Mohorku ponudili 10 milijonov dolarjev podkupnine, da bi Janković ostal šef Mercatorja (2. del)

Zoran Janković (Foto: STA )

Že zadnjič smo objavili prvi del zapisov z bloga poslanca SDS Vinka Gorenaka. Gre za človeka, ki je desetletja svojega življenja prebil v policiji. Pozna njeno delo, pozna pa tudi bolj temne aspekte. V prvem delu smo pisali o skrivnostnih blagajnah in papirjih, s katerimi so dvignili 13 kilogramov zlata na Banki Slovenije.

Pisali smo o zbirkah orožja, o 200.000 nemških markah in o kovčkih denarja. Danes zgodbo nadaljujemo s prisluškovanji, vdiranji v zasebnost. S primeri vidnih slovenskih politikov, ki so bili deležni nezakonitih prikritih ukrepov. Pišemo pa tudi o Mercatorju. Kdo ga je v resnici prodal in kako je potekalo lobiranje, da bi Janković ostal šef Mercatorja. To je zgodba o vrtoglavih podkupninah in načelnih nadzornikih.

Kriminalisti so nezakonito zahtevali ves telefonski promet na nekem repetitorju
Kriminalisti lahko, kadar za to obstajajo zakoniti razlogi, od mobilnih operaterjev zahtevajo točne podatke o tem, ali se je neka telefonska številka oziroma njen lastnik zadrževal in komuniciral na območju točno določenega repetitorja ali več njih, s čimer potrdijo sum, da se je določena oseba ob določenem času zadrževala na določeni lokaciji. Toda poglejmo klasičen primer zlorabe kriminalistične policije, ki se je dejansko zgodil ob raziskovanju nekega delikatnega primera kaznivega dejanja.

Kriminalisti so pri tožilcih iskali verifikacijo zahteve, da bi za določen dan dobili vse telefonske številke za določen repetitor. Si zamislite, da je to tisti repetitor na ljubljanskem Maximarketu (v danem primeru ni bil). Kriminalisti bi tako razpolagali s podatki o okoli 200.000 imetnikih telefonov, ki so se v določenem dnevu nahajali v okolici tega repetitorja. Ob strinjanju tožilca so tako zaprosili za odredbo preiskovalnega sodnika, da jim telefonski operater izroči vse telefonske številke vseh uporabnikov, ki so se na določen dan in določen čas zadrževali na območju omenjenega repetitorja. Tudi preiskovalni sodnik se je strinjal.

Toda operater mobilne telefonije je odgovoril, da je taka zahteva preiskovalnega sodnika nezakonita. Preiskovalni sodnik ni več vztrajal, da mora operater izročiti omenjene podatke, niti ni operaterja kaznoval z denarno kaznijo, kar bi ga moral, temveč je spisal kratek dopis policiji v stilu ”v prilogi vam pošiljam odgovor operaterja …”. Primer niti ni tako star. Pet ali šest let. Lahko tako kršitev zakona pokrijemo s floskulami ”etika, integriteta, zakonitost, strokovnost”? Nekateri očitno mislijo, da lahko.

Primer Šircelj
Primer odredbe za hišno preiskavo na sedežu SDS po svoji vsebini dejansko predstavlja čisto zlorabo in prekoračitev pooblastil. Kriminalistična policija se ne more sklicevati na usmerjanje tožilcev, še manj pa na odločitev preiskovalne sodnice, ki je odredbo izdala. Če so kriminalisti preverjali komunikacije Andreja Širclja v točno določenem obdobju s točno določenimi štirimi osebami, potem je nesporno, da bodo točno to komunikacijo s strežnikov SDS tudi kopirali. Toda v predlogu za odredbo za hišno preiskavo so kriminalisti sami zapisali, da želijo kopirati vse podatke s strežnika SDS. Torej podatke o komunikacijah kakšnih 20.000 članov ali več, med njimi tudi vso večletno komunikacijo vseh poslancev SDS.

Preiskovalna sodnica je njihovo željo v obliki ”kopiraj” in ”prilepi” le prenesla v odredbo za hišno preiskavo. Res je, da je odredbo podpisala preiskovalna sodnica, toda odgovornosti za poskus zlorabe se kriminalistična policija ne more izogniti, seveda še manj preiskovalna sodnica. Zanikanje kriminalistične policije, da niso želeli kopirati vseh podatkov na strežniku SDS, je le slaba šala, ki je tudi sklicevanje na etiko, integriteto, zakonitost in strokovnost ne more prikriti. Še posebej zato, ker so v Državnem zboru kopirali vse komunikacije Andreja Širclja v določenem obdobju in ne le komunikacij z v odredbi omenjenimi štirimi osebami.

Primer Kangler
Sojenje Francu Kanglerju v zadevi stanovanja vedeževalke je bilo končano tudi na Vrhovnem sodišču. Sodba je bila v celoti razveljavljena in sojenje se začenja od začetka. V sodbi Vrhovnega sodišča je jasno zapisano, da je kriminalistična policija del dokazov proti Francu Kanglerju dobila na nezakonit način. Vrhovno sodišče je tudi odločilo, da mu je bilo sojeno za dejanje, ki ga ni mogoče kvalificirati tako, kot so ga kvalificirali kriminalistična policija, tožilstvo in obe sodišči. V vsej tej sagi okoli Franca Kanglerja se tudi kriminalistična policija ne more izogniti svojemu delu odgovornosti (poleg tožilstva in sodstva). Ne pomagajo niti floskule o etiki, integriteti, zakonitosti in strokovnosti.

Tudi najnovejše dogajanje, točneje sojenje Francu Kanglerju, spominja na hude kršitve kriminalistične policije. Dne 16. in 17. 5. 2013 je kriminalistična policija na Mestni občini Maribor izvajala preiskave v zadevi radarjev. Z dovoljenjem vodstva občine, toda brez odredbe sodišča, je kar 18 ur kopirala vso elektronsko pošto vseh 500 zaposlenih. Šele 30. 9. 2015 pa je pridobila odredbo sodišča za pregled elektronske pošte sedmih oseb. Te je povabila na odpiranje in pregled omenjene elektronske pošte, toda brez povabila Francu Kanglerju. Končno sodbo o tem bo dalo sodišče, toda zadeva je v tej fazi hudo sporna, da ne zapišem dokončno nezakonita. Etika, integriteta, zakonitost in strokovnost dela kriminalistične policije bodo, kot kaže, odpovedale.

Primer Patria
Ta primer večina dobro pozna. Začel se je seveda prav tako pri kriminalistični policiji. Vsi trije obdolženi so bili na treh sodiščih spoznani za krive. Poslani so bili tudi v zapor. Ustavno sodišče pa je odločilo le o eni neustavnosti. O ostalih niti ni presojalo. Enoglasno je presodilo, da je bil kršen 28. člen ustave. To pomeni, da so vsaj v primeru Janeza Janše vsi po vrsti preiskovali, obtožili in sodili za nekaj, kar ni kaznivo dejanje (neznani kraj, neznani čas, neznani komunikacijski način, obljuba neznane višine nagrade). Kriminalistična policija se tudi v tem primeru ne more oprati svojega dela odgovornosti. Tudi floskule o usmerjanju tožilcev ne. Ostaja eno samo dejstvo. Nedolžne ljudi so preiskovali za nekaj, kar ni kaznivo dejanje. In v tem delu kriminalistična policija nosi polno in dokončno odgovornost. Ne pomagajo floskule o etiki, integriteti, zakonitosti in strokovnosti.

Primer NKBM
Se še spomnite hišnih preiskav NKBM in stanovanja njenega nekdanjega direktorja Kovačiča? Tudi tam so kriminalisti kopirali podatke o komunikacijah Kovačiča, kar na celem strežniku. Le zakaj? Če je Kovačič izvrševal kakšno kaznivo dejanje ali je pri tem komu pomagal, potem imajo te osebe imena in priimke in kriminalistična policija bi lahko kopirala le tako korespondenco.

Tako pa je kopirala vso njegovo elektronsko korespondenco. Tudi tisto, ki jo je Kovačič imel z Janšo in Pahorjem v času, ko sta bila omenjena v vlogi predsednika vlade. Toda domnevna korespondenca med Kovačičem in Janšo je prišla v javnost, seveda v obtožujoči obliki za Janšo. Objavil jo je levi režimski časopis Dnevnik. Če so korespondenco imeli le kriminalisti, so jo Dnevniku lahko posredovali le kriminalisti in nihče drug. S kakim namenom pa, če jih je ena sama etika, integriteta, zakonitost in strokovnost? Zakaj niso Dnevniku posredovali korespondence med Kovačičem in Pahorjem? Kot je povedal Kovačič, je v času vlade Pahorja take korespondence bilo celo več. Je kdo v kriminalistični policiji le ob imenu Pahorja pomislil na etiko, integriteto, zakonitost in strokovnost? Ali pa imajo dvojna politično motivirana merila? Po moje slednje.

Še več. Ne samo da je nekdo iz kriminalistične policije zlonamerno in politično motivirano s selektivnimi informacijami oskrboval  levi režimski časopis Dnevnik, situacija je še hujša. Kot smo lahko prebrali v medijih, naj bi del podatkov kar izginil in iskali naj bi jih pri upokojenem preiskovalcu NPU. Tipičen primer želje kriminalistične policije po več podatkih, kot jih potrebujejo za svoje delo, in posledično seveda selektivnega kapljanja teh podatkov v medije z namenom očrniti nekoga. Ne, ne! Kje so tu etika, integriteta, zakonitost in strokovnost? Jih ni!

Primer Magajna
Primer Magajna sodno sicer še ni zaključen, je pa značilno, da so ga kriminalisti obiskali nekaj dni po tem, ko se je uprl Pahorjevi koaliciji in ni želel glasovati tako, kot so hoteli oni. Obiskali pa so ga za en sam primer kopiranja posnetka deklice v kavbojkah ”zgoraj brez”, ki naj bi ga naredil pred takrat več kot letom dni. Ne spuščam se v nobene podrobnosti, ki jih v zvezi s tem navaja Magajna. Ne moremo pa mimo dejstva, da so kriminalisti trdi disk računalnika Magajne preprosto izgubili. Eni trdijo, da celo dvakrat. Tudi če gre le za izgubo trdega diska računalnika Magajne, se tudi v tem primeru pojavlja ogromno vprašanj, same izgube pa nobena floskula o etiki, integriteti, zakonitosti in strokovnosti ne opraviči.

Srečanja s kriminalisti
V času ministrovanja, pred in po njem se je in se kar pogosto dogaja, da želijo z menoj govoriti posamezni kriminalisti in kriminalistke. Nobenega takega pogovora ni nikoli bilo na mojo željo. Naj opišem tri take primere  srečanj s kriminalisti in kriminalistkami. Zgodili so se ločeno v razdobju pol leta, in sicer leta 2012. Eden za drugega in za pogovore z menoj niso vedeli, sam pa jim tega tudi nisem povedal. Vsi trije so mi opisovali situacijo na NPU in primere preiskovanja sumov kaznivih dejanj ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Točneje povedano. Opisovali so mi namerne neaktivnosti NPU v zvezi z njim. Z vsebino razgovorov sem seznanil takratnega generalnega direktorja policije. Šele po njegovi intervenciji so se zadeve začele premikati.

10 milijonov dolarjev podkupnine za direktorski stolček v Mercatorju
V javnosti danes še vedno velja splošno prepričanje, ki temelji na poročanju dominantnih medijev, da je avgusta leta 2005 Mercator prodal Janez Janša v svoji pisarni predsednika takratne vlade. Kupca naj bi bila Boško Šrot in Igor Bavčar. To ”zgodbico”, v katero verjetno verjame velika večina naših ljudi, so objavili naši dominantni mediji že leta 2005. Janez Janša je torej ”medijsko” kriv za prodajo Mercatorja. Kaj hujšega bi se mu lahko zgodilo. No, verjetno se mu je še kaj hujšega.

To je bil čas, ko se je direktorski stolček Zorana Jankovića že hudo majal. Tudi zato so ljudje iz okolice Zorana Jankovića stopili v akcijo, očitno so razpolagali z milijoni dolarjev, ki so jih bili pripravljeni plačati za stolček Zorana Jankovića. Kaj je o tem vedel Zoran Janković, iz knjige Dušana Mohorka Kriminalist in odvetnik ne izvemo, saj tega ne ve niti Dušan Mohorko. Zoran Janković bo danes verjetno zanikal, da je imel karkoli s tem, toda sam mu tega ne bom verjel. Zame je bil seveda najbolj zanimiv tisti del knjige, ki opisuje, kako je podkupovanje potekalo.

Nekdo iz kroga Zorana Jankovića (Dušan Mohorko v knjigi (še) ne razkrije imena) ga je povabil na kosilo ali večerjo. Ko sta stala pri solatnem bifeju mu je omenjeni neznanec ponudil milijon dolarjev v zameno za ”dobro sodelovanje” z Zoranom Jankovićem v vlogi direktorja Mercatorja, seveda. Dušan Mohorko mu ni odgovoril, tisti dan neznanec ponudbe sploh ni več omenjal. Ker Dušan Mohorko ni odgovoril v nekaj dneh, je Jankovićev krog ljudi očitno ocenil, da je ponudba Dušanu Mohorku prenizka, zato je bila ponudba povečana na dva milijona dolarjev. Ker Dušan Mohorko ni odgovoril niti na drugo ponudbo, je bila ta povečana na pet milijonov dolarjev, ker pa niti na to ponudbo ni odgovoril, je dobil zadnjo ponudbo za deset milijonov dolarjev. Prav ste prebrali, 10 milijonov dolarjev.

Če za primerjavo ta znesek preračunamo v evre, lahko vidimo, da gre za vrtoglavi znesek  7.249.003,26 evra. Ker Dušan Mohorko ni odgovoril niti na to ponudbo, nove ni več dobil. Podkupovalci iz kroga Zorana Jankovića so očitno ocenili, da direktorski stolček slednjega v Mercatorju pač ni vreden več. Zoran Janković je bil na prvi seji nadzornega sveta zamenjan na direktorskem stolčku v Mercatorju. Podkupnina gor ali dol, to se zgodi, če se po žilah osebe, ki ji ponujaš podkupnino, pretaka policijska kri in ima ta oseba policijski imunski sistem. Kot pravi Dušan Mohorko, je zgodbo povedal nekaterim novinarjem in kriminalistom že takrat leta 2005. Kot veste, se ni zgodilo nič. Se bo sedaj? Danes se lahko vprašamo tudi to, kaj bi se zgodilo, če bi bil na mestu Dušana Mohorka nekdo, ki bi podkupnino sprejel? Bi Zoran Janković ostal na čelu Mercatorja in ne bi zašel v politiko?

A. R., povzeto po blogu vinkogorenak.net