Komunistična prevara ustanovnih skupin OF, zahodnih zaveznikov in slovenskega naroda (1. del)

Vidmarjeva vila je bila skoraj sveti kraj partijske oziroma enobejevske mitologije. Zdaj pa je po mednarodnem pravu to del Nemčije (foto: Nova24TV).

Kaj se je v Sloveniji med vojno v resnici zgodilo? To vprašanje se v slovenskem prostoru pojavlja vedno pogosteje in vedno glasneje, kar je znamenje dvojega: Tega, da režimskemu prikazovanju medvojnega dogajanja doma komaj še kdo verjame, in pa tega, da je za našo skupno usodo zaskrbljenih vedno več ljudi.

Čim prej pogledamo resnici pošteno v obraz, tem prej bo narod spet zadihal iz polnih pljuč. Najbolj usodno pa je, da je revolucija načela temelje našega narodnega življenja. Ko je ustoličila sebe za boga in si podredila vse, je prekucnila pravila objektivnega vrednotenja vsega življenja na glavo: kar je služilo njej, je bilo resnica, pravica in herojstvo, pa čeprav je bilo dejansko ravno nasprotno.

(Foto: iStock)

Centralni komite (CK) Komunistične partije Slovenija (KPS) je ukazal partijcem, naj vstopijo v vojsko kot prostovoljci. Z zbiranjem prostovoljcev so komunisti načrtno igrali navdušenje za obrambo domovine, ker so vedeli, da bodo po tej poti prišli do orožja in v skladu z Leninovimi navodili izrabili zmedo za revolucijo ter prevzem oblasti.

Boris Ziherl: “RAZUMETI narodnoosvobodilno borbo se pravi, razumeti jo kot ljudsko revolucijo, ki jo je zavestno organizirala in vodila KPJ, ki je bila opremljena z vsemogočno doktrino marksizma – leninizma.”

Če imamo pred očmi, da je jeseni 1935 nemški vodilni komunist Pieck ukazal nemškim partijcem vstopiti v čim večjem številu v gestapo, kjer jih je bilo v začetku vojne 5 tisoč, potem lažje verjamemo, da je z vednostjo CK KPS marsikateri partijec sodeloval z nemškimi komunisti v gestapu po zasedbi Gorenjske in Štajerske. Senator Brodar priča, da je komunistični gostilničar Pravst hvalil Hitlerja: “Zdaj bo pa drugače.” In komunist Torkar je pritrjeval: “Zdaj je minilo vladanje klerikalnih mogotcev.” Več komunistov si je na rokav pripelo kljukasti križ.

Brez nemškega vpada v Sovjetsko zvezo slovenska komunistična partija ne bi začutila potrebe po slovenski “narodno-osvobodilni borbi”.

Značilno za partijsko taktiko je bilo, da so partizani več mesecev v začetku revolucije nosili vojaške kape brez rdeče zvezde, pač pa z jugoslovansko kokardo. Narod pač ni smel vedeti, za kaj pri NOB v resnici gre.

Janez Stanovnik (foto: STA)

Ljudska oblast “po naše” ali pesek v oči
Pri uresničevanju revolucije se je partija vedno znova sklicevala na “ljudsko oblast”. V skladu s tem je partija stalno in dosledno poudarjala, da je osvobodilno gibanje “demokratično”, torej po volji ljudstva. Takšno govorjenje je pri mnogih ljudeh zlasti v začetku ustvarjalo vtis, da sestavljajo slovensko ljudstvo le komunisti in pristaši Osvobodilne fronte (OF), vsi ostali Slovenci pa so narodni odpadniki.

Koliko poštenjakov je partija zvabila v sodelovanje z njo pod pretvezo boja za narodno? Ti so ji tako prevarani pomagali pri njenem medvojnem terorju in uvedbi povojne diktature. Prevarala je člane ustanovnih skupin OF, ki jim je ob ustanovitvi obljubila, da bodo njeni enakopravni partnerji. Prevarala je zahodne zaveznike, ki so jo med vojno vojaško podpirali samo zato, ker je obljubljala, da bo po vojni uvedla demokracijo. Prevarala je slovenski narod, ker mu je za po vojni obetala demokracijo, namesto nje pa uvedla komunistično diktaturo.

Tiste, ki revolucije niso sprejeli, je partija blatila z vsem mogočim in nemogočim. Tistega, ki ga je likvidirala, je pred likvidacijo ali po njej proglasila za narodnega izdajalca.

Damjan Likar

[Odlomki iz knjige Stalinistična revolucija na Slovenskem, 1941–1945, Stane Kos]