Veliki pok iz Finske, politični proces desetletja, blamaža slovenskega pravosodja – afera Patria, ki bo za vedno zaznamovala slovenski družbeno-politični prostor. Z njo so bile kršene človekove pravice, oškodovani nedolžni vpleteni, država pa je bila prikrajšana za več poštenih volitev. Od začetka do skorajšnjega konca pa je zgodba polna anomalij in protislovij ter odstopov od sodne prakse in celo stališč pravne teorije.
Leta in leta gonje proti vodji največje opozicijske stranke Janezu Janši so ilustrativen prikaz, da pravosodni sistem v Sloveniji nič kolikokrat, namesto za uresničevanje pravice in resnice, služi za politično obračunavanje in ohranjanje oblasti. Tisti, ki so afero, ki se je po posredovanju Ustavnega sodišča RS izjalovila, sprožili, so očitno sprejeli sklep, da mora zdaj zastarati, saj bi oprostilna sodba imela nepopravljive posledice za tiste, ki v slovenskem podzemlju vodijo niti in se imenujejo strici ali nečaki iz ozadja. “Naravnost absurdna je trditev, da bi bila oprostilna sodba ali zavrženje obtožnega akta iz razloga, ker dejanje, ki se mu očita, ni kaznivo dejanje, za obdolženca manj ugodna od formalne odločbe, v konkretnem premeru odločbe o zastaranju, čeprav zastaranje pregona sploh še ni nastopilo,” je jasna vrhovna sodnica svetnica univ. dipl. pravnica Barbara Zobec.
Pritožba vs. odgovor
“Pri utemeljitvi pravnega interesa oz. pri prizadevanju za razveljavitev izpodbijane odločbe vložniki opozarjajo na odločbo Ustavnega sodišča RS, ki je obsodilno sodbo zoper obdolženca razveljavilo zaradi kršitve načela zakonitosti, saj v celotni sodbi ni našlo niti enega samega konkretnega očitka zoper obdolženca. Sklicujejo se tudi na to, da gre za politično osebnost, za vodjo največje opozicijske stranke, zaradi česar je odločitev, da dejanje ni kaznivo dejanje, še toliko bolj pomembna kot odločba, s katero je bilo (s kršitvijo zakona) ugotovljeno zastaranje,” poudarja vrhovna sodnica svetnica Barbara Zobec.
In kaj je odločilo Vrhovno sodišče RS? Zahtevo za varstvo zakonitosti je zavrnilo in v obrazložiti med drugim navedlo (v točki 22): “da zagovorniki z navedbami, v katerih trdijo, sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča, da v opisu kaznivega dejanja v obtožnem predlogu niso konkretizirani vsi znaki kaznivega dejanja /…/ ne uveljavljajo razlogov, s katerimi bi utemeljili spremembo napadene pravnomočne odločne in ne utemeljujejo kršitve /…/ saj se zavzemajo za odločitev, ki je po zakonu ni več mogoče sprejeti.”
Poglejte, kako se na Vrhovnem sodišču RS sprenevedajo brez primere
Vrhovna sodnica svetnica Barbara Zobec je prepričana, da je odločitev Vrhovnega sodišča RS “napačna, nesprejemljivi in protislovni pa so tudi njeni razlogi”. Svoj pogled, ki ga podrobneje obrazloži v reviji Pravna praksa, pa utemeljuje z naslednjimi dejstvi oz. trditvami:
1. Ne strinjam se s stališčem vrhovnega sodišča, da je višje sodišče opravilo vsebinsko presojo pritožbe. Pravica do pritožbe, ki jo zagotavlja 25. člen Ustave RS, namreč ni navidezna ali le teoretična, temveč ta določba vsakomur zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva. V konkretnem primeru ta pravica obdolžencu ni bila zagotovljena. Če bi pravico do pritožbe imel, bi moralo pritožbeno sodišče ob ugotovljeni kršitvi določb o zastaranju pritožbi ugoditi in izpodbijani prvostopenjski sklep razveljaviti ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.
2. Ne strinjam se s presojo vrhovnega sodišča, da je sodišče vezano na predloge strank v pravnem sredstvu in s stališčem, da je lahko vložnik zahteve s predlogom celo prekludiran. Kljub stališču, da je bila pritožba vsebinsko obravnavana, je vrhovno sodišče pritrdilo presoji pritožbenega sodišča, da obdolženec nima pravnega interesa za pritožbo, ker zagovorniki s sklicevanjem na javno mnenje in na odločbo Ustavnega sodišča RS ne uveljavljajo pravnih razlogov za sprejem drugačne odločitve v zvezi z ugodno odločbo za obdolženca.
3. Ne strinjam se z ugotovitvijo sodišč v zvezi s pravnim interesom. Menim, da ima v primeru, ko je sodišče o zadevi nezakonito formalno odločilo, obdolženec vsekakor pravni interes prizadevati si za vsebinsko odločitev, pa naj si bo to sklep o zavrženju ali oprostilna sodba, oboje iz razloga, ker dejanje v obtožbi ni konkretizirano. Ustava v 23. členu vsakomur zagotavlja pravico do sodnega varstva. Obdolžencu je bila zaradi ugotovljene kršitve kazenskega zakona – tj. napačne uporabe določb o zastaranju – odrečena. Obdolžencu zagotavlja pravico do pritožbe, tako procesni zakon kot Ustava RS, odreče pa se mu lahko, če se pritoži v svojo škodo.
4. Zakaj bi bila vsebinska odločitev, torej odločitev, da dejanje, katerega je obtožen, ni kaznivo dejanje, za obdolženca manj ugodna od nezakonite ugotovitve, da je dejanje zastaralo, torej od odločbe, s katero o obtožbi zoper njega po vsebini sploh ni odločeno, ni pojasnilo ne pritožbeno, ne vrhovno sodišče. Uveljavljanje pravnih argumentov pomeni tudi zavzemanje za izrek odločbe, da dejanje, ki se očita obdolžencu, ni kaznivo dejanje. Če procesna pravila razlikujejo oprostilne sodbe zaradi nedokazanosti, ali zato, ker dejanje ni kaznivo dejanje, od sodb o zastaranju (zavrnilnih sodb), potem ni mogoče reči, da obdolženec nima pravnega interesa za to, da se takšna sodba izda.
Zastaranje bi pomenilo še en škandal pravosodja
Vrhovno sodišče RS po več kot letu dni od vložitve zahteve za varstvo zakonitosti glede zastaranja primera Patria še ni odločilo o zadevi. Višje sodišče v Ljubljani je že konec novembra 2015 zavrnilo pritožbo Janeza Janše na sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani o zavrženju sodnega primera Patria zaradi zastaranja. Višje sodišče je prepričano, da je zastaranje v korist Janeza Janše, ne pa pravnomočna odločitev.
“Oprostilna in zavrnilna sodba pravno nista eno in isto. To pomeni, da je obdolžencu priznan pravni interes za izdajo oprostilne namesto zavrnilne sodbe, saj se na različnost položajev, ko je kazenski pregon zastaral in ko dejanje, ki se mu očita, sploh ni kaznivo dejanje, pravo odziva z različnimi sodbami,” pojasnjuje Barbara Zobec in ob tem dodaja, da zato “obdolžencu ni mogoče odrekati pravnega interesa za vložitev pravnega sredstva, če bi se ob ugotovitvi kršitve zakona in njegovi ugoditvi sodba spremenila, v konkretnem primeru iz odločbe o ustavitvi postopka zaradi zastaranja v oprostilno sodbo, ker dejanje, ki se mu očita, ni kaznivo dejanje.”
Barbara Zobec terja pojasnilo in kliče po odgovornosti
“Obžalujem, da je Vrhovno sodišče RS odstopilo od utrjenih in enotnih stališč pravne literature in ustaljene sodne prakse, ki priznava obdolžencu pravni interes za izpodbijanje zavrnilnih in oprostilnih sodb. Enako velja za odstop od dosedanje prakse glede vezanosti sodišč na predloge v pravnih sredstvih, predvsem pa tudi glede prekluzije v zvezi s predlogom, navedenim v zahtevi za varstvo zakonitosti,” glede zadeve Patria ugotavlja Barbara Zobec in kliče po odgovornosti, da bi pristojni takšen odstop od sodne prakse in enotnih stališč kazenskopravne doktrine morali tudi izčrpno, vsestransko in prepričljivo obrazložiti.
Kakršen minister, takšno pravosodje in obratno
Na podlagi navedenega in neobrazloženih odstopov od sodne prakse Barbara Zobec sklepa, da je sodišče s tem kršilo ustavno pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), ki je samo postopkovni odsev enakosti pred zakonom.
Kakršen minister, takšno pravosodje in obratno, bi lahko rekli. Slovensko pravosodje se izgublja v škandalih, blamažah in političnih procesih, minister Goran Klemenčič pa očitno v čem drugem, kar kljub njegovim besedam najverjetneje niso zgolj elektronske cigarete. Ne glede na stanje (trezno ali pod vplivom substanc) pa je ravnanje ministra za pravosodje v Državnem zboru RS ilustrativni prikaz protislovij, odstopa od sodne prakse in stališč teorije, ki jih pooseblja politični proces Patria. To pa je v posmeh vsem državljankam in državljanom Republike Slovenije in nakazuje, da tisti, ki so na oblasti, lahko počnejo vse, ne glede na ustavo, zakone ali osnovna načela morale, etike in časti.
Jure Ferjan