Poglejte, kako je Nova KBM namerno uničila uspešnega ptujskega podjetnika, da bi omogočila prepovedane posle svojega dobrega prijatelja

Foto: STA. Nova KBM.

Z okolice Ptuja prihaja nenavadna zgodba o nemoči majhnega slovenskega državljana, ko se nič hudega sluteč znajde v istem morju z velikimi, politično zaščitenimi ribami. Edvard Štegar je štajerski poslovnež, ki je imel na Ptuju skupaj s partnerjem svoj čas v lasti zelo perspektivno, hitro rastoče podjetje HESSOL. To se je ukvarjalo s prodajo maziv in olja na še neraziskane trge v Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem, kamor je pot tlakovalo tudi drugim slovenskim podjetjem. Žal se je Štegar skupaj s partnerjem znašel napoti svojemu nekdanjemu poslovnemu sodelavcu Janezu Lotriču, nekdanjemu predsedniku uprave Petrola, ki je tudi sam začel s trgovanjem z naftnimi derivati, čeprav je bil pod konkurenčno klavzulo in tega ne bi smel – a je s posli upravljal prek svojega nizozemskega podjetja v Rotterdamu. Ker je bil Štegar s svojim hitro rastočim podjetjem nevaren poslovni tekmec, ki je za nameček pri svojih strankah užival visok ugled zaradi kakovosti materiala, ki ga je dobavljal, ga je bilo treba spraviti s poti.

Lotričevo orožje, tako trdi Edvard Štegar, ki zdaj toži celo državo, je bilo osebno prijateljevanje z direktorjem mariborske banke Nove KBM, Matjažem Kovačičem, ki naj bi po njegovih besedah zlorabil svoj položaj. Ustavil naj bi namreč pridobitev več kreditov, za katere je stranka izpolnjevala vse zahtevane pogoje in zaradi česar so pozneje dobičkonosni posli padli v vodo. Kar bi lahko bilo uspešno slovensko podjetje, ki bi zaposlovalo več deset ljudi, se je končalo z osebnim stečajem Edvarda Štegarja in njegove soproge, vzeti jima želijo celo hišo, terjatve do podjetja pa so prenesli na slabo banko.

Toda lepo po vrsti. HESSOL je bilo ptujsko podjetje, ki je prodajalo maziva in olja, bilo je zelo perspektivno, dokler ni v svojem poslu prišlo na Janeza Lotriča. “Sprva smo ga nameravali v naše podjetje spustiti celo kot partnerja,” se spominja Štegar, leta 2006, ko je Lotrič sestopil s položaja predsednika uprave Petrola in odprl lastno podjetje ter konkurenčni klavzuli navkljub delal naprej. HESSOL je sicer primarno prodajal bitumen, imel je sklenjeno pogodbo s Cestnim podjetjem Kranj, a so letno pogodbo leta 2007 (v višini 650 ton) realizirali v enem mesecu. Ker so bitumen dobavljali s tujine, jim je zaradi hitre prodaje zmanjkovalo materiala, za katerega pa so potrebovali več denarja. V HESSOL-u so namreč ocenili, da bi bilo mogoče letno kranjskemu podjetju prodati tudi za več kot 2000 ton materiala. V Kranju so bili namreč s kakovostjo njegovega bitumena zelo zadovoljni.

Foto: EPA. Slika je simbolična. Štegar je uspešno sodeloval s cestnim podjetjem.

Ko prošnja za odobritev kredita ostane v obdelavi neverjetne štiri mesece
Ker je imel Štegar v okolici Ptuja tudi že novo bencinsko črpalko, je želel nakup novega materiala financirati s premostitvenim kreditom, za katerega je izpolnjeval vse pogoje. Poslovni načrt, ki so ga predstavili direktorju ptujske podružnice NKBM, Vladu Vadlji, je zadovoljil zahteve banke – Štegarjevo podjetje je prek Avstrijcev s Poljske v Slovenijo dobavljalo kakovosten material z nizko vsebnostjo žvepla, a sredstev za povečano dobavo niso imeli. Tudi zaradi prejšnjega kredita na deset let, ki pa so ga vestno odplačevali. Vadlja je Štegarju obljubil, da zapletov pri odobritvi kredita ne bo … Toda, kreditni odbor, ki po navadi odloči najpozneje v tednu dni, je tokrat s svojo odločitvijo odlašal kar neverjetne štiri mesece. Od začetka avgusta do poznega novembra Štegar odgovora banke ni dobil, deležen je bil samo sprenevedanja referentov, da je prošnja še v obdelavi. Kredit je bil odobren šele pozno jeseni, ko je podjetje HESSOL že zamudilo s poslom, saj se pozimi materiala ne potrebuje.

Ko se je razočarani Štegar, ki je takrat prvič utrpel večjo finančno izgubo, spomladi naslednje leto vrnil na mariborsko banko, da bi v skladu z začetkom nove sezone črpal odobreni kredit, mu ga banka ni dovolila koristiti, jasne obrazložitve pa mu zaposleni bojda nikoli niso želeli dati. Ker je nesrečni gradbinec pričakoval, da bo lahko spomladi črpal kredit, se je pri svojih drugih poslih zadolžil, med drugim je ostal dolžan okrog 60 tisoč evrov tudi Janezu Lotriču, ki mu je ves čas grozil s tožbami, če mu denarja ne vrne.

Kovačič hitro nakazal denar, ko je bilo treba financirati Jankovićeve Stožice
Zadeva je šla celo tako daleč, da je Lotrič Štegarja pogosto klicaril, naj mu nakaže denar, saj da je slišal, da je dobil priliv v višini 20 tisoč evrov. Takrat je Štegar po svojih besedah prvič posumil, da je Lotrič z mariborsko banko očitno zelo povezan, saj takšne informacije ne bi mogel pridobiti od navadnega referenta, temveč je ta morala priti naravnost z vrha vodstva banke. Torej od prijatelja Kovačiča. Zanimivo, gre za tistega nekdanjega direktorja Nove KBM, ki je medijem ob izbruhu afere Stožice javno zatrjeval, da je bila njegova banka dobesedno prisiljena financirati drag projekt Zorana Jankovića. Kovačiča so kmalu zatem umaknili z vrha banke, v javnosti se ni več pojavljal.

Podobno klavrno se je sicer končala tudi zgodba z dobavo plina v Bosno, kjer je Štegar z ugodnimi cenami konkuriral celo hrvaškemu velikanu Ina. Tam se je zapletlo zaradi slabih železniških povezav, zato je nemško podjetje predlagalo dve stalni cisterni plina za rezervo, za izvedbo tako obsežnega posla pa je podjetje HESSOL potrebovalo prenosno bančno jamstvo, ki so ga na isti banki – Novi KBM spet najprej brez težav obljubili. A potem se je začelo odlašanje in prelaganje odgovornosti drug na drugega – Štegarja so pošiljali iz ptujske podružnice v Maribor in nazaj. “Znova je prišla direktiva direktorju banke, da se ta posel ne sme dopustiti,” pravi naš sogovornik. Vse to ob dejstvu, da je pred prihodom Lotriča na trg z isto banko odlično sodeloval in da je v preteklosti dobil 74 milijonov tolarjev kredita, zgolj na podlagi pogodbe s Cementarno Trbovlje.

Foto: Nedeljski. Štegarjevo zgodbo je doslej objavil samo Nedeljski.

Ko sodnica ne želi zaslišati članov upravnega odbora banke, ker v njem sedi tudi njen brat
Ko se enkrat začnejo zapleti z banko, se posel hitro ustavi – dobavitelji postanejo živčni, materiala zmanjka, ker se ustavi dobava, zamujajo tudi plačila. Dokler ne pridejo tožbe in z njimi izvršbe. Podjetje HESSOL so prenesli na DUTB, nakar so Štegarja pahnili celo v osebni stečaj, da so se lahko polastili njegove lastnine – na dražbi sta se znašli obe njegovi hiši. Vse to zaradi nenavadnega početja NKBM, v kateri si je vodstvo dovolilo ravnati po mili volji, skregano z vsakršno logiko in zakoni. Samo od posla z Bosanci se je namreč Štegarju letno obetal dober milijon evrov zaslužka, prav tako se je lep denar obračal v poslih s kranjskim podjetjem. “A treba me je bilo uničiti, saj sem bil nekomu v napoto,” si svojo tragično zgodbo, oziroma nerazumno početje odgovornih na mariborski banki, skuša razložiti Edvard Štegar. Z drugimi besedami, še en klasičen primer, da za drugorazredne državljane veljajo drugačna pravila igre.

Zdaj se mora Štegar v bitki s sodišči znajti povsem sam. Da ne delujejo, smo že poročali. Tokrat pa razkrivamo nove šokantne podrobnosti delovanja sodišč, ko so v igri veze in poznanstva. Sodnica v Štegarjevi zadevi namreč ni želela zaslišati članov upravnega odbora mariborske banke, s čimer želi propadli gradbinec dokazati, da ga je banka s svojim ravnanjem uničila. Zakaj? Ker je v upravnem odboru sedel tudi njen brat, iz postopka pa se ni želela izločiti. Štegar je v boju za pravico pisal že vsem sodiščem v Sloveniji, tudi predsedniku države Borutu Pahorju, ki je zadevo predal preiskovalnemu tožilstvu, slednje pa Policijski upravi Maribor, ki zdaj preiskuje stvar. Naš sogovornik pa se namerava pritožiti tudi na Evropsko sodišče za človekove pravice.

Zoran Janković v družbi Janeza Lotriča.

Nespodobno povabilo ptujske NKBM: Od Štegarja želeli podkupnino
Štegar je sicer v smeri ptujske podružnice NKBM izstrelil ostre puščice. Prepričan je, da bi se lahko njegova zgodba odvrtela drugače, če bi pristal na nespodobno povabilo tamkajšnjega direktorja Vlada Vardje, podkupovanje. “Nakedanji direktor ptujske podružnice nam je mirno dejal, da bi vse težave hitro uredili, če bi jim tudi kaj dali,” je Štegarja citiral že Nedeljski, ki je o njegovi zgodbi prvi poročal. Ko je Štegar banki zaradi sprenevedanja zagrozil s tožbo, pa so se mu samo smejali v obraz, rekoč, da za kaj takšnega tako ali tako nima denarja.

Naš sogovornik tako ostaja v lovu za pravico, od sodišča pa želi vsaj to, da se zasliši oba direktorja Nove KBM, mariborskega in ptujskega, a se sodiščem s tem zaenkrat ne da ukvarjati. Verjetno se bodo zganila šele takrat, ko bo z Evropskega sodišča za človekove pravice prišla nova velika zaušnica slovenskim sodnikom. A takrat bo že prepozno, saj si bo Slovenija očitno še dodatno pokvarila svoj že močno načet ugled v mednarodni skupnosti.

Na naslov Nove KBM smo sicer poslali vprašanja v povezavi z zapisanimi trditvami Edvarda Štegarja, odgovorili pa so nam, “da v banki posameznih poslov s strankami ne razkrivamo, prav tako ne moremo komentirati domnevnih dogajanj. Banka vloge za financiranje poslovanja obravnava skladno z zakonodajo, predpisi in internimi akti, ki določajo proces kreditiranja in ocenjevanja tveganj”.

L. S.