Osem let po Trakoščanu: Pahor dogovor s Kosorjevo skrival pred sodelavci, arbitražni sporazum je podpisal na lastno pest

Foto: STA. Grad Trakoščan, kjer se je začela romanca med Borutom Pahorjem in Jadranko Kosor.

Danes mineva natanko osem let, odkar sta se tedanja premierja Borut Pahor in Jadranka Kosor v gradu Trakoščan v hrvaškem Zagorju dogovorila za reševanje mejnega spora prek arbitražnega sporazuma, ki je kasneje tlakoval pot novi razprodaji slovenskega ozemlja. Mejno vprašanje je v teh dneh v slovenskih medijih znova vroča tema, saj smo na Novi24TV v soboto razkrili, da je v zadnjem mesecu dni od razglasitve razsodbe arbitražnega sodišča kar 58 hrvaških policijskih čolnov plulo po slovenskem morju, a tega slovenska stran, razen pošiljanja brezpredmetnih opozoril in protestnih not, ni znala obvladati. Že nekaj tednov pa je na trgu tudi knjiga Milana Balažica z naslovom “Diplomatska vojna za mejo med Slovenijo in Hrvaško”, ki je nastajala v času, ko je bil nekdanji diplomat drugi človek zunanjega ministrstva. Gre za obdobje med letoma 2008 in 2011, ko je nastajal arbitražni sporazum, knjiga pa razkriva pikantne podrobnosti Pahorjevega vodenja države v tistem času – od njegove neodločnosti, do nezaupanja slovenski diplomaciji in spogledovanja s hrvaško politiko.

Kot v svoji knjigi ugotavlja Milan Balažic je šlo v primeru mejnega spora za konflikt izjemnih razsežnosti, saj sta obe državi v to potegnili vse svoje sile, razen orožja, kar je edini razlog, da leta 2009 ni prišlo do oboroženega spopada. Tiha vojna med sosedama se je bila na več nivojih: v diplomaciji, politiki, medijih in celo med ljudmi. Zadeva je eskalirala tako daleč, da je nek hrvaški državljan skušal izvesti celo atentat na premierja Pahorja. Kot v svoji knjigi vzdušje, ki je prevladovalo poleti 2009, opisuje Balažic, je bilo ta spopad moč opredeliti kot vprašanje, ali bo Sloveniji uspelo potegniti Hrvaško iz Balkana v Evropo ali pa bo Hrvaški uspelo potegniti Slovenijo nazaj na Balkan.

Zanimivo, Balažic v knjigi opisuje tudi verbalne obračune med slovensko in hrvaško diplomacijo, ki so se z lokalnega nivoja prenesli celo na evropsko raven. Avtor knjige namreč razkriva nek dogodek, ko je komisar Oli Rehn na neki točki besednega obračuna med zunanjima ministroma, Vasilijem Žbogarjem in Gordanom Jandrokovićem, oba vrgel iz svoje pisarne.

Foto: YouTube. Gordan Jandroković, Borut Pahor in Samuel Žbogar.

Na zunanjem ministru jastrebi, v kabinetu predsednika vlade golobi: Pahor je bil za mehkejšo politiko do Hrvaške
“Na zunanjem ministrstvu imate tako imenovane jastrebe, to se pravi diplomati, ki se zavzemajo za trša pogajalska stališča s Hrvaško, na drugi strani imate predsednika takratne vlade Pahorja in kabinet predsednika vlade, ki jih imenujem golobi, ki želijo torej mehkejša stališča in pridobiti sporazum tako rekoč za vsako ceno. Ravno zato, ker smo na zunanjem ministrstvu imeli težave s kabinetom predsednika vlade, smo si izmislili institucijo uradnega govorca, ki sem jo sam opravljal tista leta, in neko igro, kjer je skratka mehke, prijazne tone igral zunanji minister Samuel Žbogar, tiste trde, ki so bili potrebni za to, da se je Hrvaška zavedla, da je igra resna, pa sem prevzel nase,”
Topnews citira Balažica.

Avtor knjige razkriva tudi Pahorjeve “solo akcije”, saj naj pogosto ne bi obveščal zunanjega ministrstva o svojih pogovorih, redko se je posvetoval s slovensko diplomacijo, predvsem pa je izjemno hitro menjal svoja stališča. Kot namreč razkriva Balažic, redko niti sami diplomati niso vedeli, kakšno stališče zagovarja predsednik vlade. Precej verbalnih konfliktov sta imela zlasti s tedanjim koalicijskim partnerjem Karlom Erjavcem, ki je Pahorju celo svetoval, naj mejo s Hrvaško preprosto pusti pri miru in južno sosedo spusti v Evropsko unijo. Bili so določeni trenutki, ki jih Balažic opisuje celo kot vojno med kabineti.

Ivo Sanader po Evropi brezkompromisno lobiral za hrvaška stališča
V vsakem primeru slovenska diplomacija nikoli ni mogla slediti agresivni politiki hrvaške strani, saj je Ivo Sanader brezkompromisno prodajal hrvaška stališča po evropskih prestolnicah, medtem ko se je šel Pahor bolj ali manj neke vrste politično manekenstvo, svoje izkušnje sodelovanja s premierjem še opisuje Balažic. Spominja se primera, ko so po več mesecih napora slovenskemu premierju vendarle uredili sprejem pri francoskem predsedniku Nicolasu Sarkozyju, potem pa Pahor v celi uri niti enkrat ni upal omeniti arbitraže in ključnega zunanjepolitičnega problema Slovenije. Pahorjevi sodelavci so bili kakopak zgroženi.

Pahor je torej pokleknil pred hrvaškimi pritiski in izsiljevanji, njegova politična drža se je popolnoma omehčala po julijskem incidentu, ko je hrvaški državljan skušal nad njim izvesti atentat. Pozneje se je sicer ugotavljalo, da so v ozadju incidenta celo hrvaške obveščevalne službe, Žbogar in predsednik države Danilo Türk pa sta iz dneva v dan ugotavljala, da je Pahor največje slovensko tveganje v bitki s Hrvaško. Balažic celo citira Türka, “da je  Pahorja treba umiriti, in počakati. V tem nismo bili najbolj uspešni.” A premierju se je blazno mudilo zakopati bojno sekiro s Hrvaško, zato je šarmiral hrvaško kolegico Jadranko Kosor. Balažic celo razkriva, da je Pahor preprečeval objave v medijih, da hrvaška vojaška letala nenehno kršijo slovenski zračni prostor, da se ne bi slovenska javnost obrnila proti arbitražnemu sporazumu.

Foto: YouTube. Borut Pahor in Milan Balažic.

Trakoščan 2009: Pahor se odloči, da Hrvaško spusti v EU brez urejene meje
A nazaj k dogodku, od katerega je danes natanko osem let. Trakoščanski dogovor z dne 31. julija 2009 ni pomenil nič drugega kot to, da bo Hrvaška vstopila v EU brez prej določene meje. “Izjemen popust, ki smo ga dali Hrvaški. Pahor je dokument o tem skrival pred lastno diplomacijo, pred zunanjim ministrstvom in smo po ovinku potem prišli do tega dokumenta. Pahor je bolj zaupal in nasedal hrvaški politiki, kot je zaupal svoji lastni diplomaciji, pa tudi lastni opoziciji. Ni obveščal opozicije, kaj se dogovarja, zato je prišlo do konflikta in pozneje do nepotrebnega razkola v slovenski politiki in do referenduma, ki ne bi bil potreben,” še piše Balažic v svoji knjigi.

Na drugi strani si je Pahor želel sporazum za vsako ceno tudi zato, da se vpiše v zgodovino kot voditelj, ki mu je uspelo rešiti mejni spor. “V nekaterih javnih izjavah je dobesedno bruhal po slovenski diplomaciji, izjavil je, da mu gre na bruhanje in tako naprej in seveda je zmanjšal finančna sredstva slovenski diplomaciji. V tem času, ko smo jih najbolj potrebovali za naše akcije diplomacije po evropskih prestolnicah. Za razliko od nas je hrvaška diplomacija imela na voljo neomejen finančni resor, s katerim je lahko korumpirala evropske politike,” še lahko preberemo v knjigi Diplomatska vojna za mejo med Slovenijo in Hrvaško.

Žbogar sklical krizni sestanek z Milanom Kučanom
Slovenska diplomacija je bila za kompromis, torej za arbitražni sporazum, toda za boljša slovenska izhodišča, ki bi jih takrat lahko dosegli, če Pahor ne bi sproti izničeval poskusov in truda. Nesporazumi s Pahorjem so eskalirali celo tako daleč, da je bil v nekem trenutku vrh zunanjega ministrstva na točki, da rajši dovoli padec Pahorjeve vlade kot pa, da gre v podpis tako omejenega arbitražnega sporazuma. Pahor se je nato oktobra leta 2009, celo brez posveta z lastno diplomacijo, torej na lastno pest, odpravil v Zagreb, kjer je pristal na večino hrvaških zahtev. Ključna je bila tista, da se ji omogoči vstop v Evropsko unijo brez rešenega mejnega spora s Slovenijo.

Balažic trdi, da so bili zaradi te Pahorjeve poteze slovenski diplomati tako obupani, da je Žbogar celo sklical oz. organiziral tajni sestanek z Milanom Kučanom, da bi slednji vplival na Pahorja, naj vendarle postavi nekoliko bolj trde pogoje v tej končnici pogajanj, a veliko uspeha niso imeli. V začetku novembra je bil tako arbitražni sporazum v Stockholmu podpisan brez podpore opozicije, a tudi brez podpore slovenske diplomacije, v prvi vrsti vrha slovenskega zunanjega ministrstva.

L. S.