7 mitov SMC o 2. tiru

Foto: STA

Volivci imamo zgolj še nekaj ur, da na referendumu odločimo o usodi zakona o izgradnjiupravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge DivačaKoper (ZIUGDT). Cerarjeva vlada, ki za referendumsko kampanjo troši davkoplačevalski denar, se pravi tudi denar tistih, ki so proti zakonu, želi volivce prepričati, da je od zakona odvisna usoda 2. tira. A to je le eden od mitov, ki jih ustvarjajo na Gregorčičevi 20.

Kaos, ki je do zdaj spremljal projekt 2. tir, predvsem pa njegovo vodenje, ki ga prevzema fantomsko podjetje 2TDK z enim samim zaposlenim (upravljal bo z milijardo evrov), vzbuja številne pomisleke in dvome. Da bi jih odpravili, poskušajo vladni uradniki prepričati javnost z izmišljenimi miti. Čas je, da jih razbijemo in glasujemo proti.

Mit št. 1: Cena bo 961 milijonov evrov
Ne drži. Najprej zato, ker je to cena brez DDV, kar pomeni, da bo cena drugega tira (27,1 kilometra dolgega odseka med Koprom in Divačo) v resnici najmanj 1,17 milijarde evrov. Drugič pa zato, ker je cena za zdaj zgolj pobožna želja vlade, kar je potrdil tudi nekdanji državni sekretar Metod Dragonja, danes svetovalec v podjetju 2TDK, češ da izdelane ocene še niso dovolj natančne. To pri davkoplačevalcih vzbuja najmanj nelagodje.

Strokovnjaki civilne družbe so prepričani, da bo gradnja 2. tira dražja, ker je cena izračunana za idealne razmere. Gradnja številnih predorov bo potekala na krasu, ki je poseben in zahteven, saj gre za zelo specifično geološko sestavo terena. Kaj bo treba narediti, bodo pokazala podrobna geološka vrtanja, ki še niso bila opravljena. Šele na podlagi tega se bo lahko ocenila vrednost investicije. Kar posredno priznava tudi državni sekretar Jure Leben, češ »da bo cena projekta znana takrat, ko bo projekt končan«.

Mit št. 2: Najmanjša obremenitev davkoplačevalcev
Ne drži. Ni najmanjše ali največje obremenitve davkoplačevalcev, je samo prisilna obremenitev davkoplačevalcev. Ampak če za hip pustimo to ob strani, si oglejmo vladno genezo prepričevanja (beri: zavajanja) državljanov. Stranka SMC je 13. aprila na družbenih omrežjih objavila naslednje: »Drugi tir ne bo zgrajen na plečih davkoplačevalcev.« Ko so ugotovili, kakšnega kozla so ustrelili, so začeli govoriti, da je finančna konstrukcija zasnovana tako, da bo najmanj bremenila davkoplačevalce, danes SMC govori, da predlagano financiranje najmanj bremeni proračun.

Zadnje (tehnično gledano) drži, praktično pa so vse to debele laži. Prvič, proračun se ne polni sam od sebe, ampak ga polnijo davkoplačevalci. Drugič, nepovratna sredstva se ne oberejo na drevesu. Tretjič, tudi evropska sredstva so denar davkoplačevalcev. Četrtič, za kredite bodo jamčili davkoplačevalci. Torej, tudi če odmislimo tujega vlagatelja in posojila, bo vložek davkoplačevalcev okoli pol milijarde evrov.

Mit št. 3: Slovenija bo zaostala v razvoju
Ne drži. Čeprav v SMC trdijo, da je »glas za drugi tir (…) glas za razvoj Slovenije«, je to, milo rečeno, zavajanje. Razvoj Slovenije ni in ne more biti odvisen od 27,1 kilometra dolge železniške proge in od nekega podjetja, ki sliši na ime 2TDK. SMC s takimi izjavami ustvarja izredne razmere, kar kaže, da ima vlado v pesti gradbena mafija okoli Foruma 21, ki si obeta stomilijonske zaslužke.

Od same gradnje bo največ koristi imela Luka Koper, ki bo sicer z nekaterimi dajatvami sofinancirala gradnjo, a ne v taki meri, kot bi človek pričakoval. Če Luka Koper za svoj razvoj potrebuje 2 tir, naj ga financira. Tudi napovedi rasti pretovora so pretirane (z 22 milijonov ton lani na 35,3 milijona ton leta 2030), poleg tega onesnaževanje zaradi cestnega tovornega prometa ne bo manjše, saj vlada sama napoveduje, da se bo cestni prevoz kljub drugemu tiru več kot podvojil (s 7,7 milijona ton letos na 18,5 milijona ton leta 2040), medtem ko se bo promet po železnici povečal za manj – za 13,1 milijona ton. To pomeni, da se kljub povečani pretočnosti železnice ne bo povečalo samo onesnaževanje, ampak tudi avtocestni zastoji.

Mit. št 4: Drugi tir ne bo zgrajen
Ne drži. Referendumski glas »proti« ne pomeni, da drugi tir ne bo zgrajen. Na referendumu se glasuje o zakonu, ki predpisuje izvedbo investicije, gospodarjenje in upravljanje z infrastrukturo ter dajatve (pribitek na avtocestno cestnino in takso za pretovor v Luki Koper). Glas »proti« bo na referendumu zato pomenil predvsem glas proti netransparentnemu vodenju projekta, proti podjetju 2TDK, za katerega nihče ne ve, zakaj je bilo ustanovljeno, in proti avtokratskemu in narcisoidnemu načinu vladanja Mira Cerarja, ki ves čas kampanje grozi in žali državljane. Predvsem pa, da bo 2. tir začela graditi nova vlada (prihodnje leto so državnozborske volitve), in to z ugodnejšo in dokončano finančno konstrukcijo, našli bi lahko tudi alternativno traso.

Mit št. 5: SMC prevzema odgovornost
Ne drži. Odgovornosti ne prevzema nihče, odgovornost se bo socializirala, breme tega bodo v največji meri nosili (neto) davkoplačevalci, še posebej v primeru, če se bo kaj zalomilo in se bo projekt podražil. Miro Cerar je na družbenih omrežjih sicer sporočil, da »sam osebno in vlada stojita za projektom 2. tir«, kar bi lahko (napačno) razumeli, da premier prevzema osebno odgovornost. Sedanji premier ne prevzema nikakršne odgovornosti, še najmanj odškodninske. Samo spomnimo se podpredsednika »etične« in »moralne« SMC Milana Brgleza, kako se je ob odvzemu mandata predsedniku SDS Janezu Janši zaklinjal, da prevzema politično odgovornost. Ko je ustavno sodišče Janši vrnilo mandat, si je premislil. Če bi Miro Cerar resnično želel prevzeti tudi osebno odgovornost, bi bila ta (če že imamo poseben zakon za 27,1 kilometra železja in kamenja) jasno opredeljena.

Mit št. 6: 9.000 delovnih mest
Ne drži. To je ena od največjih laži Cerarjeve vlade. »Če želimo, da se Slovenija razvija, če želimo 9.000 novih delovnih mest, če želimo razvoj Luke Koper, potem zgradimo že enkrat ta 2. tir,« je dejal Jure Leben, Cerarjev sekretar, ki ga morajo javni uslužbenci v dopisih naslavljati z »Jure Leben, master of science, Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske, državni sekretar,« in ki je leta 2014 odstopil s položaja državnega sekretarja na ministrstvu za okolje prav zaradi zavajanja javnosti. Toliko o tem, koliko lahko verjamemo besedam Lebna.

Ampak od kod vladi številka 9.000? Domnevno na podlagi mednarodne študije, po kateri naj bi milijarda ameriških dolarjev, vložena v velike infrastrukturne objekte, ustvarila (posredno ali neposredno) 28.000 delovnih mest. Vladni uradniki so številko malo prilagodili, Metod Dragonja iz 2TDK pa je pozneje priznal, da gre za le ocene.

Mit št. 7: Infrastrukturni projekt
Ne drži. Gradnja drugega tira je infrastrukturni projekt le po imenu, drugače gre za povsem politični projekt vlade Mira Cerarja in njegove SMC. Tudi če odmislimo, da so vse vladne odločitve že po definiciji politične, političnost projekta dokazuje kar nekaj zadev: (prvič) nedorečen zakon, o katerem se bo odločalo na referendumu (politika si vedno pusti veliko prostora); (drugič) ni znana finančna konstrukcija (prodajanje megle je tipično za politiko); (tretjič) projekt nima jasno določenih ciljev (politični cilji niso nikoli natančni, ampak temeljijo na običajno nerealnih željah, kar kažeta tudi načrtovanje 2. tira in zakon); (četrtič) plačevanje z denarjem drugih (politiki nikoli za projekte ne dajo svojega denarja, ampak vedno obremenijo druge); (in petič) nekaj mesecev pred državnozborskimi volitvami je vse več znakov, da SMC na tem projektu že gradi svojo predvolilno kampanjo. Če bi bil to zgolj infrastrukturni projekt, bi vlada o predlogih, ki so jih dali posamezni strokovnjaki in številne civilne iniciative, vsaj premislila (če jih že ni upoštevala), tako da se ni dala motiti in je Državni zbor zakon sprejel.

Kavarna Hayek