Militantna retorika vsiljenega razrednega boja in umetno ustvarjanje sovraštva med spoloma

Foto: FB/Slovensko veleposlaništvo v Berlinu

Te dni se v okviru terapevtskega izpopolnjevanja ukvarjam s psihološko in sociološko podobo generacije, ki počasi vstopa v svet odraslosti. Popularna kultura jih imenuje po prelomnem času, v katerem so se rodili – milenijska generacija. Takšna bo tudi vloga, ki jo bodo odigrali na odru zgodovine. Prelomna.

Med nekoliko starejšimi prevladuje prepričanje, da gre za leno, vase zagledano, politično nedejavno in kulturno nezainteresirano generacijo, ki jo zaznamuje elektronska subkultura in je obsojena na boj za delovna mesta, slabo plačana pripravništva in prekarnost. Bistveno, ali vsaj tisto, zaradi česar me je tema dovolj pritegnila, je bila želja pokukati v ozadja zavedanja in vsebin, v katerih neka generacija misli in doživlja samo sebe. Tukaj pa sem nepričakovano naletel na zanimiva spoznanja.

Generacija prihodnosti
Če bi Freudovo posploševanje, da je generacijski konflikt boj sinov za položaje očetov, veljalo še za eno ali dve povojni generaciji, za milenijsko to več ne velja. Generacija današnjih mladih se kljub vse večji individualizaciji – ali pa prav zaradi nje, ponovno obrača k tradicionalnemu dojemanju družbe in vrednot, ki jo sestavljajo. Raziskave Eurobarometra in celo nekaterih slovenskih sociologov kažejo, da so mladi najbolj zadovoljna in optimistična skupina. Večina živi pri starših, ki se zanje potrudijo, zato se doma dobro počutijo in družine postajajo majhne delujoče terapevtske skupine, kjer si zaupajo, visoko cenijo družinske vrednote in ohranjajo občutek za dostojanstvo ter kakovost življenja. Na eno izmed vprašanj o prihodnosti dekleta odgovorijo v smislu, če ne bomo imele službe, bomo imele pa družino in otroke. Izobrazba nam bo koristila v vlogi žena in mater.

Tudi v odnosu do politike mladi sledijo občutku za pravičnost in skupno dobro. V primeru ameriških volitev je večina anketiranih mladih podpirala Bernija Sandersa, ko pa je predsedniška kandidatka demokratov postala Hillary Clinton, so jo večinsko zavrnili kot dobro izbiro in začeli preverjati Trumpova stališča.

Levičarskim in homoseksualnim aktivistom generacijski obrat mladih h tradicionalnim vrednotam seveda ni povšeči. Nedavno sem bil priča izjavam profesorice FDV Mirjane Ule, ki je bila zaradi omenjenih raziskav precej v skrbeh, ali bo mlada generacija sposobna nadaljevati njihov zgodovinski spopad in boje za »enake možnosti«. Poučila nas je, da ta boj ni nikoli do konca izbojevan in pridobljene »pravice« niso izbojevane za večno. Militantna retorika vsiljenega razrednega boja in umetno ustvarjenega sovraštva med spoloma kaže na to, da se svet in Slovenija ne bosta normalizirala sama od sebe.

Generacija sedanjosti
Duhovna, družbena in politična elita slovenskega naroda, ki je zbrana na vrednostni strani osamosvojitvene pomladi, ima v času, ki prihaja, zelo pomebno vlogo. Našemu narodu, našim mladim, mora prenesti jasno sporočilo, da je sposobna zbrati svoje najboljše žene in može in v Sloveniji ustvariti prostor varne prihodnosti za mlade, ki bodo z veseljem ostali v domovini, si ustvarili družine, sprejeli otroke, v družbi pa odgovorne položaje, ko bo prišel njihov čas.

Do takrat pa se je modro zanašati na izkušene in prekaljene voditelje, ki so na najbolj odgovornih mestih izkazali pripadnost narodu in domovini. Realno gledano je takšen voditelj v tem trenutku samo Janez Janša. Tega se, razen nekaterih izjem, kot je Gibanje za otroke in družine, desnosredinski politiki v glavnem ne zavedajo, sami pa so veliko preveč medli, ne predstavljajo neke resne opozicije in jih skrajneži v parlamentu mimogrede povozijo. Janez Janša je v sebi trden in hkrati simbolen lik, ob katerem se moraš opredeliti. Je upanje mnogih zatiranih in preganjanih Slovencev, katerih zgodbe smo ničkolikokrat slišali pred vrhovnim sodiščem, hkrati pa je nočna mora tranzicijskih varuhov zločina.

Po mojem mnenju se vsi tisti, ki morda dobronamerno pošiljajo Janšo v politični pokoj, pa tudi tisti, ki sestavljajo t. i. tretji steber in zavračajo sodelovanje z njim, ne zavedajo, da se brez Janše na čelu močne SDS Slovenija še desetletja ne bo normalizirala.

Še več, zadnja leta smo priče vedno večji aroganci in posmehu tistih, ki izvajajo s svojo gospodarsko, medijsko in politično zlorabo države mehki genocid nad slovenskim narodom. K moralni in kazenski odgovornosti za takšna početja jih lahko pokliče le zdrava večina, ki ima močne voditelje in prepoznava znamenja časa. Novi voditelj slovenske pomladi mora šele zrasti in se utrditi, do takrat pa imamo le eno izbiro, delo za skupno dobro, »bodisi prilično ali neprilično«, kot pravi Sveti Pavel. Noben narod ne menja sposobnega generala pred odločilno bitko. Takšna bitka bodo naslednje volitve. Pravzaprav bodo referendum o tem, ali želimo preživeti kot narod. Zato pozivam vse, ki nam je mar za dobrobit naših otrok in države, povežimo se in strnimo vrste. Zamere, preračunavanja in osebne koristi se bodo uklonile le nečemu velikemu in svetemu. To pa je preživetje generacije naših otrok in slovenskega naroda.

Franci Donko