Napad Kolar Celarčeve na lekarnarje – monopol, ki pomeni dražja zdravila in čakalne vrste

Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc (Foto: Bobo)

Lekarnarji in koncesionarji že dlje časa opozarjajo na številne nepravilnosti in anomalije, ki jih dopušča obstoječa zakonodaja o lekarniški dejavnosti. Žal jih ne rešuje niti nov predlog zakona, ki je bil poslan v parlamentarno obravnavo in je po mnenju  stroke neprimeren, predvsem pa škodljiv tako za paciente kot tudi za izvajalce lekarniške dejavnosti. Država se tako počasi umika izplačevanju zdravstvenih storitev, kar pomeni, da bodo storitve dostopne tistim, ki si jih bodo lahko plačali.

Čeprav so v Strokovnem združenju lekarnarjev Slovenije ves čas zakonodajnega postopka podajali utemeljene predloge, so bili preslišani. Iz končnega predloga zakona so na Ministrstvu za zdravje v zadnjem trenutku umaknili tudi tiste predloge, za katere so jim obljubili, da jih bodo upoštevali. Rezultat ignorantskega odnosa pristojnih je predlog zakona, ki je škodljiv tako za ljudi kot tudi za lekarniško dejavnost kot tako.

Najprej streha, potem temelji?
Ministrstvo za zdravje bi moralo najprej slediti ureditvi še nesprejetih temeljnih zakonov:

  • Zakona o zdravstveni dejavnosti in
  • Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.

To je edina možnost, da  odpravi številne anomalije in slabe  rešitve, ki jih dopušča in uvaja obstoječi predlog zakona. Očitno bo ministrstvo po sprejetju teh dveh zakonov moralo naknadno spreminjati še zakona o lekarniški dejavnosti. Zakaj  je ministrstvo najprej šlo v sprejemanje področnega zakona, še preden sta sprejeta oba krovna zakona, ni znano.

Koncesije po volji županov
Najbolj sporne točke obstoječega predloga zakona so neustrezno opredeljena javna lekarniška služba, ki podpira sicer že naraščajoči trend financiranja javne službe iz zasebnih žepov. Potem so tu anomalije pri podeljevanju in plačevanju koncesnin, saj novi zakon občinam še vedno dopušča dvojno vlogo. Na eni strani zakon obravnava zasebne lekarne diskriminatorno, saj je plačilo koncesnin v celoti podvrženo odločitvi občine, na drugi strani pa zakon občinam omogoča, da od pobranih koncesij prelivajo sredstva iz zdravstvene blagajne v občinske blagajne. Torej po volji županov.

Od l. 2000 v Ljubljani ni bila podeljena niti ena sama koncesija za lekarniško dejavnost. V tem času pa je javni zavod odprl kar 14 lekarn. Od tega večina lekarn gostuje v prostorih občin in ne plačuje najemnin. Koncesije za lekarniško dejavnost podeljujejo občine, hkrati pa so tudi ustanoviteljice javnih zavodov lekarn, ki opravljajo neprofitno dejavnost in plačujejo 17 odstotkov davka na dobiček. Zaslužke javnih zavodov lekarn bi morale občine uporabiti za širjenje lekarniških dejavnosti in ne za financiranje občin. Obstoječa davčna zakonodaja pa celo subvencionira javne zavode – za razliko od zasebnih.

Same komplikacije in oviranja
Zakaj je bilo umaknjeno določilo o statusnem preoblikovanju lekarnarja iz samostojnega podjetnika v d. o. o., ki mora vrniti koncesijo, zapreti lekarno za 10 mesecev? In ponovna dodelitev koncesije taistemu je zopet odvisna od ponovnega razpisa občine in verjetno tudi od županov, ki najbolj poznajo razloge umika. Zasebni zdravstveni delavci bodo z novim zakonom tako prisiljeni ponovno skleniti vse pogodbe “na novo”.

Nemogoče preoblikovanje
Takšno preoblikovanje s strani Celarčeve pa je seveda tako v praksi kot teoretično čisto nemogoče, tako kot vprašanje financiranja lekarniške dejavnosti, ki naj bi bilo bolj pravično za vse lekarne – med drugim naj bi tudi oblikovanje cen na podlagi normativov in standardov določil minister za zdravstvo.

Monopol ostaja
Zato je upravičen strah koncesionarjev, da bo tudi načelna določba o zagotavljanju vzdržnega sistema financiranja lekarniške dejavnosti ostala zgolj črka na papirju, saj se utegne zgoditi, da bomo prav kmalu imeli le en javni zavod, ki bo imel monopol nad prodajo zdravil.

Skregano z evropsko ureditvijo
Smiselno bi bilo vprašati ministrico, po kakšni ceni bodo prodajali zdravila in koliko bo za zdravila plačevala javna zdravstvena blagajna. Če bo sprejet sporni zakon, bo lekarniško dejavnost spremenil v dejavnost, ki nikakor ne bo primerljiva s sodobno evropsko ureditvijo lekarniške dejavnosti, saj sporni zakon onemogoča razvoj bolj konkurenčnih storitev in se požvižga na prosto izbiro za vse slovenske paciente.

Podpisi za vlado ne štejejo
In kaj pomeni 20.000 zbranih podpisov v podporo lekarnarjev? Iz preteklih izkušenj vemo, koliko je vladi mar za izraženo voljo ljudstva. In tako je tudi z obljubami koalicije SD-ja in Desusa, ki so lekarnarjem obljubili, da bodo njihove predloge vložili in dopolnili. Tako koalicija pravi, da bodo parlamentarni postopek ustavili, saj da ga je nemogoče spremeniti do te mere, da bi odpravili vse nedorečenosti. O tem se bo morala koalicija pred sejo odbora še pogovoriti, saj ima ministrica pri vsem tem očitno svoje interese. Gre pač za edini zakon, ki ga je ministrica sploh dala od sebe.

Ministrica se na pripombe požvižga
Čeprav je zakonodajno-pravna služba DZ napisala kar 21 strani pripomb, je vprašanje, ali se ministrica zaveda, da bo – če bi bil sprejet takšen predlog zakona – to dolgoročno vodilo v zamrtje dela koncesionarjev v lekarništvu, kar pomeni da se bo lekarniški lobi z javnim zavodom utrdil kot najmočnejši lobi v Sloveniji. Zato na Strokovnem združenju lekarnarjev ne izključujejo ustavnega spora. Ministrica pa nič.

S. P. S.