V knjigi Moje življenje v totalitarizmu je Peter Starič razkril, kakšno je bilo življenje pod totalitarnim režimom, tako enim kot drugim, in opisal grozote, ki so se dogajale, ter kakšno je bilo sprenevedanje komunistične oblasti, ki je bila izvedena samo v množičnih pobojih.
“Režim, ki nam je vladal 45 let, ni bil v svojem bistvu prav nič milejši od tistega, ki so nam ga prinesli okupatorji, v terorju, ki ga je izvajal, pa je bil najhujši, in to proti lastnemu ljudstvu,” piše Starič v knjigi Moje življenje v totalitarizmu.
Knjiga je polna podobnih, srce parajočih odlomkov, v katerih Starič piše o svojih spominih pod totalitarno taktirko. “Samo med februarjem in aprilom so vosovci pobili kar 38 Slovencev, ne samo odraslih, tudi nekaj otrok. Veliko od njih je imelo to ‘napako’, da so se želeli bojevati proti sovražniku brez pokroviteljstva OF, ki je bilo trdno v rokah komunistov. Že proti koncu leta 1941 je komunistični voditelj Boris Kidrič razglasil smrtno kazen za vsakega, ki bi se bojeval proti sovražniku zunaj organizacije OF.”
Komuniste bolj zanimala internacionala kot obstoj slovenskega naroda
Partizani so postali rak rana slovenstvu. “Po vsem, kar sem izvedel o partizanskem bojevanju, pa se je v meni vedno bolj utrjevalo prepričanje, da partizanščina veliko bolj škodi nam, Slovencem, kot pa okupatorjem,” piše Starič in dodaja: “Praviloma so vsaki žrtvi po smrti nadeli pečat izdajstva ali kolaboracije. Sčasoma pa je postalo vedno bolj jasno, da so komunisti s to pretvezo odstranjevali svoje politične nasprotnike.”
K partizanom je v tistih letih pristopil tudi olimpijec Leon Štukelj zaradi želje po boju proti okupatorju. Sprva je dobil uniformo in orožje, a so ga partizani kmalu razorožili ter poslali v kazenski bataljon, saj je preveč odkrito izražal svoje protikomunistične nazore. Ko so se bataljonu začele približevati čete Waffen SS, “so jo njihovi stražarji partizani pobrisali ter prepustili bataljon na milost in nemilost Nemcem. Štukelj, ki je znal perfektno nemško, je komandantu dopovedal, da morajo v kazenskem oddelku kopati protitankovske jarke, ker so jih imeli v OF za nezanesljive”. Zaradi tega je imel Štukelj veliko težav tudi po vojni.
Nekaznovani morilci
A delovni bataljon je doletel redke. O pobojih v Hudi jami tako Starič piše: “Ker se je vse to dogajalo večinoma ponoči, je uspelo petnajstletni deklici, da je še pred vhodom v rov pobegnila. Naneslo pa je, da je za pomoč prosila nekega zagrizenega terenca, ki ji je s krampom najprej izkopal oči, ter jo nato prinesel do vhoda v rudnik, kjer so jo pokončali. Pred nekaj leti se je tisti človek obesil, tako so pripovedovali tamkajšnji vaščani, ki vedo za celotno zgodbo.”
“Ker je morala imeti Jugoslavija vsaj na zunaj videz bolj demokratične države, represivnih zakonov niso več tiskali v Uradnem listu. Pač pa so take zakone in predpise, ki so bili v ostrem nasprotju z Deklaracijo Združenih narodov o človeških pravicah (ki so jo podpisali tudi jugoslovanski zastopniki), tiskali v tajnem uradnem listu, ki so ga dobivali le najbolj posvečeni,” piše Starič.
Ivan Šokić