Medijski prostor in novinarstvo se spreminjata s silovito hitrostjo, tako kot ves svet. V medijih in novinarstvu sta skozi vso zgodovino konstanta le neumnost in rumeno novinarstvo.
Začetki rumenega žurnalizma segajo v leto 1890, ko je Joseph Pulitzer, po katerem so danes poimenovane ugledne novinarske nagrade, v svojem časopisu The New York Word začel uporabljati tipologijo, naslove in stil pisanja, ki je že na prvo žogo privabljal bralce. Njegov tekmec je bil William Randolph Hearst s časopisom The New York Journal. Veliki naslovi v krepkem tisku, senzacionalizem, kri, denar, seks, škandali, izmišljotine in laži so značilnosti rumenih medijev že od vsega začetka in to se je ohranilo do dandanes. Tako Pulitzer kot Hearst sta s svojim tabloidnim in lažnivim novinarstvom zakuhala ameriško-špansko vojno, kar kaže na to, da je rumeno novinarstvo sicer lahko finančno donosno in zabavno, vendar hkrati tudi nevarno in lahko povzroča katastrofe.
Okužen medijski prostor z neprofesionalnostjo in neetičnostjo
Danes je pojem rumenih medijev in rumenega novinarstva še bistveno širši, v to kategorijo lahko uvrščamo tudi neprofesionalno in neetično novinarstvo. Tudi če mediji nimajo že navzven tabloidnega formata, ki kaže rumeno naravo, pa iz mnogih že na daleč štrli rumeni žanr; tudi iz tistih, ki sami sebe razglašajo za resne medije.
To rumeno novinarstvo se tudi pri nas širi kot epidemija, saj je večina medijskega prostora okuženega z neprofesionalnostjo in neetičnostjo. RTV Slovenija kot javni zavod z uzakonjenim obveznim prispevkom oziroma komunikacijskim davkom sicer po vseh zakonitostih ne bi smela soditi med rumene medije, vendar ji rumeni ton z lažmi in senzacionalističnim načinom poročanja ter izrazito neprofesionalnostjo dajejo mnogi novinarji. V zadnjem času mi seveda najprej prideta na misel Eugenija Carl in Jelena Aščić, seznam pa je še mnogo obsežnejši.
Tako kot sta Hearst in Pulitzer pred dobrim stoletjem tekmovala, kdo bo bolj rumen in kdo bo imel zaradi tega več bralcev, je takšna tekma odprta tudi na slovenskem medijskem polju. RTV Slovenija tekmuje s Kanalom A in Pop TV, resni dnevniki s Slovenskimi novicami in ločnice med resnim in tabloidnim novinarstvom skorajda ni več. Pri tem je največja katastrofa RTV Slovenija, saj sta jo Pop TV in Kanal A zvabila v tekmovalnost, kjer narekujeta tempo. RTV je svoj format novinarskega dela prilagodila komercialnim televizijam, namesto da bi sledila svojemu poslanstvu in duhu Zakona o RTV. Zato tudi mnoge pobude in zahteve po neplačevanju RTV-prispevka.
Politična vloga tabloidnega novinarstva
Slovenski mediji se zaradi preživetja zatekajo v rumenilo senzacionalizma in laži. Nekakšna revija Suzy se je v slogu najbolj pritlikavega senzacionalizma enostavno zlagala in lažnivo zgodbo o Janezu Janši začela z napovedjo na prvi strani ter nadaljevala na dveh straneh v notranjosti revije. Od tega medija in novinarjev ne moremo pričakovati kakšnih novinarskih presežkov, toleranca pri tabloidnih medijih mora biti večja, vendar tako arogantna in nesramna laž preseneti tudi vsega hudega vajenega medijskega potrošnika. Pri vodilni zgodbi revije bi lahko bili resnični vsaj vejica ali pika, vendar je bilo v prispevku več laži kot stavkov.
Slovensko tabloidno novinarstvo ima svojo politično vlogo, kar povprečen bralec za šankom ali bralka pri frizerju ne razumeta ali o tem ne razmišljata. Stalno rumeno zlivanje gnojnice le po določeni politični opciji in politikih – večna medijska tarča sta SDS in Janez Janša –, hkrati pa prijazno družabno klepetanje s predstavniki leve politike je v službi ustvarjanja javnega mnenja. Rumeni mediji v sliki in besedi zelo prijazno obravnavajo Milana Kučana in seveda si niti pod razno ne bi privoščili, da bi zapisali laž, kako Štefka Kučan zelo rada pogleda v kozarec, brez sramu in slabe vesti pa zapišejo laž, da se Urška Bačovnik Janša ločuje.
Politično dogajanje preveč komplicirano, zato velika ponudba medijskih smeti
Rumeni mediji so najbolj brani in zato tudi zelo vplivni. Cilj lažnive zgodbe o Janezu Janši ni bil zgolj v funkciji večje prodaje revije. Rumeno novinarsko pamet je bilo treba vključiti v načrt levega omrežja, ki skuša prepričati ljudi, da SDS razpada, da ga zapuščajo »vidni« člani, da se članstvo zmanjšuje, da so v stranki nesoglasja in nasprotovanja predsedniku ter dodati še laž o družinskem življenju. Ljudem je treba poslati sporočilo, da je Janez Janša v težavah. Potrebno je bilo preusmeriti pozornost od Mira Cerarja, ki ima težave z ženskami in ženami: ali ne najde pravo ali pa mu vsaka, ko ga spozna, enostavno pobriše. Preusmeriti je treba pozornost od vlade na opozicijo. Tega v normalnem svetu ni, kajti mediji gledajo pod prste oblasti, ne pa, da skupaj z oblastjo bijejo boj proti opoziciji.
Levica dobro razume besede Walterja Lippmanna, ameriškega novinarja in dvakratnega Pulitzerjevega nagrajenca, ki je nekoč rekel, da ljudstvo ni dovolj pametno, da bi lahko sledilo kompliciranemu političnemu dogajanju in razumevanju zapletenega dogajanja v ozadju. Zato mu je treba ponuditi ceneno medijsko hrano, ki jo lažje prebavi, medijske smeti, okužene z lažjo. To za slovensko politično levico ni kaj posebnega, saj vse njeno vladanje temelji na laži in prevari. Zato tudi njeni mediji ne morejo biti kaj drugačni.
Miro Petek