Mit o NOB: “Slovenski narod postal talec krvavega komunističnega pohlepa. In še danes je tako …” (5. sklepni del)

(Foto: iStock)

Primer Dražgoše najbolj nazorno dokazuje, da je med 2. svetovno vojno ves slovenski narod postal talec komunističnega pohlepa po absolutni oblasti in kako protinaroden je bil v resnici komunistični “narodnoosvobodilni boj”. Ironija pa je, da v tej vasi zveza borcev in levica še sedaj vsak januar proslavljata obletnico tega partizanskega “junaštva”, je prepričan Gregor Medvešek v svoji knjigi Mit o NOB.

Glede na to, koliko nepotrebnih žrtev je povzročilo partizanstvo, in na dejstvo, da je bil cilj in vzrok nastanka partizanstva uvedba komunistične diktature, se lahko reče, da je z nezakonito odločitvijo 4. 7. 1941 jugopartijski politbiro zagrešil zločin nad narodom in da, če je kaj, je potem ta odločitev pomenila narodno izdajo, ne pa ravnanje protikomunistov, po zaslugi katerih je bilo število žrtev nižje in stiska ljudstva manjša, kot bi bila sicer.

(Foto: iStock)

Osvoboditev na način, da je diktatura zamenjala diktaturo
Tudi končni učinek komunističnega bojevanja na “pravi strani” je bil negativen – v državah, ki so bile pred vojno demokratične in so jih od okupatorjev “osvobodili” komunisti, je bila vzpostavljena diktatura, zaostalost in teror primitivnih vodstev. Na moralni ravni je Stalinov režim spadal v podobno kategorijo kot Hitlerjev.

Partizanstvo je krivo, da se je Slovenija po koncu 2. svetovne vojne znašla na napačni strani železne zavese, kot del komunističnega lagerja, ne pa svobodnega sveta.

Vprašanje je, kdaj bodo zagovorniki partizanstva spoznali, da s povzdigovanjem tega totalitarističnega gibanja ne povzdigujejo patriotizma, ampak totalitarne vrednote, ki so v nasprotju z evropsko humanistično tradicijo in v nasprotju s sodobno civilizacijo, združljive le s parazitskim islamskim terorizmom, rusko KGB-jevsko in roparskimi diktaturami afriških primitivcev.

Janez Stanovnik (foto: STA).

Komunistične nebuloze ne poznajo meja
Voditelji borčevske organizacije in drugi apologeti partizanskega boja celo trdijo, da je njihov boj zaslužen za osamosvojitev Slovenije leta 1991. Ta trditev je tako skregana z resničnostjo, da je čudno, da njene absurdnosti ne opazijo tisti, ki jo izrekajo. Če je namreč tako, kot trdijo, zakaj potem Slovenija ni postala neodvisna že leta 1945, ko so zmagali, ampak šele čez 46 let, ko je propadel komunistični sistem, ki so ga oni uvedli?

Rečemo lahko, da je glavni dolgoročni zgodovinski učinek partizanske zmage v Jugoslaviji leta 1945 skoraj polstoletna odložitev procesa oblikovanja nacionalnih držav na prostoru nekdanje Jugoslavije, tudi ustanovitve slovenske države, pri čemer pa ta odlog ni prinesel mirnega poteka tega procesa, ko je do njega končno prišlo.

Na moralni ravni je partizanstvo, ki se je oklicalo za narodnoosvobodilno gibanje, doživelo poraz s tem, da ga je znaten del naroda doživljal kot večje zlo od tujih okupatorjev in se je bil v zavezništvu s tujci prisiljen bojevati proti temu gibanju.

Partizanstvo sprožilo državljanski spopad
Zaradi partizanstva smo se Slovenci znašli med narodi, ki so v moderni dobi doživeli državljanski spopad. Ta spopad je bil posledica totalitarnega značaja partizanskega gibanja, ki ni dopuščalo mnenjskega in političnega pluralizma.

Rečemo lahko, da za današnjo razliko v razvitosti in kakovosti življenja med Avstrijo in Slovenijo nosi največjo odgovornost prav partizansko gibanje. Ta zaostanek bi bil že zdavnaj odpravljen, če Slovenija ne bi bila žrtev socialističnega gospodarskega eksperimentiranja in bi bila demokracija in tržno gospodarstvo v Sloveniji obnovljena že leta 1945. Torej se učinek partizanstva na gospodarski razvoj Slovenije tudi lahko oceni katastrofalno.

Kako so Srbi izvedli t. i. “departizanizacijo”
“Departizanizacija” Srbije, kot na primer preimenovanja ulic in šol, ki so nosila imena partizanskih herojev, je bila opravljena brez velikega pompa in praktično ni izzvala nobenih reakcij v javnosti, podobno tudi poimenovanja le-teh po Draži Mihailoviću v številnih srbskih mestih.

Tezo, da “ni treba gledati v preteklost, temveč se ozreti v prihodnost”, je lansiral Milan Kučan in jo za njim ponavlja postkomunistična levica, idejna naslednica rdečih revolucionarjev iz 2. svetovne vojne. Cilj tega poziva je, da bi se preprečilo prevrednotenje dogodkov v zvezi z 2. svetovno vojno na Slovenskem in bi se v javnosti ohranil tak pogled na to dogajanje, kot so ga v več desetletni indoktrinaciji ljudem vcepili komunisti. Prevladujoča javna podoba partizanov kot “dobrih fantov” in domobrancev kot negativcev namreč koristi levici na Slovenskem, škodi pa desnici. Zaradi take javne podobe enih in drugih dobivajo leve stranke več glasov, kot bi jih sicer, in povsem normalno je, da se z vsemi močmi borijo, da bi obstoječi pogled na našo polpreteklo zgodovino ostal prevladujoč.

Milan Kučan (foto: STA).

Edino, kar po mnenju levice do neke mere kazi idealno podobo “NOB”, so povojni poboji, medvojnega početja partizanske strani pa levica noče problematizirati, ker bi s tem posredno opravičila ravnanje domobranske strani, ki je bila reakcija na napačna dejanja partizanov.

Kakšna slava? Laži in polresnice
Na podlagi poznavanja zgodovine in marksizma-leninizma je možno sestaviti obtožnico proti partizanstvu ter pokazati na laži in polresnice, na katerih temelji njegova nezaslužena slava. Zagovorniki “NOB” tudi niso pojasnili, zakaj je bilo ljudstvo dolžno slediti pozivu politbiroja podružnice svetovne komunistične internacionale, Kominterne v Rusiji, na vstajo, ignorirati pa pozive vlade z demokratičnim mandatom na zadržanost do nastopa ugodnejših mednarodnih razmer za odpor.

Prav tako bi bil zanimiv komentar privržencev partizanstva na dejstva, da je slovenski narod utrpel precej, precej višji delež žrtev med 2. svetovno vojno kot drugi primerljivi okupirani evropski narodi, ter njihov odgovor na vprašanje, ali se je ta njihov “NOB” Slovencem glede na žrtve splačal. Po taki javni razpravi bi levica gotovo manj (če bi sploh še) pela hvalnice partizanstvu ter opletala z obtožbami o “kolaboraciji”.

(Foto: iStock)

Imeti pri nas pozitiven odnos do partizanstva in “NOB” ter negativen odnos do povojnega režima je protislovno, ker je bil ta režim rezultat zmage partizanstva in ni padel z neba leta 1945!

Vzporedna oblast in izvajanje nasilja nad političnimi nasprotniki
Imeti do domobranstva negativno stališče zaradi sodelovanja z okupatorjem ob hkratnem negativnem vrednotenju komunizma je protislovno, ker so v to sodelovanje domobrance prisilili komunisti, ki so že med vojno začeli uvajati svoj totalitarni režim v obliki vzporedne oblasti in izvajali nasilje nad političnimi nasprotniki, do česar niso imeli pravice, domobranci pa so imeli pravico, da se temu nasilju in uzurpaciji oblasti uprejo, tudi v zavezništvu z okupatorjem, kar je bilo tedaj edino možno.

Tipičen primer nadaljevanja partizanskega mita tudi v postkomunističnem obdobju je uporaba kratice NOB kot sinonima za partizanski boj, kar se ne dogaja le v javnem diskurzu, marveč je navzoče tudi v šolskih učbenikih in strokovnih publikacijah.

Med partizani, ki so se pridružili partizanstvu iz domoljubja, danes pa obsojajo povojni totalitarni režim, ter med domobranci, ki so se pridružili domobranstvu iz protikomunizma, ni nobenega nasprotja. Njihovo bojevanje na nasprotnih straneh je bila tragična posledica spleta medvojnih dogodkov zunaj vpliva teh ljudi.

Avtor knjige Mit o NOB svoje misli sklene, da do narodne sprave ne bo moglo priti brez drugačnega pogleda na naše medvojno dogajanje od tistega, ki ga je narodu vsiljeval komunistični režim in se v bolj prefinjeni obliki vsiljuje še danes ter je zato prevladujoč v ljudski zavesti.

J. F.

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!