Poglejte, kako “strokovnjak” Brglez zavaja glede marakeškega sporazuma levičarske OZN! Preberite tudi, zakaj ga mora Slovenija jasno in odločno zavrniti!

Datum:

Milan Brglez, znan tudi kot “Brzi Mile”, v zadnjem času dviguje prah na družbenem omrežju Facebook s svojo podporo marakeškemu sporazumu levičarskih Združenih narodov, za katerega trdi, da naj ne bi ustvarjal nobenih novih pravnih norm. Pojasnjujemo tudi, zakaj je nujno, da Slovenija zloglasni sporazum jasno in odločno zavrne, tako kot je to storilo že več evropskih držav. Spet se kaže, da je Brglez ideološko obremenjen marksistični skrajnež, ki mu je ravno zaradi tega globoka država omogočila visoke funkcije v politiki, kamor je pobegnil, preden bi bil “odstreljen” s fakultete – njegova kariera tam je bila vse prej kot bleščeča!

Novopridruženi poslanec Židanovih Socialnih demokratov Milan Brglez te dni razburja s svojimi aktivnostmi na družbenih omrežjih, kjer z vsemi močmi promovira zloglasni marakeški sporazum, ki naj bi bil po njegovem mnenju za Slovenijo dober in naj ne bi uvajal nobenih novih pravno zavezujočih norm. Pri tem, milo rečeno, zavaja slovenske davkoplačevalce, saj utegne izvajanje določil tega sporazuma še dodatno obremeniti javne finance, kar bi po socialistični logiki pomenilo nadaljnje poviševanje davkov in povečevanje vloge države. Že na začetku je jasno, da so se pri levičarski mednarodni organizaciji Združeni narodi (ZN) urejanja migracij ter sporazuma lotili povsem pristransko, tudi v sporazumu samem so migracije omenjene izključno v pozitivnem smislu, poudarja pa le pozitivne posledice migracij, kot na primer prispevek k trajnostnemu razvoju, povsem pa zanemarijo porast kriminala, kakršnemu smo v Evropi priča v zadnjem času, islamski terorizem ter breme za davkoplačevalce, ki ga s socialnim turizmom povzročajo nelegalni migranti, ki si največkrat dela sploh ne želijo poiskati.

Številni sporni členi marakeškega sporazuma
Brglez tako na svojem Facebook profilu navaja tudi člene sporazuma, ki pa jih predstavi povsem nekritično in ne razloži njihovega pomena. Sporazum tako predvideva, da bodo države (beri: politične elite) odrejale, kateri mediji so “rasistični” in kateri ne. V praksi to največkrat pomeni, da se bodo države lahko sklicevale na sporazum, ko bodo omejevale delovanje opozicijskih medijev, ki nenaklonjeno poročajo o vladi, prav tako pa vseh medijev, ki niso naklonjeni množičnim migracijam. Sporazum vključuje tudi “pravico” migrantov do posedovanja dokumentov, kar pomeni, da bodo države podpisnice migrantom, ki vanje vstopijo brez njih, morale izdati svoje dokumente. Poleg tega sporazum sili države k dodeljevanju subvencij za “podjetništvo” migrantov, prav tako pa predvideva koordinirano kontrolo mej, ki naj bo namenjena temu, da migrantom olajša prehod meje, kot izhaja iz samega sporazuma. Kljub zatrjevanju politikov globoke države, kot je Brglez, da je sporazum za podpisnice nezavezujoč, je v samem sporazumu kar 46-krat omenjeno, da se države k posameznim točkam “obvezujejo”.

Milan Kučan je imel veliko povedati zloglasni Fajonovi in skrajnemu Brglezu. (Foto: Facebook)

Marakeški sporazum moramo jasno in odločno zavrniti!
Čeprav Brglez trdi, da marakeški sporazum ne uvaja nobenih novih pravno obvezujočih norm, zgornje navedbe izkazujejo ravno nasprotno. Omenjene norme, ki nelegalne migracije legalizirajo, zagotovo niso del kogentnega mednarodnega prava, ki med drugim vključuje prepoved mučenja, genocida, agresije (z nekaj izjemami) in zločinov proti človečnosti, lahko pa postanejo del mednarodnega običajnega prava, ki se upošteva tudi pred mednarodnimi sodišči in institucijami. Norme, ki so del mednarodnega običajnega prava, niso pa kogentne norme, ne veljajo za države, ki jih eksplicitno zavrnejo. Prav zato je pomembno, da tudi Slovenija pred sprejetjem marakeškega sporazuma jasno in odločno izrazi svoje nestrinjanje z njim!

Že škodljiva Splošna deklaracija človekovih pravic je del mednarodnega običajnega prava!
Na to kaže tudi primer škodljive Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948, ki sama po sebi prav tako ni zavezujoča, a je sčasoma postala del mednarodnega običajnega prava. Čeprav tudi ta dokument na prvi pogled deluje benigno, pa lahko hitro ugotovimo, da gre za konsenz takratnih velikih sil, pri čemer si je Sovjetska zveza izpogajala kar nekaj norm, ki se slišijo naravnost neverjetne, so v nasprotju z naravnim pravom, nanje pa se priročno danes sklicujejo nekateri izmed bolj zloglasnih levičarjev.

Deklaracija tako med drugim v 22. členu uvaja “pravico do socialne varnosti” ali pa v 25. členu “pravico do primernega življenjskega standarda”, kar efektivno daje državam ne samo pravico, pač pa tudi dolžnost, da po svoji presoji “primernosti” življenjskega standarda od državljanov izterja delež zaslužka, kakršen se ji zdi primeren, in ga preusmeri k državljanom, ki so po mnenju države potrebni njene pomoči. V 26. členu deklaracija nadalje uvaja pravico do prisilnega šolstva, ki naj bo “brezplačno” – tj. prisilno financirano s strani davkoplačevalcev. V 3. odstavku 23. člena deklaracija omenja tudi pravico do “pravičnega plačila”, kar dejansko pomeni, da nihče ne more delati za plačilo, ki je manjše kot to, kar država smatra za pravično, pa čeprav bi si nekateri to želeli. Deklaracija tako povozi nekatere naravne pravice, kot je pravica do premoženja, ki efektivno postane relativna. Da pravica do zasebne lastnine mednarodnim organizacijam ni preveč pomembna, dokazuje tudi evropska konvencija o človekovih pravicah, kjer je pravica do zasebne lastnine dokumentu dodana le kot opcijski protokol – pa še tam je omejena z “javnim interesom” tj. interesom države.

Da je deklaracija socialistična, je tako jasno, v 28. členu pa postane prav bizarna. Tam namreč navaja, da “je vsakdo upravičen do socialnega in mednarodnega reda, v katerem se uresničujejo pravice in svoboščine iz te deklaracije”. Deklaracija tako uvaja pravico do ZN in ostalih podobnih organizacij, ki jih morajo države izdatno financirajo s članarinami. Kakšne koristi imajo od “pravice” do OZN na primer državljani Izraela, proti kateremu je uperjena polovica izmed vseh resolucij odbora za človekove pravice ZN, pa je znano. In to samo zato, ker država skuša obvarovati red, varnost in demokracijo pred izstrelki Hamasa iz teroristične Palestine, ki državljane Izraela dnevno ogrožajo. Sklenemo lahko torej, da Splošna deklaracija o človekovih pravicah sploh ne govori o človekovih pravicah – pač pa o pravicah držav!

Brglez je znan po svoji ljubezni do tobačnega dima!

Brglez je le ideološko orodje v rokah globoke države!
Da pa Brglezu ne gre zaupati glede ničesar v zvezi z mednarodnim pravom in zunanjo politiko, pa samo poglejmo nekatera izmed njegovih preteklih dejanj, ki izkazujejo, da gre za ideološko obremenjenega skrajnega marksista. To je pokazal, ko je že sredi mandata ogrozil svoje mesto podpredsednika stranke SMC, ko se je s predsednikom stranke Mirom Cerarjem sprl glede nelegalnih migrantov, kasneje je bil iz stranke izključen, ko je slednjemu za hrbtom skušal speljati mesto predsednika državnega zbora. Prav tako je vzbudil veliko pozornosti z obsedenim podpiranjem teroristične Palestine, ki se nahaja na izraelskih območjih Gaze, Judeje in Samarije, od koder dnevno pošilja izstrelke nad nedolžno prebivalstvo Izraela, prav tako pa kljub Brglezovim prizadevanjem ne izpolnjuje osnovnih pogojev države: ne nadzoruje svojega zračnega prostora in zunanjih mej, nima definiranega prebivalstva, nima vlade – teroristični skupini Hamas in Fatah pač ne moreta biti vladi. Pripomogel ni niti k normalizaciji odnosov s sosednjo Hrvaško, s tem, ko je pred letom in pol prek družbenega omrežja pozival k prepovedi koncerta hrvaškega domoljubnega pevca Marka Perkovića Thompsona. S tem ni samo izkazal popolne nekompetentnosti s področja mednarodnih odnosov, pač pa je dal jasno vedeti, da mu ustava ter svoboda izražanja ne pomenita popolnoma nič.

Da ni bil preveč uspešen niti pri svoji akademski karieri, nakazuje dejstvo, da je uspel “prilesti” le do naziva docent, preveč priljubljen pa ni bil niti med sodelavci. Kot je že pred meseci na Facebooku razkril poslanec skrajne Levice Franc Trček, je Brglez tik pred tem, preden bi bil “odstreljen” s fakultete, pobegnil v politiko. Prav tako Brglez ni užival nobenega zaupanja in ugleda med študenti, kot obvezno literaturo pri predmetih jim je predpisoval skrajne marksistične manifeste, kot je Sodobni zagovor historičnega materializma Tiborja Rutarja, s tem, ko so študenti po več mesecev čakali na zaključne ocene, pa si je prislužil celo sarkastičen vzdevek “Brzi Mile”.

S. A.

Sorodno

Zadnji prispevki

Emilijo Stojmenovo Duh in njene prenosnike rešili koalicijski poslanci

Državni zbor je danes obravnaval interpelacijo ministrice za digitalno...

Kandidata za vrh stranke SD tekmujeta v ekstremizmih izključevanja

"Kandidati za vrh stranke SD tekmujejo v ekstremizmih izključevanja...

V Svobodi nimajo niti sedmih evrokandidatov?!

Ni vprašanje, kako to, da imajo v Svobodi zgolj...