Ministrstvo za obrambo ne dvomi v slovaško podjetje, ki pa je že desetletje pod rušo

(Foto: STA)

Včeraj smo na tem mestu prvi objavili zapis, da sta se orožje in strelivo, ki ju je Slovenska vojska poslala na uničenje na Slovaško, očitno znašla tudi na bližnjevzhodnih bojiščih, konkretno v Iraku. Z Ministrstva za obrambo so nam danes sporočili, da imajo tačas podatke o enem najdenem zaboju za minometne mine.

“Šlo je za mednarodno donacijo v okviru Nata, po kateri so na poziv takratnega generalnega sekretarja Nata države članice prispevale svoj prispevek pri opremljanju ANA,” so zapisali v odgovoru na Ministrstvu za obrambo. Najden zaboj za minometne mine je bil del donacije RS v okviru Natove kampanje za vzpostavitev in opremljanje Afganistanske nacionalne vojske (ANA) v letu 2007.

Na Nova24TV smo o tem, da se je na tujih bojiščih znašlo slovensko orožje, pisali prvi: [EKSKLUZIVNO] Je slovensko orožje namesto na uničenju pristalo v rokah džihadistov?

Orožje evidentirano skladno z mednarodnimi predpisi
“Orožje in strelivo, ki ga je donirala Republika Slovenija, je bilo skladno z mednarodnimi predpisi ustrezno evidentirano na način, da je mogoča njegova sledljivost,” odgovarjajo na Ministrstvu za obrambo, a ob tem dopuščajo odprte možnosti: “Po izročitvi orožja in streliva ANA tako Republika Slovenija kot tudi vse druge države, ki so sodelovale v donaciji, niso mogle neposredno nadzirati nadaljnje uporabe tega orožja in opreme.”

Potrjeno: Šlo je za slovensko orožje
“Ker se je to orožje uporabljalo na območju aktivnih vojaških spopadov med ANA in uporniškimi talibani, je lahko prišlo tudi v roke te ali drugih uporniških skupin,” pojasnjujejo na ministrstvu. To je verjetno tudi razlog, da se je en kos iz omenjene donacije leta 2015 znašel tudi v Iraku. “Vsekakor je iz te najdbe razvidno, da je bil vsak kos ustrezno označen, s čimer smo zagotovili sledljivost – ne glede na to, da se je omenjeni kos znašel izven območja, kamor je bila donacija namenjena,” še dodajajo na Ministrstvu za obrambo.

V zvezi z najdbo omenjenega zaboja v Tikritu (Irak) so na Ministrstvu za obrambo letos poleti dobili povpraševanje Conflict Armament Researcha (CAR) iz Londona in omenjeni instituciji tudi odgovorili, da zaboj dejansko izvira iz prej omenjene donacije, kar se je izkazalo po preverjanju označb in evidence, ki jo ima Ministrstvo za obrambo.
.

Kdo je na Slovaškem uničeval slovensko orožje?
Kar pa se tiče uničevanja orožja na Slovaškem, pa je Ministrstvo za obrambo v letih 2005 in 2007 uničilo določeno količino streliva v specializiranem slovaškem podjetju Vojensky Opravarensky Podnik (VOP – Vojaški remontni zavod) na podlagi sklenjenih pogodb v skupni vrednosti 750.490 evrov brez DDV.

Slovenija je leta 2005 po pogodbi o uničenju orožja slovaški družbi VOP predala 6802 dotrajani raketi M79 oz. Osa. Od tega jih je 132 nosilo številko LOT TB8606, poroča STA. Raketa, ki so jo preiskovalci organizacije CAR julija 2015 dokumentirali v Tripoliju, ima prav to številko LOT.

Kakšni so protokoli uničenja orožja?
Ministrstvo še dodaja, da se strelivo uničuje v specializiranih in za to certificiranih podjetjih, večinoma v tujini. Po pridobitvi ponudb in ogledu zmogljivosti je treba skleniti ustrezno pogodbo, pridobiti vsa potrebna uvozna in izvozna dovoljenja ter po potrebi tranzitna dovoljenja držav, preko katerih gre prevoz. Po uničenju streliva je treba izdelati ustrezno potrdilo o razgradnji in uničenju.

Kako ministrstvo izbira podjetja, ki uničujejo strelivo in orožje?
Ministrstvo za obrambo pojasnjuje, da izbirajo podjetja za uničenje streliva na podlagi predhodno izvedenega postopka javnega naročila in po sledečih kriterijih:
1. Podjetje mora imeti certifikat za uničenje streliva, ki velja v državi, v kateri ima podjetje sedež.
2. Ustrezne reference.
3. Najnižjo ceno.
4. Ustrezno opisan tehnološki postopek razstavljanja in uničenja elementov streliva.

Ob tem, da se naročnik lahko odloči za preverjanje predloženih dokumentov in tudi za ogled proizvodnje.

Je bilo orožje na Slovaškem res uničeno?
“Za vse do zdaj uničeno strelivo imamo ustrezna dokazila, ki dokazujejo, da so bile storitve opravljene skladno s pogodbami,” zatrjujejo na Ministrstvu za obrambo in dodajajo, da nimajo “nobenih indicev, da bi dvomili v uradna dokazila in certifikate podjetij, ki so opravila storitev uničenja streliva”.

Dobro je verjeti, še boljše je nadzirati. Vendar so slovaško podjetje, ki je uničevalo slovensko strelivo in orožje, zaradi različnih razlogov že zdavnaj zaprli. Nikakor ne bi smeli biti presenečeni, če se bodo na teh vojnih področjih tudi v prihodnje znašli kakšni ostanki orožja, ki bi sicer moralo biti uničeno na Slovaškem.

J. F.