Prihodnje leto bi bilo lahko usodno za slovenski tisk v Italiji, če oblasti tam uresničijo napovedi o ustavitvi državnega sofinanciranja. V skrajnem primeru bodo za pomoč manjšinci najbrž prosili slovensko državo. O teh zaostrenih dilemah bo januarja razpravo nadaljevala komisija za odnose z zamejci, ki jo vodi Ljudmila Novak (NSi). Slišati je sicer tudi opozorilo, da gre le za besede in da se financiranje ne bo spremenilo. Slovenska država je, ko gre za medije italijanske manjšine, zelo velikodušna. Po 2.605 evrov na vsakega volilnega upravičenca italijanske narodne skupnosti naša država letno nameni za sofinanciranje njihovih medijev. Skupaj dobijo 7,1 milijona evrov. Za podobno vrednost je Stojan Petrič pred leti kupil časopisno podjetje Delo, ki izdaja dva največja dnevnika v državi.
Večina denarja za manjšinske medije je iz prispevka za RTVS. Manj, po 625 evrov na volilnega upravičenca, ali v seštevku 3,7 milijona evrov, dobijo letno mediji madžarske manjšine. Slovenska manjšina v Italiji je neprimerno številnejša kot italijanska pri nas, ki šteje le nekaj tisoč oseb. A slovenska država daje več. Kot je konec oktobra na seji komisije, ko so že govorili o težavah zamejskega tiska, povedal minister Peter Jožef Česnik, je približno 80 tisoč predstavnikov slovenske manjšine na italijanski strani, Avstrija nima več regularnega cenzusa in številka tam “variira od 20 tisoč pa do 40 tisoč”. Koliko namenjamo za manjšinske medije, kažejo informacije, ki so jih iz vlade poslali komisiji za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu po razpravi o napovedih oblasti v Italiji, da bodo prihodnje leto prepolovile, leto pozneje pa povsem ukinile poseben sklad, iz katerega se financira delovanje slovenskih tiskanih medijev v Italiji: Primorskega dnevnika in tednikov Novi glas in Novi Matajur.
Zaradi napovedi državnega sekretarja pri predsedstvu vlade in pooblaščenca za založništvo Vita Crimija na zborovanju Gibanja petih zvezd v Rimu o krčenju, ki ga načrtujejo oblasti, so protestno pismo državnemu zboru po tem nastopu ministra pozneje poslali v imenu založnika Primorskega dnevnika Aleš Waltritsch, za Novi Glas Franka Žgavec in za Novi Matajur Miha Obit. V pismu so opozorili, da se jim zdi še posebej hudo in ponižujoče, ker je italijanski državni sekretar na shodu v Rimu, kjer je napovedal ukinitev financiranja, pavšalno omenil “slovenski dnevnik” kot primer potrate denarja. Iz komisije, ki jo vodi Novakova, so od vlade zahtevali podatke, kako slovenska država denarno skrbi za medije manjšinskih skupnosti. Dilema je seveda, ali bi, če se v Italiji zgodil črni scenarij, lahko zamejskim medijem pomagali.
Najprej brez RTVS, potem popravek
O tem, koliko država sofinancira medije italijanske in madžarske narodne skupnosti, je iz urada vlade za narodnosti odgovorila Mihaela Brezar. Tako: največ, skoraj 1,5 milijona država primakne za manjšinske programe RTV Slovenija, dve tretjini tega zneska gre za italijansko manjšino, dobrega četrt milijona pa nakažejo za tiskane medije madžarski skupnosti. Slabega četrt milijona gre dodatno za italijanske tiskane projekte. Podatki, ki jih je Brezarjeva poslala DZ, so bili so takšni:
Za kaj je točno denar podjetju Edit v Reki, iz dopisa ni povsem jasno. A s tem prikazom, po katerem so mediji italijanske narodne skupnosti bolje financirani, v DZ niso bili zadovoljni. Dodana mu je sicer bila še ta preglednica:
Manjkali so podatki, koliko program manjšinskih skupnosti država sofinancira iz prispevka državljanov za RTV Slovenija. Tudi tisto, kar gre iz proračuna javne televizije, je prispevek skupnosti za manjšinske medije. V vladi so odgovor dopolnili in sliko dopolnitev precej spremeni. Če je vlada prej parlamentu poslala informacijo, da manjšinske programe RTVS sofinancira z 1,5 milijona, se je zdaj pokazalo, da je skupno sofinanciranje težko 10,3 milijona evrov. Pri RTV ne prikazujejo, koliko gre kateri od narodnosti. A ker vlada pove, da se deli po dve tretjini italijanski in tretjina madžarski, je mogoče narediti preračune. Pokažejo, da za vsakega volilnega upravičenca italijanske manjšinske skupnosti na nedavnih volitvah njihovi mediji prejmejo letno 2.605 evrov, madžarski pa 625 letno na upravičenca. Grafično:
Visoke številke v italijanskem delu so posledica televizijskega programa, ki ga ima ta skupnost še iz časov, ko je bil cilj, da bi pokrival tudi prostor Hrvaške in ponujal alternativo italijanskim televizijskim mrežam v obmejnih krajih Italije. Imeti posebno televizijsko postajo za nekaj tisoč populacije je precejšen luksuz in največji delodajalec manjšini je najbrž javna RTV Slovenija.
Dodaten odgovor vlade o denarju, ki ga za manjšinske medije zagotavlja RTVS s podrobnimi podatki o zaposlenih, stroških in načrtih je takšen:
Dopis predstavnikov slovenskih manjšinskih medijev iz Italije parlamentu, v katerem opozarjajo na tveganja, je takšen:
