Pričakujemo lahko, da bo zakon o varstvu pred diskriminacijo, -ki se sicer lepo sliši, zato pa toliko “težje” bere – služil v glavnem za politična in ideološka obračunavanja z izvorno demokratičnimi silami, ki so poslednji braniki normalnosti v tej državi. Upravičeno lahko domnevamo, glede na dosedanjo prakso Cerarjeve koalicije, da se nam v obliki zakona o varstvu pred diskriminacijo obeta še en trojanski konj. Poglejmo, zakaj.
Slovenska vlada je 17. februarja na dopisni seji določila besedilo Predloga zakona o varstvu pred diskriminacijo in ga poslala Državnemu zboru v obravnavo in sprejetje po rednem postopku. Predlagatelj zakona – vlada – zatrjuje, da je Zakon o varstvu pred diskriminacijo pripravljen z namenom ureditve statusa zagovornika načela enakosti, uskladitve slovenskega pravnega reda s pravnim redom Evropske unije ter zagotovitve ustrezne samostojnosti organa za spodbujanje enakega obravnavanja.
Ko sem bežno preletel navedene direktive Evropske skupnosti, mi je bilo kot pravnemu laiku kmalu jasno, da gre za splošne okvire priporočil, ki jih je Republika Slovenija že zdavnaj implementirala v svojo zakonodajo ter se že izvajajo v posameznih področnih zakonih.
Po predlogu zakona se zagovornik načela enakosti preoblikuje v samostojen državni organ po zgledu Informacijskega pooblaščenca. Zagovornik bo statusno imel položaj državnega funkcionarja, ki ga imenuje Državni zbor na predlog predsednika naše države. Zagovornik bo imel po novi ureditvi inšpekcijska pooblastila in bo na podlagi pobude lahko obravnaval primere diskriminacije ter izdajal ureditvene odločbe v primeru ugotovljenih nepravilnosti.
Kot glavni namen predloga zakona pa vlada navaja zagotavljanje varstva oseb pred diskriminacijo.
Kako vlada kot predlagatelj razume diskriminacijo?
Glede na dosedanjo prakso Cerarjeve koalicije se nam v obliki zakona o varstvu pred diskriminacijo obeta še en trojanski konj. Predlog zakona o varstvu pred diskriminacijo postaja v navezi z uvajanjem »sovražnega govora« resna grožnja svobodi vesti, govora in združevanja – torej, direktna grožnja naši demokraciji. Tako je pričakovati, da bosta omenjena zakona služila v glavnem za politična in ideološka obračunavanja z izvorno demokratičnimi silami, ki so poslednji braniki normalnosti v tej državi.
Gre za vzpostavljanje ideološke policije, ki bo, kakor nekdaj Udba, bedela celo nad našimi mislimi
Iz samih členov Zakona o varstvu pred diskriminacijo izhaja, da gre za izjemno nevaren, ciljno usmerjen zakon, ki omogoča poljubno interpretacijo diskriminacije, ki v kombinaciji z neverjetno visokimi kaznimi ustvarja vtis, da gre za vzpostavljanje ideološke policije, ki bo, kakor nekdaj Udba, bedela nad mislimi, besedami in dejanji državljanov.
V tretjem členu namreč pravi takole: »Ta zakon se nanaša na ravnanje vseh državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti, nosilcev javnih pooblastil ter pravnih in fizičnih oseb, ki morajo na vseh področjih družbenega življenja pri svojem delovanju zagotavljati enako obravnavanje vseh oseb, ne glede na spol, narodnost, raso ali etnično poreklo, vero ali prepričanje, invalidnost, starost, spolno usmerjenost, spolno identiteto, spolni izraz ali katero koli drugo osebno okoliščino …« Uporabljal se bo v celotnem spektru družbenega življenja, od zaposlovanja, sociale, vzgoje in izobraževanja ter zajemal vse družbene dobrine.
Kazni tudi do 40 tisoč evrov
Za navedeno bo skrbel zagovornik načela enakosti, državni funkcionar s širokimi pooblastili, ki bo odgovoren delovni skupini za izvajanje nediskriminatorne politike, ki jo bodo sestavljali predstavniki različnih ministrstev. Množica inšpektorjev posameznih področij bo tako lahko kršitelje kaznovala z globami vse tja do 40.000 evrov, kolikor je zagrožena najvišja kazen za pravno osebo, ki bi kršila predlagani Zakon o varstvu pred diskriminacijo. Svoj lonček zaščite ideološke pravovernosti bo pristavila še znana elita nevladnih organizacij, financiranih iz proračuna.
V navezi omenjenih zakonov gre torej za načrten napad in poskus vpeljave omejevanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin vsem nam, ki se kritično opredeljujemo do aktualne levičarske politike v zvezi s spreminjanjem družinske zakonodaje, njihovega reševanja migracijske problematike, in izražamo drugačna stališča od njihovih. Nedavni migracijski protesti v Ljubljani so pokazali pravi obraz njihove strpnosti.
Smer, v katero nas pelje levičarska avantgarda, ki se ima – kar simbolno izpričuje z rdečo zvezdo in jugoslovanskimi zastavami – za dediča komunistične revolucije, se tako vse bolj jasno izrisuje. Pojav torej ni nov. Cerarjeva opravilno nesposobna in idejno medla koalicija si ga ni izmislila. Njegovi zametki segajo v vojni čas, k zloglasni 4. točki Dolomitske izjave, ki je napovedovala spremembo slovenskega narodnega značaja. Podpisana je bila pred 73 leti prav v teh dneh.
Ključ za razumevanje levičarske anarholiberalne politike vseh levih vlad v samostojni Sloveniji je prav v tem protinarodnem dokumentu, ki pomeni materialni dokaz veleizdaje, ki jo je KP izvršila nad lastnim narodom. Pri tem raznarodovalnem projektu, ki se je kakor smrtonosni duhovni virus razširil po celotnem narodovem tkivu, še dandanes sodelujejo mnogi v vseh družbenih sistemih, tudi civilni družbi, Cerkvi – skratka, povsod.
“Vse, kar je slovensko in katoliško, je dolžnost sovražiti”
»Vse, kar je slovensko in katoliško, je dolžnost sovražiti,« pravi kulturnica Svetlana Makarovič. Njena beseda je postala meso prejšnji teden, ko so zagovorniki migracijske politike na Kotnikovi ulici v Ljubljani demonstrirali ateistični multikulturalizem, anarhizem, nestrpnost ter sovraštvo do slovenstva in slovenskega jezika. Prapor jim je držal Milan Kučan.
Če bo potrebno, bomo državljani zakon o varstvu pred diskriminacijo, oprostite – demokracijo, zavrnili na referendumu. Ponovno. In spet in spet, če bo treba.
Dokler ne bo narod na poštenih volitvah dokončno odslovil levičarske falange, ki nas s svojo nenasitnostjo izčrpava in na naš račun dobro živi, hkrati pa nam v opisanih zakonih perverzno pridiga, kakšni moramo biti, in da moramo postati nekaj drugega, kar smo. Pri tem »preoblikovanju narodovega značaja« se brezsramno poslužuje vseh sredstev.
Franci Donko