mero zaupanja javnosti opravljajo delo vsaka na svojem področju. V primeru opaznejših stresov se bomo tako lahko primerno in samozavestno nanje odzvali ter ubranili smer razvoja, kot pričakuje velika večina naših ljudi. Pred vami niso lahke naloge.”

Masleša priznal, da so v prvih povojnih letih na sodišču potekali postopki, ki niso bili v skladu z načeli pravne države
Branko Masleša je poudaril, da je šlo mimo Vrhovnega sodišča veliko zgodovine, a da so premalo pozornosti posvečali svojim koreninam. “Ravno na spoštovanju in razumevanju lastne preteklosti je mogoče graditi identiteto, krepiti samozavest in se izogniti ponavljanju napak,” je prepričan. “Dejstva, da je v prvih povojnih letih na sodiščih potekala vrsta sodnih postopkov, ki niso bili v skladu niti s takratnimi standardi sojenja, kaj šele z načeli pravne države in pravičnega postopka, kot jih razumemo danes, nikakor ni mogoče spregledati,” je v svojem govoru povedal Masleša.

Masleša je dejal, da po osamosvojitvi Slovenije ni bilo vse tako, kot bi na najvišjem pravosodnem organu moralo biti. “Sodišča, ki govorijo skozi svoje odločbe, so tako po letu 1991 v celi vrsti postopkov ugotovila kršitve in rehabilitirala mnoge obsojene v povojnih procesih. Žal pa so bile posledice nekaterih krivic nepopravljive. Vse to je del naše pravne zgodovine, za katero se ni mogoče pretvarjati, da je ni bilo. Tudi zato je nujna neprizanesljiva samorefleksija, da se v bodoče tovrstne kršitve ne bi nikoli več ponovile.”

Se je pravo spremenilo v nepravo?
Masleša pravi, da je 25-eta obletnica Republike Slovenije povod za razmislek o vlogi sodstva predvsem v obdobju po osamosvojitvi, ki je bila dosleden in logičen odgovor na kršitve prava, ki so se v prejšnji državi stopnjevale do tolikšne neznosnosti, da se je pravo prelevilo v nepravo. “Vprašati se moramo, ali je sodstvo delovalo v skladu z ustavno opredelitvijo, da je Slovenija pravna država. Seveda je treba takoj opozoriti, kar se prepogosto pozablja, da pravna država ni le stvar sodstva, morda celo v precej manjši meri, kot bi lahko sklepali na prvi pogled. Naloga sodstva je predvsem reševanje konkretnih sporov, tako med fizičnimi in pravnimi osebami, zlasti kadar te pridejo v konflikt z državo, pa tudi varovanje splošnih interesov in družbeni nadzor. Domneva, da je treba samo vzpostaviti demokracijo in zagotoviti delovanje prostega trga, pa bo pravna država prišla sama od sebe ter da bodo s tem odpravljene vse disfunkcionalnosti v njenem delovanju, se ni uresničila.”

Za Maslešo je to neposredna grožnja sodnikom in poskus njihovega discipliniranja
Predsednik Vrhovnega sodišča RS Masleša pa očitno nikakor ne more preboleti zavrnitve. Mandatno volilna komisija je zavrnila kandidata Aleksandra Karakaša, kar pa je Masleša izrazil z besedami: “Kako razumeti sporočilnost odločitve mandatno volilne komisije, ki posega v samo srčiko ustavnih načel neodvisnosti sodstva in pravne države, da zaradi odločitve v konkretni zadevi zavrne kandidata, ki ga je Sodni svet predlagal v imenovanje za vrhovnega sodnika. Ali ni to neposredna grožnja sodnikom in poskus njihovega discipliniranja, da se odrečejo svojega sodniškega bistva in odločajo politično všečno?” 

Kasneje je na novinarsko vprašanje v zvezi z zavrnitvijo kandidata še rekel: “Gre za elementarno nerazumevanje sodniške neodvisnosti in tudi pravne države, ko je nivo imenovanja zaradi odločitve v konkretni zadevi zavrnjen. Na tak način seveda lahko pride do selekcije kadrov do najvišjega sodišča in za samo pravno državo so take razmere nevzdržne.” Ker mu kmalu poteče mandat, je še dejal, da nasledniku želi “boljše delovne razmere oziroma da se bo lahko bolj posvetil delu kot pa valovanju iz družbe, ki sem ga bil tako prijazno deležen vsa ta leta.”

“Zaupanje v sodstvo je bilo najvišje, ko je bilo to najmanj aktivno”
V svojem govoru pa se je dotaknil tudi javnega zaupanja v sodišča. “Zaupanje v sodstvo je bilo najvišje, ko je bilo to najmanj aktivno; sedaj, ko ni več nedotakljivih, pa raziskave kažejo, da je na najnižji ravni,” je prepričan, zato je še zaključil: “Pred nami so novi izzivi. Odgovoriti bo treba ne le na organizacijsko zahtevna vprašanja, povezana z uvedbo enovitega prvostopenjskega sodnika in mreže sodišč, pač pa tudi na konceptualna vprašanja, ki zadevajo razmerje med oblastvenimi pristojnostmi sodstva, in nalogami, ki jih izvaja kot javna služba, namenjena zadovoljevanju družbenih potreb, definirati njegovo vlogo v luči vse večjega števila drugih oblik reševanja sporov, ki na nek način pomenijo privatizacijo sodnih pristojnosti. Izjemno pomembna naloga je povezana tudi s celovito institucionalno in tudi dejansko krepitvijo sodnikovega položaja ob večjem poudarku njegove odgovornosti.”

Masleša pa je kasneje o tej odgovornosti še povedal: “Povedal sem, da je nujen poudarek na neodvisnosti sodnika, ampak da mogoče ni bilo dovolj narejeno v vprašanjih odgovornosti, čeprav tudi te odgovornosti ne moremo razumeti kot pogrom. V mojem mandatu je bilo kar največ teh vprašanj sproženih in največ sodnikov se je moralo zaradi neustreznega dela posloviti od funkcije. To je treba zelo tenkočutno peljat z nekim občutkom na eni strani za neodvisnost, na drugi strani pa tudi poudarjati odgovornost. Mogoče je bilo tega drugega v nekaterih primerih premalo.”

Marjanca Scheicher