Pavel Koder je bil v Elanu zaposlen od leta 1974 do leta 1990. Po letu 1985 je bil tudi član in podpredsednik poslovodnega odbora, zadolžen za gospodarjenje in naložbe. V javnosti je sicer bolj znan kot nekdanji Elanov finančnik. Elan je nato zašel v poslovne težave zaradi visoke hiperinflacije in takratnih nevzdržnih razmer v nekdanji Jugoslaviji, ne po krivdi poslovodstva. Koder je pozneje tudi povedal, da bi Elan lahko rešili, vendar ni bilo politične volje za to, pri tem omenimo imena, kot so Dušan Šinigoj, Janez Bohorič in Milan Kučan, zadnji šef komunistične partije v državi. In ne pozabimo še Ivana Mačka Matijo, seveda, če ostanemo zgolj pri teh imenih.
Na Kodra so se po letu 1990 vsule osti, deležen je bil številnih pritiskov in obtožnic, vse so padle. Posebno težke čase pa je preživljal po letu 1993, saj je julija 1993 v intervjuju za takratni Slovenec razkril darila partijskim veljakom, ki so jih ti prejeli od Elana. Del povedanega nato niti ni bilo objavljenega v tistem pogovoru. Koder pa je šele pred časom povedal, da je bil z vsebino takratnega pogovora še pred avtorizacijo intervjuja seznanjen Milan Kučan. Nato so se začeli pritiski nanj in del pogovora, kjer je govoril o darilih, je Koder v času avtorizacije umaknil. Bil je precej prestrašen in predvsem zelo previden, kljub temu pa je že takrat izdal veliko stvari. Zasuli so ga tudi z več sodnimi postopki, vse povezano z Elanom. Kljub temu je približno v tistem času glede daril podobno govoril tudi v oddaji na TV Slovenija.
Parlamentarni preiskovalni komisiji
Stvar z intervjujem za Slovenca bi bila sicer pozabljena, če ne bi kasneje naokoli zaokrožil posnetek originalnega pogovora s Kodrom. V državnem zboru sta bili nato v dveh mandatih ustanovljeni dve preiskovalni komisiji. Eno je vodil takratni predsednik SLS Marjan Podobnik. Komisija dela ni končala, za kar niso imeli nobenega prepričljivega pojasnila. Ob tem je Podobnik vodil tudi posebno delovno skupino za tako imenovani primer Elan, kjer prav tako ni prišlo do končnega poročila. V naslednjem parlamentarnem mandatu je bila nato ustanovljena nova komisija, vodil jo je poslanec Franc Pukšič, pred novo komisijo pa so zaslišali številne priče. Takrat sta bila zaslišana tudi Koder in Milan Kučan. Komisija je končno poročilo leta 2000 sprejela in je tudi javno dostopno.
Cesta iz smuči iz Begunj do Beograda
Koder je bil sicer pred t. i. Pukšičevo komisijo zaslišan najmanj trikrat, že na zaslišanju 12. maja 1999 pa je med drugim povedal, da je v Elanu obstajal dogovor, da se posameznim ljudem lahko dajejo posamezni izdelki iz Elana in je bilo izdanih toliko smuči, da bi jih lahko položili na cesto in bi bila dolga od Begunj do Beograda (podoben naslov je imel Kodrov intervju tudi leta 1993 v Slovencu). Dejal je, da naj bi bili ti dokumenti še vedno v Elanu in je iz njih razvidno, kaj je kdo dobil. Preiskovalna komisija je takoj nato zahtevala dokumente, vendar jih ni nikoli dobila. Pomemben del je nato sledil 9. februarja 2000, ko je preiskovalna komisija sejo namenila soočenju Kučana in Kodra. Kučan je bil sicer pred tem že zaslišan 12. januarja 2000, ko je navajal, da Kodra ni nikoli srečal in ni bil z njim v Elanu in da niti od njega niti od nobenega drugega predstavnika Elana ni prejel nobenega darila. Na soočenju 9. februarja 2000 pa je Kučana spremljal odvetnik Emil Zakonjšek, ki je stvari proceduralno precej zapletal. Kučan je celo vztrajal, da mu mora komisija omogočiti pridobitev dela dokumentacije, ki ga obremenjujejo. Oporekal je tudi vsem dokaznim predlogom komisije, po njegovem je bilo to dvomljive vrednosti. Bilo je napeto, tudi proceduralnih zapletov je bilo veliko, Kučan pa se je posredno postavil v vlogo obtoženega in ne priče, kakor je bilo to navedeno na vabilu za zaslišanje. Magnetogram soočenja je javno dostopen, tudi v arhivu na spletni strani urada predsednika republike.
V Elanu so vodili natančno evidenco o danih darilih
V nadaljevanju je nato Pavel Koder pojasnil, da so v posebnih knjigah Elana vodili evidenco o tem, kdo je odobril in kdo je dobil darila. Vse dobavnice so bile oštevilčene in podpisane, prav tako prejemnica. Vsi podatki o tem morajo v Elanu še obstajati, treba je le vprašati prave ljudi, je opozoril ter navedel konkretni imeni oseb, ki bi o tem vedele kaj povedati (iz službe računovodstva Irena Peternel in iz finančne službe Ivanka Blejc). Dodal je še, da so darila za določene usluge dobivali tudi nekateri posamezniki v Beogradu in tudi Skopju.
Kodrov naslednji intervju, tokrat 5. februarja 2015 za Demokracijo
Nato o Pavlu Kodru nismo veliko slišali. Če mu pri Elanu niso mogli nič zlega storiti, pa so mu zato pozneje naredili veliko hudega. V zelo čudnih okoliščinah so ga obsodili in pristal je v zaporu. Ko smo to izvedeli, smo ga obiskali in Pavel Koder je v daljšem pogovoru za Demokracijo, ki je bil posnet in avtoriziran ter v reviji objavljen 5. februarja 2015, povsem naključno na Kodrov 81-rojstni dan, govoril tudi o Elanu.
V pogovoru je odgovoril tudi na vprašanje, da je leta 1993 na Televiziji Sloveniji in še prej v pogovoru za časnik Slovenec dejal, da Elan ni dajal samo gotovine, ampak tudi darila, smuči, kristal in podobno.
Na vprašanje, h komu je vse to šlo, je Koder za Demokracijo povedal: “O vsem tem sem že govoril leta 1993 na TV Slovenija in takrat tega nihče ni zanikal. Vse to je prevzemal gospod Peter Mayer.”
Koder: Kučan je v letih od 1986 do 1989 dobil od Elana za več kot 400 tisoč nemških mark daril
Na vprašanje glede daril Milanu Kučanu pa je Pavel Koder za Demokracijo povedal:
Na vprašanje, kako je vedel, da je Peter Mayer, ki je bil zadolžen za te prenose in je bil vedno “nekje zraven” Pavla Kodra, ko je šel ta v tujino, “gotovino in darila zagotovo izročil prav Kučanu in tudi drugim”, je Koder odgovoril: “Poznal sem ga osebno iz poslovanja z Ljubljansko banko in sam mi je vedno povedal, za koga in po kaj je prišel k meni.”
V pogovoru je Koder še povedal, da je moral kot nekdanji Elanov finančnik za poslovanje podjetja zagotoviti devize, hkrati pa so se z devizami iz Elanove avstrijske družbe Elan Fürnitz iz Brnce napajali tudi nekateri arbitri iz Slovenije. Niso bili namreč zadovoljni zgolj z dinarji, zahtevali so devize.
Na vprašanje, ali so podpisali, da so prejeli denar, kdo so bili ti arbitri, komu je izročal denar in kako je to potekalo, je nekdanji Elanov finančnik razkril, da so zahtevali odstotek od deviznih sredstev. Šlo je za leta 1986 do 1989, ko je deviz v takratni Jugoslaviji močno primanjkovalo. “Vse je šlo brez podpisa, prek gospoda Petra Mayerja, zadolženega za te zadeve, ki je bil takrat uslužbenec Ljubljanske banke, potem uslužbenec Adria Bank na Dunaju, po osamosvojitvi pa vodilni v LB Financ v Zürichu. Njemu sem moral vsakokrat, ko je prišel, odstotek v gotovini izročiti na hodniku banke, ne pri okencu, ampak na hodniku banke, da nihče ni videl. V Celovcu!,” je povedal Pavel Koder. Ni bilo nobenega podpisa, Koder pa je razkril, da ima dokument, ki ga hrani, kjer ima podpis vseh funkcionarjev, političnih in bančnih in tistih na SDK, kjer je bilo dogovorjeno, da Elan to lahko dela.
Po 570.000 šilingov je prišel tudi “gospod Matija”
Še posebej je poudaril, da je po devize v Celovec prišel tudi “gospod Matija” (Ivan Maček Matija – op. av.), Pavel Koder pa mu je moral izročiti denar. “Samo takrat je bilo 570.000 šilingov,” je dejal. Glede skupnega zneska, ki ga je Elan moral vročiti slovenskim političnim in funkcionarskim vrhovom, Koder številke ni razkril, povedal pa je, da je bilo “samo tistih deviz, ki smo jih kupovali prek Cerkve, 95 milijonov mark in od teh je šel odstotek za potrebe takratnih slovenskih veljakov. V gotovini. Predaja je potekala na hodniku banke v Celovcu.” Na vprašanje, ali se je v Elanovih časih z Milanom Kučanom kdaj osebno srečal, pa je povedal, da ne, “ker so vedeli”. Zaradi Elana pa se je srečal s takratnim predsednikom Izvršnega sveta RS, Dušanom Šinigojem in tudi s takratnim podpredsednikom Izvršnega sveta RS Janezom Bohoričem.
Popitu 50.000 nemških mark
Pavel Koder je v začetku februarja 2015 še razkril, da so darila iz Elana – poleg Kučana – prejeli še drugi. Pri tem je poleg Ivana Mačka Matije omenil še Franceta Popita. Ponovil je: “Z Ivanom Mačkom Matijo sva se osebno srečala takrat v Celovcu, kot sem že dejal, ko je osebno prevzel 570.000 šilingov. Glede Popita pa lahko povem, da sem moral podpisati pogodbo z Beograjsko banko, po kateri je Popit prejel 50.000 nemških mark za graditev svoje počitniške hiše v Portorožu. Šlo je za posojilo v breme Elana, ne Popita.”
Ob koncu je dodal, da bi lahko še marsikaj povedal, na primer, kaj vse se je dogajalo v Jubmesu, o Mačkovi “udbovski firmi” Finex v Münchnu ali nakazovanju slovenskega denarja (deviz) prek Elanovih firm v tujino ter pokrivanju posojilnic na Hrvaškem. “Pa naj bo za zdaj dovolj,” je zaključil.
Vida Kocjan