Dvoličnost ustavne sodnice Jadranke Sovdat: V znanstvenih člankih piše tako, glasuje pa povsem drugače

Predsednica Ustavnega sodišča RS Jadranka Sovdat (foto: STA).

Z nedavno zavrnitvijo pritožbe in pobude za presojo ustavnosti zakona o 2. tiru na Ustavnem sodišču RS je na plano prišlo tudi izredno pomembno vprašanje. Kako imamo lahko v Sloveniji ustavno sodnico, ki z glasovanjem prekrši celo teorijo, ki jo je sama zapisala v knjigo. “Kako lahko avtorica sama, ko je v vlogi sodnice v nekem politično delikatnem primeru, odloči v nasprotju s svojim lastnim avtorskim stališčem,” se sprašuje tudi ustavni sodnik in dvojni doktor s Harvarda in Oxforda Klemen Jaklič.

Po tem, ko je bil referendum o zavrnitvi Zakona o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača–Koper neuspešen, so pobudniki z Vilijem Kovačičem na čelu vložili ustavno pritožbo. A večina sodnikov ustavnega sodišča je zavrgla pritožbo in pobudo za presojo ustavnosti zakona in Kovačiču svetovala, da se pritoži drugje. Temu so nasprotovali trije, med katerimi je bil tudi ddr. Klemen Jaklič, ki je podal odklonilno ločeno mnenje, pod katerega se je podpisal tudi sodnik Marko Šorli. O nekaterih poudarkih iz mnenja smo že pisali, tokrat pa se osredotočamo na dvoličnost sodnice Jadranke Sovdat.

Mnenje glede spornega financiranja
Spomnimo, da si je vlada namenila 97 tisoč evrov davkoplačevalskega denarja za referendumsko kampanjo o 2. tiru, nasprotni strani v tej isti kampanji, torej Viliju Kovačiču in ostalim pa ni namenila ničesar. Že s tega vidika je vprašljiva uravnoteženost v kampanji. Jaklič pa v svojem mnenju izpostavlja še, da gre pravzaprav za prepovedano dejanje. V Švici, Španiji, na Portugalskem, Irskem, Poljskem, Hrvaškem, celo v Rusiji je takšno vladno financiranje celo izrecno prepovedano, drugod mora biti zadoščeno vsaj zahtevam načel nevtralnosti. V Sloveniji se vlada na vse to požvižga.

Težko pa razumemo sodnico Jadranko Sovdat, ki je na eni strani zavrgla pritožbo, na drugi pa je celo avtorica znanstvenega članka s tega področja, kjer tudi eksplicitno pojasni: “Drugače kot pri volitvah tu [namreč pri referendumu] ne velja popolna prepoved vmešavanja oblasti v podporo predmetu odločanja, vendar pa ta ne sme vplivati na izid z ekscesno in enostransko kampanjo, prepovedano pa mora biti, da oblast uporablja javna sredstva za namene kampanje.”

Ddr. Klemen Jaklič (Foto: STA)

Mnenje glede izrabe pravnih sredstev
Sodnica piše nekaj, glasuje pa drugače. A to ni edini primer. Nadalje Jaklič in Šorli izpostavljata, da se dvoličnost sodnice nadaljuje tudi glede izrabe pravnih sredstev. Sodišče je namreč menilo, da Kovačič še ni izrabil vseh pravnih sredstev, zato se mora najprej obrniti drugam in ne na ustavno sodišče. Zanimivo, Sovdatova je avtorica članka, kjer piše ravno o tem in izpostavlja, da v zakonodaji namreč za začetek sploh ni predvideno – kaj šele jasno predvideno –, katera redna pot je prava za uveljavljanje tovrstne protiustavnosti referenduma in s tem zakona.

“Osrednja teza tistega njenega prispevka je ravno, da trenutna zakonska ureditev v Sloveniji pravici do glasovanja na referendumu ne nudi učinkovitega pravnega varstva,” je navedel Jaklič.

Za konec Jaklič v svojem mnenju še dodaja, da je na seji izpostavil to nekonsistentnost in dobil poskus odgovora, ki ga je nekako skušal razumeti. Vendar ob tem navaja: “Pojasnilo, da lahko Ustavno sodišče vselej odloči v nasprotju z argumenti avtorice znanstvenega članka seveda drži, a ne razloži, kako lahko avtorica sama, ko je v vlogi sodnice v nekem politično delikatnem primeru, odloči v nasprotju s svojim lastnim avtorskim stališčem, ki pa je bilo temeljito in prepričljivo argumentirano v apolitičnem kontekstu oziroma ‘za tančico nevednosti’.”

“Kritika velja predvsem zoper tisti del neme večine, ki se je kljub ponavljanju opisanih vsebinskih argumentov glede teh zavila v molk ter naposled bolj ali manj zatekla k dviganju rok glede izbora ene izmed štirih vnaprej pripravljenih procesnih variant zavrženja. Takšna drža ni v službi resničnega varstva človekovih pravic in ni skladna z duhom institucije ustavnega sojenja, ki je – če gre vse prav – medsebojno globoko in pristno diskurziven proces,” je bil kritičen Jaklič.

B. O.