Na “spravni” slovesnosti sami člani stranke SD, revolucionarne parole in zadnji šef CK ZKS Milan Kučan

Dobili smo spomenik žrtvam vseh vojn in z vojnami povezanih dogodkov. Seveda se krvavi bratomorni revoluciji, kjer je brat moril Slovenca brata, po novem reče “dogodek, povezan z vojno”. Na kongresnem trgu v Ljubljani se je zbrala vsa levičarska politična smetana. Od Tanje Fajon, Dejana Židana, Mirana Potrča, Matjaža Hana, Majde Potrate, Vlaste Nussdorfer, Milana Brgleza, Mira Cerarja pa vse do Zorana Jankovića in Milana Kučana.

Lahko bi rekli, da je potekal vrh stranke Socialnih demokratov, neposrednih naslednikov Komunistične partije, katere ustanovitelji so izvedli bratomorni genocid nad Slovenci. Spravne slovesnosti so se torej udeležili sami politični potomci krvave bratomorne revolucije, ki nikoli v zgodovini niso priznali zločinov svojih partijskih predhodnikov. Le ljubljanski metropolit Stanislav Zore je ponazarjal tiste, ki so bili nedolžne žrtve revolucionarnega nasilja. Osrednji govornik na prireditvi je bil predsednik republike Borut Pahor.

Floskule o zreli naciji
Pahor je skušal biti spravljiv in všečen. Njegov govor bi lahko  ob nepoznavanju zgodovinskih okoliščin  ocenili celo kot dober. A je bil vse prej kot to. Pahor je govor začel z mislijo, da smo sedaj, ko smo postavili dva betonska bloka domnevni spravi, postali zrela nacija. A zrela nacija je nacija, ki ima razčiščeno zgodovino, ne pa tista, ki postavlja spomenike sprave, globoko v sebi pa zanika okrutnost bratomorilnih komunistov.

Za levičarji v cesarjevih novih oblačilih so protestirali njihovi plačanci s parolami proti spravi. Foto: Twitter

Predstavljajte si slovesnost v Berlinu, kjer bi potomci in politični nasledniki nacistov odkrili spomenik sprave, hkrati pa vztrajali pri svojih političnih stališčih, da je bil tretji rajh luč civilizacije in da so bili vsi, ki so umrli pod nacizmom, narodni izdajalci. To je namreč retorika, ki veje iz ust poslancev levičarskih strank. Na slovesnosti so se šli spravo, jutri pa jih bodo usta polna narodnih izdajalcev in hrabrih “herojev” osvobodilnega boja. Slovenska levica še ni priznala zločinov svojih političnih predhodnikov, za zločine se ni ne pokesala ne opravičila. Celo spodbuja neokomunistične manifestacije, kot so koncerti v Stožicah in zadnje nekulturno izživljanje na Kongresnem trgu v režiji Svetlane Makarovič.

Pahor je v svojem govoru tudi dejal, da moramo sedaj, ko smo baje spravljeni, s preteklostjo iti naprej. Naprej pa je težko iti, če na spravni slovesnosti manjkajo politični nasledniki pomorjenih in pobitih. Slovesnost, na kateri se tare političnih naslednikov rabljev, je sama sebi namen. Tako kot spomenik, ki brez prave sprave in priznanja zločinov revolucije služi samo kot dober zaslužek za tistega, ki ga je postavil. Pahor je proti koncu svojega govora le izdavil, da je bila revolucija in da so bili izvensodni poboji. Tako je postal prvi levičar, ki je vsaj delno javno priznal grozote revolucije in genocida. A je prav tako izjavil, da je to – to. Sprava je, spomenik je, dali smo venec, zdaj pa dovolj debat o preteklosti!

Prikrivanje zločinov komunizma
Ta slovesnost je bila torej slovesnost pozabe, ne sprave. Namenjena je bila temu, da bi naredili kar križ čez zgodovino, kot da je ni bilo, in gremo naprej. Kam pa, se sprašujem, če državo še vedno vodijo dediči revolucije? Namesto da bi spravo dosegli preko zgodovinske resnice, jo levica skuša doseči z grdimi socialističnimi in pregrešno dragimi spomeniki. Ampak sprave ne bosta dosegla beton in polaganje vencev. Sprava bo prišla sama od sebe, za njo pa je potrebno kesanje, priznanje in odpuščanje. Pri nas pa po 70 letih ni bilo niti kesanja niti priznanja s strani naslednikov socialističnega režima. Zahtevajo samo odpuščanje in to takoj!

Proti koncu že tako kratke (lahko bi rekli instant) slovesnosti pa je tudi nadškof Stanislav Zore izrekel kratek blagoslov. Naštel je kraje, kjer so življenja izgubljali Slovenci. Iz njegovih besed je bilo razbrati, da govori predvsem o revolucionarnem nasilju. Ob koncu blagoslova pa je Zore dejal tisto, kar si je od te slovesnosti, ki je poteala brez predstavnikov polovice naroda in je bila namenjena le promociji levičarske lažne želje po spravi, potrebno zapomniti. Naj se nasilje, ki mu je bil podvržen slovenski narod, nikoli več ne ponovi. To je edina beseda, edini stavek, ki je bil na tej lažni slovesnosti resničen. Bog ne daj, da bi še kdaj takšni krvoroki in norci prevzeli oblast. Bog ne daj, da bi Slovenec zaradi zločinske ideologije še kdaj moril Slovenca brata.

Sprava bo očitno predvolilna tema Socialnih demokratov. Foto: Twitter

Da bomo dosegli pravo spravo, pa bo potrebnega še veliko dela. Treba je dostojno pokopati mrtve, obeležiti njihovo trpljenje in obsoditi krvavo komunistično revolucijo, katere politični nasledniki so bili edini prisotni na slovesnosti. Namesto slovesnosti sprave smo dobili slovesnost in spomenik zakrivanja zločinov komunizma in komunističnega genocida nad lastnim narodom. Le enkrat je Slovenec klal Slovenca brata in prav je, da se za vselej pove  kdo in kdaj. Ko se bodo zločinci in njihovi nasledniki resnično pokesali za svoja hudodelstva, bo čas za spravo. Kajti za odpuščanje je potrebno priznanje in kesanje, tega pa ob lažni slovesnosti na Kongresnem trgu ni bilo.

A. R.