Poglejte pet laži, ki so nam jih leta 2010 v zvezi z arbitražo prodajali levičarji!

Arbitraže je konec, Slovenija je velika poraženka, a levičarjem je pomembno le to, da je zgodbe konec. Pa je temu res tako? Ob besedah Hrvaške, da arbitraže ne bo spoštovala, se je pravi spor šele začel. Slovenska levica pa nima volje ali interesa, da bi branila suvereno ozemlje in morje lastne države. A pri vprašanju arbitraže je potreben pogled nazaj, pa ne zato, da bi ugotavljali “kdo bo koga”, ampak zato, da bi ljudje končno videli, kdo jim laže in kdo jim govori resnico. V nadaljevanju preberite pet velikih laži, ki so nam jih levičarji ponujali leta 2010, ob kampanji za referendum o arbitraži.  

Laž številka 1: ZA ZAŠČITO MEJE
“Arbitraža je najstarejše pravno sredstvo mirnega reševanja sporov med državami. Omogoča večjo prilagodljivost glede postopka in pravil, na podlagi katerih arbitri odločajo. Med petimi arbitri bo tudi slovenski predstavnik. Zato odločitev za arbitražo zagotavlja večjo zaščito meje, kot bi jo Meddržavno sodišče v Haagu, kar je predlagala prejšnja vlada,” so zapisali levičarji.

Meddržavno sodišče v Haagu (ICJ) je glavni sodni organ Združenih narodov. V 60 letih svojega delovanja je sodelovalo pri reševanju več mejnih sporov, še posebej veliko izkušenj pa ima z določanjem morskih meja. Za razliko od arbitražnega sodišča, kjer sta prisostvovala tudi arbitra Slovenije in Hrvaške, v Meddržavnem sodišču v Haagu državi ne bi imeli svojih sodnikov, saj jih ne smeta predlagati. Več kot možno je, da bi neodvisno sodišče v Haagu, pri katerem ne bi bilo možnosti za katastrofe tipa Sekolec-Drenikova in Karl Erjavec, dosodilo Sloveniji dejanski stik z mednarodnimi vodami, sploh ob predpostavki, da bi se Hrvaška strinjala z uporabo načela pravičnosti. 

Na levi – kar so nam obljubljali, na desni – kar smo dobili.

Glede na izgubljeno lahko danes trdimo, da arbitraža ni zagotovila večje zaščite meje, ampak da smo izgubili celo to, kar je bilo vedno naše. Hrvati so takrat v saboru sprejeli izjavo: “Nič v tem sporazumu se ne sme tolmačiti tako, da bi imela Slovenija teritorialni izhod na odprto morje.” Na to je opozarjala SDS, a levičarji so ljudem še naprej lagali. Zapisali so: “Navedba enostranske izjave Vlade Republike Hrvaške, ki jo je potrdil sabor sočasno z ratifikacijo arbitražnega sporazuma, je formalno točna, a vsebinsko nepomembna in pravno brez slehernih posledic. Upoštevati je namreč potrebno, da enostranska izjava nima minimalne pravne veljave na arbitražni sporazum. Enostranska izjava tudi ni bila potrjena v parlamentih obeh držav.”

No, izkazalo se je, da ima enostranska izjava maksimalno pravno veljavo, saj Slovenija ni dobila stika teritorialnih voda z mednarodnimi vodami. Obveljala je Hrvaška dikcija, Slovenija pa je dobila služnostni koridor skozi hrvaške teritorialne vode. Kot lahko vidimo, so nas naši levi veljaki zavajali že leta 2010 in so argumenti SDS obveljali.

Laž številka 2: ZA MIR IN SOŽITJE OB MEJI
“Arbitražni sporazum zagotavlja način za pošteno in pravično rešitev mejnega spora, ki je 19 let obremenjeval odnose med ljudmi na obeh straneh meje. Ker se državi v teh letih nista uspeli sami dogovoriti o poteku meje, bo o tem na podlagi njunih argumentov odločilo arbitražno sodišče.”

Zanimivo stališče, sploh v luči današnjih dogajanj, ko Hrvaška ne priznava arbitraže. Arbitražno sodišče je razsodilo, to pa je tudi vse. “Pošteno” in “pravično” pa smo izgubili skoraj polovico teritorialnih voda in nismo dobili stika teritorialnih voda Slovenije z odprtim morjem.

Takrat je SDS vztrajala na stališču: “Arbitražni sporazum naroča sodnikom, naj najprej po mednarodnem pravu potegnejo mejno črto med Slovenijo in Hrvaško, šele nato pa naj določijo “stik” (in ne teritorialnega izhoda) Slovenije z odprtim morjem. Točka b 3. člena arbitražnega sporazuma ne bi bila potrebna, če bi vlada verjela, da se bo slovenska meja končala v mednarodnem morju.” Vidimo, da je opozicija že takrat opozarjala na “šlamparije” v arbitražnem sporazumu. Levica je pohitela s svojim lažnivim odgovorom: “Besedilo arbitražnega sporazuma točno določa, da mora arbitražno sodišče določiti stik (‘junction’) Slovenije z odprtim morjem. Ne, ali Slovenija ima stik, ampak ob dejstvu, da ga ima, določiti, kje ta stik je.”

Danes vidimo resnico. Zgodilo se je točno to, na kar je leta 2010 opozarjala SDS. Arbitri so najprej določili mejo, nato pa so glede na mejo določili “stik” oz. koridor do mednarodnih voda. Slovenija se je tako že v samem besedilu arbitražnega sporazuma odpovedala stiku teritorialnih voda z mednarodnimi vodami. Naključje, nesposobnost piscev ali namerno zmanjševanje slovenskega teritorija?

Laž stevilka 3: ZA STANJE NA DAN OSAMOSVOJITVE
“Arbitražni sporazum omogoča vzpostavitev stanja na dan osamosvojitve Slovenije, 25. 6. 1991. Z njim Slovenija zahteva mednarodno priznanje tega, kar nam je pripadalo na dan osamosvojitve. Namen arbitražnega sporazuma je tudi to, da bo onemogočil enostranske poskuse prisvajanja slovenskega ozemlja,” so takrat vpili levičarji.

Največja laž, ki je ljudi najbrž spodbudila za glasovanje za arbitražo. Danes imamo rezultate. Izgubili smo polovico tistega, kar nam je pripadalo 25. 6. 1991, vključno s stikom naših teritorialnih voda z mednarodnimi vodami. Če ne verjamete, primerjajte spodnji fotografiji. Na levi je stanje na dan 25. 6. 1991, na desni razsodba arbitražnega sodišča.

Na levi stanje 25. 6. 1991, na desni odločitev arbitražnega sodišča.

Laž številka 4: ZA POŠTENO, PRAVIČNO IN TRAJNO REŠITEV
“Nadaljevanje statusa quo bi Slovenijo dokončno oddaljilo od neposrednega izhoda na odprto morje. Trenutno stanje na terenu za Slovenijo ni ugodno, zato bi bilo nadaljnje odlašanje rešitve za Slovenijo škodljivo, posledice pa nepredvidljive.”

Posledice so, da smo najdlje od neposrednega izhoda na odprto morje v zgodovini, o trajnosti rešitve pa lahko govorijo samo norci. Hrvati arbitraže ne priznavajo, kar v praksi pomeni, da bodo izvrševali jurisdikcijo tam, kjer se jim zljubi. Spor smo z arbitražo le poglobili, a žal bo ostal kot podlaga za nadaljnja pogajanja. Slovenija bo tako v prihodnjih pogajanjih “štartala” s slabše pozicije kot pred arbitražo.

Laž številka 5: ZA NEPOSREDNI IZHOD NA ODPRTO MORJE
“Arbitražni sporazum nedvoumno nalaga arbitražnemu sodišču, da določi stik Slovenije z odprtim morjem. Stik z odprtim morjem pomeni stik slovenskega ozemlja z odprtim morjem. S takim neposrednim izhodom na odprto morje arbitražni sporazum omogoča več kot sporazum Drnovšek-Račan.”

Vam kaj od napisanega ne gre v glavo? Morda zato, ker smo dobili mnogo manj kot v sporazumu Drnovšek-Račan. Ne samo to. Levičarji so nam obljubljali stik z odprtim morjem, ne koridor po hrvaškem morju. Preberite še enkrat natančno zgornjo trditev: “Stik z odprtim morjem pomeni stik slovenskega ozemlja z odprtim morjem.” To so zapisali podporniki arbitraže. Slovensko ozemlje se v razsodbi stika s hrvaškim ozemljem, prek katerega imamo servisno pot. Ko danes v režimskih medijih pišejo, da niso nikoli obljubljali teritorialnega stika, še enkrat preberite zgornji stavek.

Če vam ta stavek ne zadostuje, da bi spoznali laži levice, naj vam postrežem s še enim stavkom, ki so ga takrat širili levičarji: “Arbitražni sporazum določa, da mora arbitražno sodišče določiti stik ali neki koridor ali območje, kjer se bosta stikala slovensko teritorialno morje in odprto morje. V tem kontekstu je potrebno gledati tudi na izključno suverenost nad teritorialnim morjem, ki ni absolutna, saj mora vsaka država dovoliti prost pretok ladij do odprtega morja, torej to pravico po mednarodnem pravu Slovenija že ima. Z arbitražnim sporazumom pa bomo določili še stik naših teritorialnih voda z odprtim morjem.” To se ni zgodilo. Slovenija ima le pravico plovbe po hrvaškem teritorialnem morju.

A. R.