Ministrstvo za kulturo ima odprto izdatno finančno pipico, a le za izbrance

Državni plačanec za rušenje desnice Darko Štrajn (foto: STA)

Leta 2012 so kulturniki pokazali svojo nekulturnost, ko so takratnega ministra za kulturo dr. Žigo Turka izžvižgali in ga ozmerjali s smradom. Mnogi izmed njih so bili nato najbolj aktivni pri tako imenovanih vstajah, ki so rušile Janševo vlado. Od slovenskih kulturnikov bi bilo za pričakovati, da se obnašajo etično in spoštljivo, saj je konec koncev država tista, ki njihovo dejanje financira. Več kot očitno je, da se velika večina ne zaveda, da financiranje vsakogar, ki bi se rad ukvarjal z umetnostjo, ne predstavlja dolžnosti države. Vidimo pa lahko, da to ne poteka po ustreznem selektivnem postopku, saj je med drugim pri delitvi sredstev poglavitna tudi pripadnost ustrezni politični opciji. 

Zanimiv je podatek, da ko je bila na oblasti Janševa vlada, v letih 2004 – 2008, je minister Vasko Simoniti razpolagal s proračunom v višini 178 milijonov evrov, zdaj pa je tega denarja samo še 148 milijonov evrov, kar pomeni, da se je v desetih letih od odhoda Janševe vlade proračun za kulturo zmanjšal kar za 30 milijonov evrov, kar je tragedija.

Del BDP-ja, ki ga Slovenija namenja za kulturo, je med najvišjimi v EU
Kljub temu je Slovenija glede na delež bruto domačega proizvoda (BDP), ki ga namenja za kulturo, rekreacijo in dejavnosti neprofitnih organizacij, med najvišje uvrščenimi državami v Evropi. Leta 2013 se je z 1,8 odstotka BDP nahajala na petem mestu, višji odstotek so imele samo Islandija, Estonija, Danska in sosednja Madžarska. Glede na podatke Statističnega urada RS je leta 2015 odstotek res nekoliko upadel, a je Slovenija še vedno trdno med deseterico držav.

Stari kulturniki se obnašajo kot družbeno-politični delavci, ki si kulturo predstavljajo kot socialistično institucijo. Nekdanji kulturni minister Simoniti je komentiral govor predsednika upravnega odbora Prešernovega sklada Vinka Möderndorferja, ki se je na proslavi ob kulturnem prazniku spravljal udrihati po politiki, kar je vedno najbolj lagodno in populistično. “Gospod Möderndorfer si očitno kulturo predstavlja kot neko vrsto socialistične inštitucije, čeprav ji očita, da je prežeta z neoliberalizmom in kapitalizmom.” V resnici se pri nas pojma mešata, saj je bila slovenska demokracija tudi na področju kulture slabo uvedena, zaradi česar slovenska kultura še vedno temelji na solidarnostnem, socialističnem načinu. “Res pa je, da se predvsem zdajšnji minister za kulturo premalo zavzema, saj sam spada v kvoto stranke DeSUS, upokojenske stranke pa kultura v resnici ne zanima,” je Simoniti okrcal tudi ministra Antona Peršaka.

Vasko Simoniti. (Foto: Nova24TV)

Število odvisnih od sredstev kulturnega ministrstva se povečuje
Po prepričanju Simonitija se ministrstvo za kulturo spreminja v socialno ustanovo. “Če smo imeli pred desetimi leti 1.400 tistih, ki so bili zaposleni na področju kulture in jim je država morala plačevati prispevke, jih imamo zdaj 1.800.” To po njegovem mnenju kaže na socialni element, ki se povečuje. “Te stvari se v resnici ne uredijo, saj nihče ne zna ponuditi ustreznega odgovora, kako rešiti položaj socialno ogroženih na področju kulture. To predstavlja enega izmed temeljnih problemov.”

Med drugim Simoniti izpostavlja, da je zmotno prepričanje tistih, ki so študirali na področju kulture, da jim je država dolžna zagotoviti službo in sredstva za financiranje. Podal je prepričanje, da je najlažje s prstom kazati na državo. “Prav zaradi te miselnosti ustvarjamo državne reveže, pri čemer se ustvarja negativna klima.” Po njegovem prepričanju bi moralo biti ministrstvo dolžno prepoznati ustvarjalnost in te ljudi podpreti pri njihovem delu. “Treba bi bilo ustvariti ustrezne kriterije.” Simoniti meni, da bi na takšen način zagotovili kakovostno in ustvarjalno delo.

Delitev sredstev poteka na podlagi politične pripadnosti
Ministrova vloga je očitno zgolj delitev denarja po političnem ključu. Zanimivo pa je, kako se je ta odzval na vprašanje novinarke Sofije Pike Simić, ki ga je vprašala, v katero stranko bi se bi bilo treba včlaniti za dodelitev sredstev. Odgovoril je, da to vprašanje jemlje kot žalitev, zato nanj ne misli odgovarjati. Čeprav se je minister odzval z užaljenostjo, je nedavno v intervjuju za Dnevnik izjavil, da se je za ministrski položaj moral včlaniti v DeSUS, ker ima stranka tako kot mnoge druge to zapisano v statutu. “Pomislekov nisem imel veliko, ker je DeSUS v osnovi levosredinska stranka, sam pa si domišljam, da sem tudi socialno usmerjen.” Njegova izjava tako potrjuje, da je za pridobitev položaja ali denarja nujno vstopiti v eno izmed strank tranzicijske levice. 

Foto: STA

Igorja Koršiča, profesorja na Akademiji za gledališče, radio, film in televiziji (AGRFT), javnost pozna zlasti kot t. i. kulturniškega vstajnika, ki je pripomogel k rušenju desne vlade. Kot mnogi drugi je bil za to dobro denarno nagrajen. Ministrstvo za kulturo mu je izplačalo 15.330 evrov za “Pripravo študij analiz za potrebe zakonodaje in drugih ukrepov ter raziskovanje dobrih praks na področju nacionalnih in evropskih politik”, za kar je prejel še dodatnih 9.900 evrov za raziskovanje dobrih praks. Skupno je tako za nekakšne praviloma neuporabne študije prejel 26.230 evrov.

Igor Koršič. Foto: STA

Državno plačani inštitut za rušenje Janeza Janše
Mirovni inštitut, katerega ustanovitelj je tudi Darko Štrajn, ki sistematično obračunava z Janezom Janšo in je bil eden glavnih podpornikov t. i. vstaj, je v času od leta 2014 dobil od države sredstva v znesku kar 1,217.355 evrov. Kakšno korist imamo državljani od tega levičarskega inštituta, pa ne ve nihče. Prav tako je progresivni Zavod Kersnikova od leta 2014 dobil 519.193 evrov davkoplačevalskega denarja, od leta 2009 pa kar 1,531.730 evrov.

Zavod AKSIOMA  je od leta 2014 prejel 354.810 evrov, od leta 2009 pa kar 1,623.544 evrov. Zavod Maska je od leta 2014 prejel 677.238 evrov, od leta 2009 pa kar 2,174.364 evrov. Gre za zavoda, kjer delujejo kvazi umetniki, ki so se preimenovali v Janeza Janšo in se v svojih delih norčujejo iz njega. Njihovi izdelki sicer niso znani skoraj nikomur, pomembno pa je, da so politično pravilno usmerjeni, za kar so nagrajeni z visokimi zneski, od katerih lagodno živijo.

750.000 evrov davkoplačevalskega denarja za film, ki si ga je ogledalo 3.096 ljudi
Vinko Möderndorfer, ki je na proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku kar počez udrihal po politiki in kritiziral mačehovski odnos do kulture, je za svoj film Inferno prejel 750.000 evrov davkoplačevalskega denarja. Ta film si je po podatkih Filmskega sklada RS ogledalo le 3.096 gledalcev.

Za lažjo predstavo v tabeli prikazujemo podatke, katere filme ministrstvo za kulturo financira, in za kar je skupno namenilo 1,954.043 evrov.

Foto: Printscreen

Koliko od teh filmov ste si ogledali in kašen prispevek k slovenski kinematografiji prinašajo, pa ocenite sami. Več kot očitno gre za financiranje oblasti všečnim umetnikom, ki bodo ob drugi vladi organizirali vstaje in metali granitne kocke v parlament. Ker pa mora biti vse skupaj medijsko pokrito, je treba nagraditi tudi medije. Za to pa poskrbi minister Peršak z denarjem, ki ga namenja za pluralizacijo medijev, ki jih v 90 odstotkih razdeli vladi naklonjenim medijem, pri čemer ni treba posebej poudariti, da medija Nova24TV ni med njimi.

N. Ž.