Objavljamo seznam slovenskih in jugoslovanskih komunističnih funkcionarjev iz leta 1988!

Vodilni predstavniki komunistične partije pri Josipu Vidmarju oktobra 1989, Foto: Nace Bizilj

V uredništvo Demokracije je nedavno prispela kopija nekakšnega imenika jugoslovanske tiskovne agencije Tanjug, datiran z dnem 20. julij 1988. Datum je zanimiv, saj sovpada s časom afere JBTZ oz. procesa proti četverici, gre pa za nekakšen bilten vseh funkcionarjev (ter njihovih kontaktnih telefonskih številk) v tedanji Jugoslaviji, tako v zveznih institucijah kot tudi po republikah. Bilten je sicer napisan v srbskem jeziku (v latinici).

In kaj je za slovensko javnost najbolj interesantno? Morda to, kateri slovenski politiki in uradniki so bili tedaj v zveznih institucijah. Ob tem naj spomnimo, da je bil delež Slovencev v federalnih organih razmeroma skromen, kljub temu pa lahko najdemo nekaj znanih imen.

Od Dolanca do Zemljariča
Med slovenskimi funkcionarji v Beogradu izstopata predvsem dva: tedanji slovenski član in podpredsednik jugoslovanskega predsedstva Stane Dolanc ter podpredsednik zveznega izvršnega sveta Janez Zemljarič, ki je bil pred tem predsednik republiškega izvršnega sveta (vlade). Sicer pa so zabeleženi funkcionarji jugoslovanskega predsedstva, skupščine, sveta federacije, sodstva, zveznega izvršnega sveta, Zveze komunistov Jugoslavije ter ostalih družbeno-političnih organizacij.

Ne glede na to, da so imena, razen tistih iz najvišjih vrhov politike, za slovensko javnost večinoma neznana, velja opozoriti na nekatera – denimo na Silvo Bauman Čenčič, predsednico odbora za družbeno planiranje in razvojno politiko v zboru republik in pokrajin jugoslovanske skupščine. Slednja je namreč leto dni kasneje postala šefinja kabineta tedaj novoizvoljenega slovenskega člana predsedstva SFRJ dr. Janeza Drnovška, ki je takrat postal tudi predsednik jugoslovanskega predsedstva. Ob tem naj spomnimo, da je Drnovškov predhodnik Stane Dolanc leta 1988 vodil tudi zvezni svet za varstvo ustavne ureditve, njegova vloga v aferi JBTZ je bila podrobneje opisana v knjigi Igorja Omerze “JBTZ – čas poprej in dnevi pozneje”. Sicer pa na seznamu zveznih funkcionarjev lahko najdemo še nekaj zanimivih imen, denimo lani obsojenega hrvaškega udbovca Zdravka Mustača, ki je bil leta 1988 namestnik zveznega sekretarja za notranje zadeve.

Zanimiva pa je tudi sestava t. i. sveta federacije. Šlo je za svetovalno telo, ki je bilo uvedeno z ustavo leta 1963, zadnja jugoslovanska ustava iz leta 1974 pa je ta organ ohranila. V glavnem so ga sestavljali že upokojeni komunistični funkcionarji. Tako med njimi lahko najdemo Viktorja Avblja, Marjana Breclja, Pepco Kardelj, Sergeja Kraigherja, Ivana Mačka, Zorana Poliča, Staneta Potočarja, Mitjo Ribičiča, Lidijo Šentjurc, Vido Tomšič, Josipa Vidmarja, Janeza Vipotnika, Antona Vratušo … Skratka, gre za nekakšen svetovalni “senat” jugoslovanske politike.

Šetinc skrbel za propagando
img_20170211_120308
Med znanimi slovenskimi komunističnimi funkcionarji v Beogradu leta 1988 pa lahko najdemo tudi Franca Šetinca, ki je bil član predsedstva CK ZKJ, ter sekretarja predsedstva Štefana Korošca. Šetinc je v okviru ZKJ vodil tudi komisijo za propagando in informativno dejavnost, v okviru zvezne SZDL pa komisijo za razvoj socialistične zveze (zanimivo, tam je sekcijo za informiranje in javno mnenje vodil časnikar Jak Koprivc). V samem centralnem komiteju pa najdemo še nekatere znane člane, kot so admiral Stane Brovet (namestnik zveznega sekretarja za ljudsko obrambo), Milana Gorjanca, Vinka Hafnerja (znanega po svojem žuganju s prstom srbskemu voždu Miloševiću), Marjan Orožen (sicer sindikalni funkcionar, znan tudi kot nekdanji republiški sekretar za notranje zadeve), na seznamu pa so med drugim tudi Borut Šuklje (kasneje v samostojni Sloveniji minister za kulturo in minister za notranje zadeve), tedanji predsednik poslovodnega odbora ŽG Ljubljana (železnice) Jože Slokar, pa kasnejši šef mariborskega TAM Maksimilijan Senica. Med zanimivimi kadri naj omenimo še Emila Rojca, ki je bil v drugi polovici osemdesetih let direktor politične šole v Kumrovcu.

Od funkcionarja Udbe do predsednika sindikatov Jugoslavije
Velja tudi spomniti, da je bil tedanji predsednik Zveze sindikatov Jugoslavije nihče drug kot Marjan Orožen, v predsedstvu sveta zveze sindikatov pa so bili predstavniki iz Slovenije Miha Ravnik (predsednik Zveze sindikatov Slovenije), že omenjeni Orožen ter Srečko Meh, kasnejši velenjski župan ter poslanec, sicer pa vidni član SD in soustanovitelj Foruma 21. Predsednica konference mest in občin Jugoslavije pa je bila Nuša Kerševan, tedanja predsednica Skupščine mesta Ljubljana. Predsednik jugoslovanske zveze novinarjev pa je bil sedaj že pokojni Slavko Fras, nekdanji urednik na časopisu Delo, ki je bil na stara leta v času Janševe vlade pobudnik razvpite peticije proti cenzuri.

cbfqmhdwwaathjc

Za slovensko javnost pa je nedvomno še bolj zanimiv popis tedanjih republiških funkcionarjev, tako članov predsedstva SRS kot tudi CK ZKS ter v skupščini, kjer je kot sekretarka že tedaj delovala Tina Bitenc Pengov, ki je tudi kasneje po osamosvojitvi skrbela za zakonodajno-pravno službo v DZ RS. Naj ob tem spomnimo, da je bil Milan Kučan tedaj tudi predsednik komiteja za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito, torej organa, ki je dejansko koordiniral delovanje SDV, sekretar tega komiteja pa je Ljubo Jasnič, tudi danes znani funkcionar. Republiški izvršni svet je vodil Dušan Šinigoj, podpredsednika sta bila Janez Bohorič (kasnejši šef kranjske Save) ter dr. Boris Frlec, poosamosvojitveni zunanji minister. Frlec je sicer leta 1988 skrbel tudi za nadzor nad verskimi skupnostmi v SR Sloveniji.

Jugodiplomati napredovali v samostojni Sloveniji
Sicer pa najdemo kar nekaj zanimivih imen denimo na komiteju za mednarodno sodelovanje (predhodnik sedanjega zunanjega ministrstva), ki ga je tedaj vodila Cvetka Selšek (kasneje prva dama banke SKB), med njenimi pomočniki najdemo Dragoljubo Benčina, Romana Kirna in Andreja Grasselija. No, pa tudi Miha Vrhunec, kasnejši nadzornik veleposlanikov, sicer pa sin Marka Vrhunca, znanega borčevskega funkcionarja. Namestnik predsednika republiškega komiteja za družbeno planiranje je bil razvpiti Neven Borak, medtem ko je bil predsednik komiteja za industrijo in gradbeništvo nihče drug kot kasnejši šef Heliosa Uroš Slavinec. Komite za informiranje je vodil kasnejši šef Kučanovega kabineta Marjan Šiftar, komite za delo Peter Toš, medtem ko je na komiteju za zakonodajo, ki ga je sicer vodil Miha Ribarič, delovala zanimiva četica: Nataša Belopavlovič, dr. Franc Grad in Jožica Velišček, kasnejša generalna sekretarka Državnega zbora RS. Emil Milan Pintar, kasnejši predsednik vlade v senci v času Demosa, je bil tedaj podpredsednik komiteja za raziskovalno dejavnost in tehnologijo.

Sodnik, ki je obsodil Pučnika
Zanimiv je tudi popis funkcionarjev ZKS, kjer med izvršnimi sekretarji najdemo med drugim Lenarta Šetinca, Cirila Baškoviča, Živka Pregla, Silva Komarja, Dušana Semoliča, itd. Objavljen je tudi celoten seznam članov CK ZKS, prav tako tudi predsedstvo republiške konference SZDL. Njen sekretar je bil Semolič, predsednik Jože Smole, med namestniki pa tudi Ciril Zlobec in Viktor Žakelj. Zanimivo, v odboru za pritožbe pri SZDL najdemo kot glavnega funkcionarja Sava Šifrerja, sodnika, ki je obsodil mladega Jožeta Pučnika. Predsednik sveta za družbenoekonomske odnose in ekonomsko politiko je bil dr. Marjan Senjur, kasnejši minister za ekonomske odnose in razvoj, medtem ko je svet za izobraževanje vodil Dušan Keber, kasnejši minister za zdravje. Med ostalimi imeni najdemo Mojco Drčar Murko, pa dr. Dušana Nećaka, Željka Jegliča, Dušana Rebolja, itd. V Narodni banki Slovenije je bil namestnik guvernerja Mitja Gaspari, kasnejši minister za finance, v Gospodarski zbornici Slovenije pa med podpredsedniki med drugim kasnejši večkratni minister dr. Rado Bohinc.

Kakorkoli že, pogled na seznam imen kaže, da so mnogi uradniki in funkcionarji iz časa prejšnjega režima po osamosvojitvi močno napredovali in prevzeli vplivne funkcije tako v politiki kot gospodarstvu. Povedano drugače: seznam iz leta 1988 ni le relikt nekega preteklega časa, pač pa tudi razlaga razmer, v kakršnih živimo sedaj.

Gašper Blažič