Poglejte, kako študentski funkcionarji že leta kradejo vaš denar!

Foto: STA

Poslanska skupina SDS je novembra v Državni zbor vložila predlog spremebe zakona o uravnoteženju javnih financ, ki zadeva spremembe na področju porabe in razdelitve denarja iz sredstev, ki se naberejo prek koncesij z naslova študentskega dela. Največja opozicijska stranka je takrat želela ustaviti malverzacije študentskih funkcionarjev v Študentski organizaciji Slovenije, saj bi se z novim zakonom denar pravičneje porazdelil med številnimi študentskimi organizacijami, več sredstev pa bi se tako namenilo predvsem za štipendije mladim. Koalicija je na prvi decembrski seji predlog zakona zavrnila, kot nam je povedal poslanec SDS Žan Mahnič, pa bodo v največji opozicijski stranki pripravili nov predlog. In medtem ko Slovenija še čaka na ustreznejši zakon, s katerim bi študentskim funkcionarjem pristrigli peruti, se javni denar krade naprej.

Študentsko organiziranje se že vrsto let sooča z očitki o hudih nepravilnostih, katere je obravnaval tudi prej omenjeni predlog SDS in se tiče pravičnosti in nadzora financiranja ter prerazporeditve sredstev med študente in dijake. Trenutna zakonodaja na tem področju dovoljuje sistematično odtujevanje in nenamensko rabo več milijonov evrov javnih sredstev vsako leto.

Iz študentskih krogov smo izvedeli številne podrobnosti o nekaterih večjih medijsko izpostavljenih korupcijskih škandalih, ki so nastali v preteklih letih. Bilo naj bi jih še mnogo več, a so zaradi neobstoječega notranjega nadzora ostali v zakulisju. Problematično je, ker niti medijsko izpostavljeni škandali niso dobili epiloga znotraj nadzorno-kaznovalnih institucij študentskih organizacij. Delno gre to pojasniti s tem, da vladajoča politična garnitura to dovoljuje, saj so nekateri vidni študentski funkcionarji v preteklosti sodelovali ali pa še sodelujejo s samim političnim vrhom.

Študentski funkcionarji – politiki: iz študentske organizacije za nagrado naravnost v kabinet ministra
Za primer navajamo skupino študentskih funkcionarjev iz kroga skupine Povezani, ki tudi danes obvladuje ŠOU, leta 2014 pa je sestavljala operativno jedro novonastale stranke Verjamem Igorja Šoltesa s katero mu je uspelo zaseti udoben stolček evropskega poslanca v Bruslju. Vodja operacije je bil Uroš Novak, ki je danes redno zaposlen na zavodu Študentski kampus. Politične aspiracije so izpolnili tudi številni drugi nekdanji študentski funkcionarji: nekdanji predsednik Študentskega zbora ŠOU Rok Hodej se je zaposlil v Cerarjevem kabinetu, bivši predsednik ŠOS Mitja Urbanc pa v kabinetu ministrice Maje Makovec Brenčič na MIZŠ.

Še bolj sporne so investicije študentskih organizacij, kot je tista v t. i. Študentski kampus. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani (ŠOU) je zemljišče in objekte odkupila od nekdanjega študentskega funkcionarja za 1,2 milijona evrov. Slednji je zgolj nekaj mesecev pred tem na javni dražbi zanje odštel 350.000 evrov. V tem poslu niso bili oškodovani zgolj študenti, pač pa v nekaj letih tudi vsi davkoplačevalci. Študentski funkcionarji so namreč študentski kampus postavili na zemljišču, preko katerega poteka načrtovana železniška proga, vse skupaj pa utemeljili kot naključje. Kljub temu da bodo objekti kmalu porušeni, bodo v kampus investirali okoli 1. 800 000 evrov.

Iz naših virov smo izvedeli, da ima ŠOU s številnimi nekdanjimi študentskimi funkcionarji sklenjene mastne pogodbe o sodelovanju. Izpostavljamo Andreja Boleta, bivšega ministra za obštudijske dejavnosti, iz kvote skupine Povezani, ki ima pogodbo za 2500 evrov mesečno. V ŠOU je zadolžen- ne boste verjeli- za fizično prisotnost na študentskem kampusu.

Študentski funkcionarji dobivajo honorarje tudi za številne neobjavljene raziskave. V ŠOU so zgolj v enem letu namreč kar 85.000 evrov namenili raziskavam, ki jih javnosti nikoli niso predstavili. Vodja ene izmed raziskave je bil Klemen Balanč, trenutni predsednik ŠOS, raziskavo je pomagal izvesti inštitut IPM, ki ga vodi Domen Kos, tedaj generalni sekretar ŠOS. Balanč še danes meni, da so rezultati raziskave poslovna skrivnost, ki je ŠOU ne sme razkriti javnosti.

Zaposleni v zloglasnem Študentskem kampusu imajo praktično “poslanske” plače
Projekt Študentski Kampus sicer predstavlja šolski primer sistemskega nenamenskega odtekanja javnih sredstev. Zavod za svoje delovanje dobiva 10 odstotkov letnega proračuna Študentske organizacije Univerze v Ljubljani (ŠOU), kar znaša 400.000 evrov. Kampus v zameno naredi simbolično število projektov (sodeč po njihovi spletni strani jih je bilo v letu 2016 okoli 20). V kampusu je sicer delo našlo veliko nekdanjih študentskih funkcionarjev iz skupin Povezani ter Modro za Študente.

Ker pa je zavod subjekt zasebnega prava, narave dela posameznih zaposlenih v ŠOU ne razkrivajo. Znani so zgolj stroški povprečne plače na kampusu, ki znaša 2700 evrov bruto. Skupni letni stroški plač v tem zavodu torej znašajo 162.000 evrov. Kaj denimo počneta vodja oddelka za dogodke, Uroš Novak, ali vodja sodelovanja z notranjimi subjekti, Sebastjan Runovc, ni znano.

Direktor ŠOU Andrej Klasinc od prevzema funkcije ni upošteval 76. člena Statuta ŠOU, ki je zahteval uvedbo revizije. Klasinc se je branil z izgovorom, da je revizija za organizacijo previsok strošek, za malomarno opravljanje svojega dela pa ni odgovarjal, saj notranji nadzorni organi ŠOU ali ŠOS zoper njega niso sprožili postopkov. Zunanje revizije za študentske funkcionarje so na splošno zelo nezaželene. ŠOS je tako v preteklosti že ugovarjal zoper odločitve, da je podvržen nadzoru Računskega sodišča.

Foto: ŠOU.

Foto: ŠOU.

Pomembnost tega, da študentskih organizacij ne nadzorujejo zunanji revizorji, pa so spoznali že snovalci Študentske ustave leta 2002 in za nadzor nad namenskostjo porabe sredstev predvideli notranji nadzor, sestavljen iz “zvestih in zanesljivih ljudi”.

ŠOU se uspešno izogiba javnemu nadzoru, saj ni oseba javnega prava
Nekdanji predsednik ŠOU Marko Hozjan je pred časom že poskušal v dokumente ŠOU zapisati, da je organizacija oseba javnega prava. Načrt ni uspel, Hozjan pa se je, ko ga je funkcionar Željko Milovanovič bojda želel podkupiti, umaknil iz študentske politike, kar smo izvedeli od nekdanjih študentskih funkcionarjev. ŠOU se je na ta način uspel izogniti javnemu nadzoru, ki bi onemogočil korupcijo.

Direktorji študentskih organizacij imajo bajne plače. Direktor ŠOU Andrej Klasinc mesečno zasluži 5.200 evrov, plačan ima telefonski račun in številne druge dodatke. Še višjo plačo od Klasinca ima direktor ŠOUM Drago Žura, ki prejema več kot 6.000 evrov. Znebiti pa se jih pravzaprav ne izplača, saj obema ob nesporazumni prekinitvi pogodbe o zaposlitvi pripada odpravnina v višini 24 mesečnih plač, Klasincu pa tudi 9 bruto mesečnih plač v primeru sporazumne razrešitve.

Ob redistribuciji koncesijske dajatve, ki so jo med drugim predlagali v SDS, bi se plače direktorjev morale precej znižati, saj bi organizacije prejemale znatno manj sredstev. Očitno je torej vladajoči koaliciji trenutno povsem v interesu, da funkcionarji ostajajo na svojih položajih. In to kljub temu, da se študentske organizacije že več let soočajo z očitki o slabem upravljanju.

Plača direktorja študentske organizacije odvisna od podpore študentskih funkcionarjev
Omenimo še, da študentsko organiziranje, formalno-pravno že pozna varovalko za sporno politično delovanje posameznikov znotraj študentskih organizacij. Poleg političnega vodstva namreč vsaka študentska organizacija pozna tudi poseben poslovodni organ – direktorja organizacije. Prav ta funkcija predstavlja jedro najbolj kontroverznih obtožb. Kako je torej možno, da se navkljub neposredni osebni odgovornosti vodilnih oseb vseeno dogaja kup nepravilnosti ter sumljivih poslov?

Odgovore gre iskati v sami naravi direktorskega položaja znotraj študentskih organizacij. Prvič, direktorji študentskih organizacij so na svoje položaje nastavljeni in za svoje delo ustrezno plačani zgolj v primeru politične podpore študentskih funkcionarjev. Taisti funkcionarji so glavni pobudniki domala vseh spornih poslov, ki zahtevajo podpis direktorja. Konflikt interesov je torej jasen, saj mora direktor z vodilnimi funkcionarji nujno sodelovati, v nasprotnem primeru pa ga lahko preprosto zamenjajo. Povedano drugače: interes poslovodnega organa, ki potrjuje malverzacije, je vzajemen s političnim organom, ki mu jih predlaga.

L. S.