Poglejte, kakšno sramoto si je s propagandnim gradivom za arbitražo naredila levica – kako naj ji zdaj Slovenci sploh še karkoli verjamemo?

Ljubljana, Botanicni vrt. Skupna izjava predsednikov in predsednice koalicijskih strank Zares, LDS, SD in DeSUS Gregorja Golobica, Katarine Kresal, Boruta Pahorja in Karla Erjavca, s pozivom drzavljanom k udelezbi na nedeljskem referendumu o malem delu. Foto: Tamino Petelinsek/STA

Rezultat četrtkove razglasitve Stalnega arbitražnega sodišča v Haagu v povezavi s slovensko-hrvaškim mejnim sporom je znova dokazal, da leva politična opcija volivcem ves čas obljublja gradove v oblakih, da bi jih poceni kupila za svoj obstoj na oblasti, sadovi njenega dela pa nato kažejo popolnoma nasprotno sliko. Borut Pahor je leta 2009 razpustil pogajalsko skupino, ki je bila ustanovljena v času prve Janševe vlade in se je pod vodstvom Mihe Pogačnika trudila doseči napredek v celovitih odnosih z južno sosedo. Odločil se je za podpis arbitraže, s katero se je strinjala tudi njegova prijateljica, pa vendarle pametnejša političarka, Jadranka Kosor. Pahor je ves čas trdil, da je arbitraža najboljša možna rešitev, saj naj bi nam zagotovo prinašala teritorialni stik z mednarodnimi vodami, čeprav so praktično vsi priznani pravniki temu glasno oporekali, saj da mednarodni sodni instrumenti do Slovenije ne bodo nikoli pravični v tolikšni meri, da bi priznali tako oster zavoj mejne črte, kot ga je predvideval npr. koridor iz sporazuma Drnovšek – Račan.

To je leta 2010 napovedal že vodja največje opozicijske stranke SDS, Janez Janša, še precej bolj natančno pa profesor s Harvarda, danes ustavni sodnik, ddr. Klemen Jaklič. Levica, ki je vsa ta leta zgolj razprodajala slovenski ugled in teritorij, ni želela poslušati teh svaril, račun za njihova dejanja pa je prišel v četrtek. Če je še 25. junija leta 1991 Slovenija nadzorovala celoten Piranski zaliv in je imela neoviran dostop v mednarodne vode, ji arbitraža to odvzema. Kako naj Slovenci po takšni izdaji slovenskih nacionalnih interesov levici sploh še zaupajo? Samo vprašanje časa je, kdaj bodo spoznali, da jih je levica spet peljala “žejne čez vodo” in da se bo enako zgodilo v zgodbi z mnogo predragim vladnim projektom drugi tir.

Poročali smo že o razlogih za nasprotovanje opozicije tedanjemu podpisu arbitražnega sporazuma, ki ga je levica gladko preslišala, je pa toliko bolj neverjetno, da takratna diplomacija pod vodstvom Boruta Pahorja ni upoštevala niti mnenj najbolj uglednih slovenskih pravnikov, kar ddr. Klemen Jaklič, profesor na ugledni ameriški univerzi Harvard, danes pa slovenski ustavni sodnik, zagotovo je.

Hrvaški mednarodni pravniki vedeli, kje lahko pretentajo Pahorjevo vlado
Naj spomnimo. Že novembra leta 2009 je ddr. Klemen Jaklič opozarjal, da je bil v skupini uglednih mednarodnih pravnikov za reševanje meje s Hrvaško, ki je imela mandat za sestavo smernic za pogajanja in jo je imenovala že Janševa vlada. “Takrat smo se sestali z več vodilnimi tujimi strokovnjaki na tem področju, tistimi, ki slovijo kot najuglednejši iz obstoječih list arbitrov in advokatov v razmejitvenih sporih na morju.  Da bo Hrvaška politika na koncu potrdila nedavno podpisani »sporazum«, sem tudi sam pričakoval. Je namreč ravno nekaj takega, na kar so Hrvaški mednarodni pravniki sami po malem upali. Tuji strokovnjaki, ki sem jih omenil zgoraj, so si bili od prvega do zadnjega povsem enotni v eni točki. Namreč, da tako oster zavoj mejne črte, kot ga predvideva npr. koridor iz sporazuma Drnovšek-Račan (ki pa bi v tem primeru pomenil teritorialni dostop) po klasičnem mednarodnem pravu ni mogoč in da bi tak stični koridor Slovenije z odprtim morjem torej moral pomeniti manj kot njeno teritorialno ozemlje,” je v svojem blogu takrat opozarjal ddr. Jaklič.

Po njegovih besedah bi v najboljšem primeru koridor lahko predstavljal najbolj liberalen možen režim prehoda, tj. še liberalnejši od prehoda, ki nam ga (kot čisto vsaki državi podpisnici, ki ima zaprto teritorialno morje) tako ali tako že zdaj zagotavlja konvencija. “Pojavljale so se celo sugestije, da bi v javnosti morda predstavili sliko takega koridorja, ker da bi to javno mnenje pomirilo, primer pa bi bil rešen, kljub temu da teritorialnega dostopa seveda ne bi bilo. Jasno se je dalo zaznati, da nihče od teh strokovnjakov (morebitnih zastopnikov Slovenije) ne bi želel prevzeti odgovornosti za tak cilj (teritorialni stik) v morebitnem postopku odločanja po mednarodnem pravu pod »tretjim« in bilo je tudi očitno, da noben uveljavljen arbiter ne bi krnil svojega lastnega ugleda znotraj strokovne skupnosti z odločitvijo o tako drznem zavoju teritorialne črte v prid Slovenije,” je še dodal.

Po ustaljeni klasični metodi ekvidistance in njenih možnih (še dopustnih) korekcij naj namreč to preprosto ne bi šlo. Uvid v razmišljanje teh posameznikov je bil za Jakliča ključen za dešifriranje slovenskih realnih možnosti pred arbitri. Kot je znano, so skoraj istočasno tudi hrvaški mednarodni pravniki spraševali nekatere tuje vodilne strokovnjake. Ker rezultat tistih posvetovanj ni mogel biti bistveno drugačen od naših, so hrvaški pravniki pri sebi potrdili, da imajo velike možnosti, da onemogočijo Sloveniji teritorialni stik in (s tem posledično tudi) ostale pripadajoče pasove. “Glede na novi »sporazum«, ki govori le o »stiku«, torej koridorju, ki je lahko najbolj liberalen možen prehod, a ne nujno teritorialni stik, je bilo torej zame zato le še vprašanje časa, kdaj se bo tudi hrvaška politika (opozicija) zavedla te precejšnje priložnosti zanjo!”

Levi vladni trojček izdal propagandno gradivo ZA arbitražo, opozicijo obtoževal zavajanja
Po mnenju ddr. Klemena Jakliča je bilo zato vztrajanje slovenske vlade, da bomo z odprtim morjem kljub temu dobili teritorialni stik (in ne stik prek koridorja najbolj prostega možnega režima), logično le zato, ker je v trenutnem sporazumu pisalo »stik«, kar pa je v neposrednem nasprotju z opisanimi stališči strokovnjakov. “V kolikor pri izbiri arbitrov naš predsednik vlade nima skritega kakšnega aduta, v kar težko verjamem, saj si je – še posebej ob Barrosovem zagotovilu Hrvaški – težko predstavljati, da bi EU tu ravnala pristransko) so naše možnosti pri takem sporazumu minimalne,” je takrat še zapisal Jaklič.

Toda levi vladni trojček je vztrajal pri svojem prepričanju, da ima sam najbolj prav. Borut Pahor je zagotavljal, da arbitražni sporazum omogoča vzpostavitev stanja na dan osamosvojitve Slovenije, 25. junija leta 1991, in da arbitražnemu sodišču nedvoumno nalaga, da določi stik Slovenije z odprtim morjem. Vlada je takrat izdala celo posebno propagandno gradivo “ZA Arbitražni sporazum”, v katerem je opozicijo med drugim obtoževala, “da maha z zavajajočimi kartami”.

V propagandnem gradivu je med drugim zapisano, da “stik/junction nikakor ne pomeni le služnostne poti. V sodni in pogodbeni praksi beseda junction niti v enem primeru ni sinonim za kakšen režim ali služnost, kot zavajujoče trdijo nasprotniki arbitražnega sporazuma (»služnost« v angleškem prevodu je »servitude«), ampak gre za ozemeljski odnos, stik ali srečanje dveh rek ali na primer treh mej na morju”. Pod to trditev so se podpisali tudi tako “ugledni” pravniki, kot je bil takratni predsednik države dr. Danilo Türk, pa seveda Katarina Kresal, Tanja Fajon, Ivo Vajgl, Gregor Golobič, Patrik Vlačič, Jelko Kacin in Samuel Žbogar.

Kar so obljubljali, se ni uresničilo. Slovenija je izgubila za svojo suverenost najpomembnejšo točko arbitražnega sporazuma – izgubila je teritorialni stik z mednarodnimi vodami. Kdo bo po tem fiasku še karkoli verjel levici, ki je očitno dobra samo v nameri, da zapravlja slovensko premoženje in ozemlje? Naslednji takšen fiasko utegne biti drugi tir – zdaj še ni prepozno, da Slovenci na referendumu tej levičarski kraji enkrat za vselej rečemo NE.

T. F.