Natanko pred 75 leti so rdeči džihadisti kruto umorili slovenskega glasbenika Franceta Požuna

Slika je simbolična.

Danes mineva 75 let, odkar so komunisti pri Zagradcu umorili slovenskega glasbenika Franceta Požuna, ki je veljal za izjemno poštenega družinskega očeta in so se o njegovi smrti v tistem času na Slovenskem razpisali celo medvojni časopisi. Požun je bil organist v Žužemberku, tajnik tamkajšnje hranilnice in posojilnice ter zastopnik Vzajemne zavarovalnice. Kot je 8. maja leta 1943 zapisal eden izmed slovenskih časopisov, “si je ‘plemeniti mož’ zaslužil, da se ga vsaj zdaj, na obletnico njegove smrti, spomnimo s tremi skromnimi vrsticami”.

France Požun je bil sin zelene Štajerske. V Celju je končal oglarsko šolo, po vojni pa se je z vsem srcem posvetil svojemu poklicu in leta 1992 v Žužemberku postal organist. V svoji stroki je bil izjemno sposoben in upoštevan, tako da so ga prištevali med najboljše organiste v škofiji. Veliko je tudi komponiral, marsikatero njegovo skladbo pa je objavil “Cerkveni glasbenik”. Kot so v tistem času poročali časopisi, jih je neverjetno veliko število napravil za domači zbor in domače prilike.

Rajni g. Požun nikakor ni štedil s svojimi talenti. Nobena prireditev ni minila, da ne bi nastopil njegov izvrstno izvežbani pevski zbor z izbranimi točkami, nobena slavnost brez godbe na pihala, ki jo je izvežbal in vodil in igral tisti inštrument, kjer je bila vrzel najbolj občutna. Izreden mojster pa je bil na orglah. Strokovnjak, ki ga je poslušal, je takoj izvedel, da sedi za orglami umetnik. Takoj se je tudi zavzel z ljubeznijo za ljudsko petje in ga dvignil na zavidljivo višino,” lahko preberemo v posvetilu padlemu pod s krvjo umazanimi rokami komunistov.

Požun naj bi sicer že kot organist razvil ogromno delavnost. Toda razmere so ga usposobile in primorale, da je sprejel še nove dolžnosti. Hranilnica-posojilnica pa si ni mogla želeti boljšega in zanesljivejšega tajnika, kakor je bil on.

T. F.