Kultura je eden izmed osnovnih temeljev nacionalne zavesti, zato ji mora država omogočati rast in razvoj, predvsem pa ustvariti pogoje, v katerih lahko v svoji polni meri zaživi. V oddaji Objektiv z voditeljem Juretom Ferjanom sta se v debati glede stanja kulture v Sloveniji soočila Vasko Simoniti, nekdanji minister za kulturo in predsednik Odbora za kulturo pri Strokovnem svetu SDS, in Lovrenc Arnič, priznani slovenski dirigent in nekdanji vodja Državne opere in baleta v Ankari.
Simoniti je izpostavil, da je nujno treba najprej zagotoviti pravno stabilno državo, če želimo državo opredeliti na podlagi kulture in jo z njo opredeliti. “Potrebovali pa bi tudi državo, ki svojo državno ureditev dejansko dejavno živi,” in dodal, da je ob tem treba imeti tudi vitalno gospodarstvo. Po njegovem prepričanju velja, da če vse troje imamo ob svobodi misli in govora, potem lahko pridemo do ustvarjalnosti, ki nas v celoti utemeljuje in nam omogoča, da smo ustvarjalni. “Kultura ima sama po sebi različne ravni: imamo ljudsko, visoko, umetniško kulturo. Dejstvo pa je, da nas vsekakor pogojuje.” Izpostavil je, da kultura ni nič specifičnega za Slovence in Slovenke ter za slovensko državo. “Vsak narod je opredeljen s kulturo, saj mu ta daje istovetnost, identiteto in določeno samozavest.”
Kultura predstavlja odsev identitete
Kulturna zavest je po prepričanju Arniča odvisna od duhovnosti narodne identitete. “Kultura je odsev te identitete in istočasno osnova za to identiteto.” Poudaril je, da se je tekom zgodovine glede na zgodovinski razvoj in politično situacijo na področju kulture pojavilo turbulentno gibanje. “Danes pogrešam identitetni faktor v tej kulturi,” in dodal, da ne more pristati na nenacionalno, breznarodno kulturno zadevo, ki sloni na osnovi globalizacije in multikulturnosti.
Od umetnikov je treba terjati rezultate
Vsako ministrstvo bi moralo po prepričanju Simonitija slediti nekim osnovnim usmeritvam, kajti Nacionalni program za kulturo predstavlja merilo vsaki kulturni politiki. “Tudi danes imamo nacionalni program, čeprav ga želijo spremeniti.” Poudaril je, da gre v tem primeru za strateški načrt in ne za operativni načrt. Kriza, ki se je pojavila po letu 2008, je po besedah Simonitija zaustavila rast in razvoj kulture. Simoniti je kot najbolj problematično ocenil veliko zmanjšanje finančnih sredstev, od katerih je kultura odvisna, in porast samozaposlenih ljudi, tistih, ki so življenjsko odvisni od materialne moči Ministrstva za kulturo. “Tukaj prihaja do regresije v smislu, da je sredstev manj, ljudi pa vedno več, katerim mora ministrstvo plačevati prispevke.” Arnič je dodal, da je pravilno, da država podpira kulturnike in ustvarjalce pri njihovem delu in dodal, da razume stisko nekaterih umetnikov ter podal prepričanje, da je umetnikom treba ponuditi delo in od njih terjati rezultate. “To se mi zdi primarno in elementarno.”
Število odvisnih od sredstev kulturnega ministrstva se povečuje
Simoniti je poudaril, da se Ministrstvo za kulturo pretvarja v socialno ustanovo. “Če smo imeli pred desetimi leti 1400 tistih, ki so bili zaposleni na področju kulture in jim je država morala plačevati prispevke, jih imamo 1800.” To po njegovem mnenju kaže na socialni element, ki se povečuje. Te stvari se v resnici ne uredijo, saj nihče ne zna ponuditi ustreznega odgovora, kako rešiti položaj socialno ogroženih na področju kulture. Izpostavil je, da to predstavlja enega izmed temeljnih problemov in dodal, da je stanje v kulturi v veliki meri odvisno od stanja v gospodarstvu.
Kljub temu da se predsednik vlade Miro Cerar rad hvali s tem, kako uspešna je naša država, pa ostaja mačehovska v odnosu do kulture in ne spodbuja ustvarjanja. Na drugi strani pa ustvarja vedno večje število tistih, ki so od te države odvisni, kar povzroča stagnacijo in nezadovoljstvo, ki ni ustvarjalnega tipa. Arnič je komentiral, da bi se naša država morala zavedati kaj hoče, kaj pričakuje in kaj bo tisto, kar bo zahtevala. Simoniti je izpostavil, da je zmotno prepričanje tistih, ki so študirali na področju kulture, da jim je dolžna država zagotoviti službo in sredstva za financiranje. Podal je prepričanje, da je najlažje s prstom kazati na državo. “Prav zaradi te miselnosti ustvarjamo državne reveže, pri čemer se ustvarja negativna klima.” Po njegovem prepričanju bi moralo biti ministrstvo dolžno prepoznati ustvarjalnost in te ljudi podpreti pri njihovem delu. “Treba bi bilo ustvariti ustrezne kriterije.” Simoniti meni, da bi na ta način zagotovili kakovostno in ustvarjalno delo.
Na kulturo vpliva tudi politični dejavnik
Izhodiščne možnosti za ustvarjanje v kulturi po prepričanju Arniča za vse niso čisto enake. Po njegovem mnenju je odvisno od ujemanja umetniških ambicij z družbenimi trendi, zelo pomembni pa so tudi določeni politični dejavniki, ki so lahko v podporo ali zaviranje in dodal prepričanje, da se politika po svoje kulture boji, saj zna ta biti glasna in nevšečna, pri čemer je spomnil na obdobje, ko se je zgodila ulica. “Veliko pa je odvisno tudi od avditorija.” Arnič je podal prepričanje, da če je nek kulturnik inovativen, bo ta prej kot slej splaval na površje in ugledal luč sveta. Drugače pa se bo naslanjal na vzporedne parametre, ki za kulturo niso tako pomembni. Izpostavil je, da je že zgodovina na področju kulture naredila veliko selekcijo, saj do dandanes ni ostalo vse, kar je bilo ustvarjeno. Po njegovem mnenju se na vsake toliko časa pojavi nekdo, ki voz povleče naprej, saj po njegovem mnenju tega ni mogoče urediti plansko.
Prepletenost v slovenskem kulturnem prostoru je nujna
Simoniti je izpostavil, da Nacionalni program za kulturo obsega vse tisto, kar je relevantno za neko nacionalno bit, nacionalno kulturo ter za kulturo, ki ima širše ambicije, ki segajo onkraj meja Slovenije. Enoten slovenski kulturni prostor je po njegovih besedah tisti, ki nas utemeljuje in katerega moramo redno oskrbovati. “To zadeva tako ljubiteljsko kulturo ali kulturo v najširšem smislu kot tudi visoko profesionalno kulturo, ki je institucionalna ali ne,” in dodal, da mora biti ta medsebojno povezana. Prepletenost v kulturnem prostoru mora biti zagotovljena, saj je na ta način mogoče sočasno ustvarjanje in uživanje kulture. Izpostavil je, da je bila kulturna dediščina zapostavljena, saj so sredstva v zadnjih desetih letih kar prepolovila. “Kulturna dediščina se dobesedno razkraja” in dodal, da je to naravnost žalostno, saj je le ta vitalnega pomena. “Kultura je živa stvar, ki se odziva in včasih za ušesa in oči morda ni simpatična. Silno pomembno pa je, da se pri kulturi ne izpustiti nacionalne substance,” je povedal Simoniti.
Država bi morala biti odgovorna do kulture in podati ustrezen institucionalni okvir, ki bo omogočil kvalitetno kulturno ustvarjanje. Na področju kulture nas čaka še veliko izzivov, od spoštovanja vsebine pa vse do želje po razvoju in napredku ter tisti pristni ustvarjalnosti.
N. Ž.