Nepooblaščeni komunistični partizanski upor leta 1941 ni bil nikakršno domoljubno dejanje, temveč nemoralno in protinarodno dejanje, kajti komunisti so zavestno izrabili domoljubna čustva prebivalstva, da bi prigrabili oblast, ne meneč se za civilne žrtve in vse druge nesreče, ki jih bo povzročila njihova avantura, je jasen Gregor Medvešek v svoji knjigi Mit o NOB.
Lahko se reče, da se je partizanstvo porodilo iz popolne nemoči KP in marksistične levice, da zmagata na svobodnih volitvah in uvedeta svoj model družbene ureditve po demokratični poti. In za dosego tega svojega totalitarnega cilja komunistom in drugim marksistom, jeznim na ljudstvo, ker jih ni hotelo izvoliti na svobodnih volitvah, ni bilo žal žrtvovati deset tisoč življenj pripadnikov tega ljudstva.
Življenje je sveto, a ne za komuniste
Prihod na oblast katerekoli stranke ni vreden enega samega človeškega življenja, v Sloveniji pa so jih komunisti v svoji lakomnosti po absolutni oblasti žrtvovali na deset tisoče. Dražgoše in številne druge vasi niso bile požgane in njihovi prebivalci razseljeni in pobiti zato, ker bi bilo to potrebno za osvoboditev Slovenije od okupatorjev, temveč zato, da so komunisti slovenskemu narodu lahko vsilili svojo “diktaturo proletariata”.
– Mit o NOB: Od kdaj spadajo ubijanje ‘razrednih sovražnikov’, tudi celih družin, požigi celih vasi in podobno v ‘boj za svobodo’? (1. del)
– Mit o NOB: Partizanstvo se želi oprati madeža bratomorilstva, da bi se z njim umazalo domobranstvo s ‘kolaboracijo’ (2. del)
– Mit o NOB: “Komunistično vodstvo je izdalo vaščane Dražgoš” (3. del)
Revolucija in protirevolucija
Temeljni značaj slovenskega “kolaboracionizma” je bila protirevolucija, ki je ne bi bilo, če ne bi bilo komunistične revolucije, ne pa ideološko motivirana želja sodelovati v boju za Hitlerjevo “novo Evropo”.
Nemci so od domobrancev zahtevali izjavo lojalnosti. Če bi domobransko vodstvo to njihovo zahtevo zavrnilo, bi bila razorožitev in razpustitev domobranstva najmanj, kar bi se zgodilo, in tako razoroženi tedaj nekdanji domobranci bi bili po vrnitvi na domove izpostavljeni na milost in nemilost partizanskemu maščevanju.
Zakaj domobranstvo?
Za prisego in druga “kolaboracionistična” dejanja domobrancev nosi največjo odgovornost komunistično partizansko vodstvo, ker je s svojim revolucionarnim nasiljem svoje politične nasprotnike prisililo, da so se morali zateči k okupatorju za zaščito svojih življenj in jih je potem okupator lahko izsiljeval.
Na posvetovanju aktivistov OF na Pugledu aprila 1943 je Edvard Kardelj dejal: “Če bi analizirali belogardistično gospodo, ugotovimo, da ne gre za buržoazno gospodo, ki se je slepo udinjala okupatorju, marveč skuša okupatorja izkoristiti zato, da bi zatrla osvobodilne sile doma in znova sedla na oblast.”
Za komuniste je bila neprecenljiva vrednost okupatorjeve navzočnosti v tem, da so lahko svoj boj za monopolno oblast zamaskirali z »bojem proti okupatorju« in tako dobili kritično maso ljudske udeležbe pri svojem revolucionarnem projektu, poudarja Gregor Medvešek v svoji knjigi Mit o NOB.
Kdaj bo sojeno krvnikom sinov in hčer slovenskega naroda?
Druge okupirane dežele, ki niso imele revolucionarno-odporniškega gibanja, podobnega našemu partizanstvu, so jo odnesle z bistveno manj žrtvami in manjšo gmotno škodo kot Slovenija. Na žalost pa vse doslej partizanstvo oziroma KPS še ni bilo postavljeno na zatožno klop zaradi prevelikega števila žrtev, trpljenja in uničenj dežele, ki jih je zakrivilo.
Avtor knjige Mit o NOB Gregor Medvešek izpostavlja, da je poleg s prevelikim številom žrtev vojne partizanstvo demografsko osiromašilo slovenski narod tudi z izseljenci, ki so po njegovi zmagi zaradi političnih razlogov morali zapustiti domovino. Obstoj politične emigracije je tudi eden od dokazov, da nam partizanstvo ni prineslo svobode, kajti ljudje zavoljo svojega političnega prepričanja ne zapuščajo domovine, v kateri naj bi vladala svoboda.
J.F.